29. 9. 2005 Zofija v medijih

Nova metafizika medijske hipnoze

Avtor:

Novinarka Vanja Pirc se je potrudila in nam na treh straneh servirala cvetober udarnih izjav ob razpravah glede novega zakona o RTV. Njim ob bok bi rad opozoril  na navidez malenkostno razlago v 16 stranskem časopisu ZA RTV SLO, ki so ga delili po gospodinjstvih. Ker ta dokazuje, da smo na referendumu glasovali tudi za nov tip prevlade racionalnosti (ne samo politične) in celo – ne boste verjeli – za nov tip metafizike. Ta se je gradila na znani lajni: mediji so pristranski, RTV hiša kakopak tudi. Ne ločujejo komentarja od informacije, so nam gonili. Predvsem jim ne diši komentar. Zato bi na vse kriplje pravo informacijo, izluščeno iz komentarja. Povedano drugače: dejansko jih je motil komentar, kajti informacija je čista po sebi, neomadeževana je po svoji naturi. Toda kaj, ko jo zli novinarji ves čas prodajajo v subjektivni interpretativni potvorbi. Pričakovali bi, da je težava zanje vselejšnja subjektivnost komentarja. Toda kakšna zmota – zataknilo se je že pri informaciji.

Paranoična logika je zdaj postala bolj dodelana. Ni dovolj ta nasebnost informacije. Brezmadežne, čiste, nepristranske, perfektne. Ki je, v čisti obliki, seveda nedosegljiva in zato lahko desnica vsakič dvigne prst ter poreče – vidite, kako so pristranski. Ta nemogoča zahteva je zdaj postala izrecno nemogoča.  Na drugi strani levo spodaj v pamfletu smo prebrali: »Medij (ad rem) je izpeljan iz latinskega »medium« in pomeni sredina, sredstvo in pripomoček. Medij (ad personam) je nekdo, ki je hipnotiziran in na drugi strani nekdo, ki hipnotizira.« To dodatna eksplikacija je podlaga za metafizično izpeljavo: »So morda mediji zato še danes tisto sredstvo na meji med stvarnim in utvarnim, ki človeka hitro lahko očarajo ali začarajo?«

Kaj nam je sporočal g. Grims? Mediji torej čarajo in začarajo. Sklep, ki ga avtor izpelje iz ene od razlag besede. Vselej hipnotična narava medija je zdaj podlaga za nadaljnjo izpeljavo: »Prav na sredini v tej razliki in ravnovesju med obema skrajnostima je prostor za resnično vest, ki ni samo enoumna uni-informacija, temveč zares in-formacija.« Trditev visi v zraku, ker je avtor pozabil povedati, kaj sta ti skrajnosti, na kateri misli – upati je, da ne misli na »začaranost« in »očaranost«. Sredina je torej topos resnične vesti, te hipostaze prave informacije, ki ne bo več hipnotična »enoumna uni-informacija«. Kjerkoli ta topos že v resnici je.

Pluralistična metafizika se torej mora naseliti ravno v njo: v informacjo, ki ne bo uni. Ki bo pluri-informacija, ki bo večumna in-formacija. Pluri-informacija, očitno mislijo Grims et consortes, je prava informacija, daleč od enoumja. Kajti umje in umnost nista ena, umnost mora ravno tako biti pluralna. Razum in um ne smeta biti ena, ker menda postaneta monolit. Razum, razumskost ali racionalnost morajo biti pluralni in heterogeni – šele tedaj dobimo pravi in resnično pluralni medij.

Še en dokaz torej, da se za zahtevo po novi RTV in novih pluralnih medijih skriva cela ontologija medijskih pojmov in nova teorija racionalnosti. S tem »poročilo postane sporočilo«, z velikimi črkami zaključujejo svoj metafizični manifest. S tem postane »vest dobra vest«. Z isto utemeljitvijo in velikimi črkami. To, da novinarji doslej niso zapopadli nove metafizike nove oblasti in so poročali, namesto sporočali in obveščali, namesto dobro obveščali, dokazuje, da radiotelevizija doslej ni imela vizije. Zato temu Grims et consortes pravijo »Za radiotelevizijo z vizijo«. Pozabili so povedati, kakšno vizijo morajo imeti novinarji, da jim bo to uspevalo. A skoraj nesporno so mislili ob metafizični tudi na tisto politično, saj sta ti dve po novem prepleteni. In kaj to pomeni? Da vest postane dobra vest, ko je všeč gospodarju. In poročilo je povzdignjeno v sporočilo tedaj, ko nekaj pove vladarju. In ko je zanj ravno dovolj hipnotično. Mislijo Grims et consortes. Pričakujemo lahko, da bo v novem zakonu o medijih in njihovem pluralizmu zgoraj zapisana metafizika medijske hipnoze stopila v polno veljavo. In da novinarji več ne bodo smeli zaupati svojemu razumu, kajti zaupati umu je uni-informativno. Demokracija pa je, mislijo novi oblastniki, v večumnosti: ko ima prav, in to celo večinsko, tudi tisti, ki je brezumen, manjumen, slaboumen ali – neumen.