Po tem, ko smo v društvu Zofijini ljubimci medijem razposlali svojo izjavo o dogodkih na Radiu Marš, smo v nabiralnik prejeli na moč čudno pismo, sestavljeno iz dveh delov. V prvem delu je v nekaj stavkih izraženo to, čemur bi – s kančkom dobre volje kajpak – lahko rekli izražanje soglasja (nemara celo pohvale). A ker je oboje precej dvomljivo, si člani društva o tem ne upamo soditi. Omeniti nemara velja, da je bilo v tem delu nekaj rečeno še o Društvu Marš, za katerega vsi vemo, da je ustanovitelj Radia Marš. Ker so izrazi, ki se nanašajo na to društvo, tako krepki, da jih slovenščina komajda prenese, jih zaradi ljubezni do jezika (a ne do društva) ne bomo omenjali. A ta prvi del pisma samo po sebi niti ni posebno zanimiv. Bolj zanimiv, ali če hočete, na moč nenaveden, je drugi del pisma. Naj kar takoj priznamo, da se nam zdi nenavadna vsebina pisma – z njo se v društvu ne bi mogli bolj strinjati – temveč dve drugi zadevi. Prva čudna reč je, da je avtor pisma (če seveda verjamete) že davno, to je leta 1937, preminuli levičarski intelektualec Antonio Gramsci. V društvu tega seveda ne verjamemo, saj bi to impliciralo, da živimo v bistveno drugačnem svetu, kot smo mislili doslej, in da se številnim in raznovrstnim podjetnikom odpira povsem nova tržna niša – še posebno sedaj v času vseh svetih. No, skrbno brskanje po zaprašenih knjigah nam je razkrilo, da gre v resnici za prepis slovenskega prevoda Gramscijevega teksta, ki ga najdete (če vas to zanima) v knjigi Civilna družba in država. Druga čudna reč, ki jo omenjamo, pa je, da je bilo pismo prvotno naslovljeno na Društvo Marš oziroma – če smo pošteni – to v resnici domnevamo. Našo domnevo bolj kot s čim drugim utemeljujemo z omenjanjem tega društva v prvem delu pisma, saj so bile morebitne besede Društvo Marš tako obledele (dejansko in če je to mogoče bolj obledele kot je samo društvo), da nam je pri razbiranju pravega naslovnika nemara nekoliko ponagajala tudi domišljija.
Kakorkoli že, četudi naslovnik pisma ni naše društvo in četudi se ne vprašujemo, čemu je napačno naslovljeno pismo pristalo prav v našem nabiralniku (kogar mika, da bi za to okrivil usodo, si bo po branju spodaj priloženega pisma bržčas premislil), je vse, kar nam trenutno preostane, da to pismo predamo javnosti in pri tem upamo, da bo svojega naslovnika vendarle našlo.
Z dolžnim spoštovanjem in iskrenim sovraštvom
Zofijini ljubimci
Antonio Gramsci: Proti ravnodušnosti
Ravnodušni
Sovražim ravnodušne. Tako kot Frederico Hebel mislim, da »živeti pomeni biti angažiran«. Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni skupnosti. Kdor zares živi, ne more ne biti državljan in privrženec. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedalstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne.
Ravnodušnost je mrtvi tok zgodovine. Je kamen, ki teži inovatorja, je negibna snov, v kateri se pogosto utaplja najbolj čudovito navdušenje, je močvara, ki obdaja staro mesto in ga brani mnogo bolje kot najbolj trdno obzidje, bolje kot junaške prsi njegovih bojevnikov, ker njeni blatni vrtinci požirajo naskakovalce, jih zdesetkajo in jim jemljejo pogum, včasih pa prisilijo, da se odpovedo svojemu junaškemu dejanju.
Ravnodušnost mogočno deluje v zgodovini. Deluje pasivno, toda deluje. Je usoda: je tisto, s čimer ni mogoče računati, to, kar pretrese programe, kar sprevrže tudi najbolje pripravljene načrte, je surova tvar, ki se upira pameti in jo duši. To, kar se zgodi bodisi da gre za zlo, ki udari po vseh, ali za morebitno dobro, ki ga lahko porodi neko junaško dejanje (obče veljave), vse to ni toliko zasluga pobude nekaj redkih ljudi, ki delujejo, kolikor je posledica ravnodušnosti, nedejavnosti mnogih. To kar se zgodi, se ne zgodi predvsem zato, ker bi nekateri hoteli, da se zgodi, temveč predvsem zato, ker se množica ljudi odreka svoji volji, pusti, da se stvari dogajajo kot se, dopusti, da se prepletejo vozli, ki jih potem lahko preseka samo še meč, dovoli, da so sprejeti zakoni, ki jih potem lahko razveljavi samo upor, pripusti na oblast ljudi, ki jih potem lahko strmoglavi samo punt. Usoda, ki se zdi, da obvladuje zgodovino, ni tako nič drugega kot slepilni videz te ravnodušnosti, te nedejavnosti. Dogodki dozorevajo v senci, malo rok, nad katerimi ne bdi noben nadzor, tke platno skupnega življenja, množica pa o tem ničesar ne ve, ker je potisnjena ob stran. Z usodo nekega obdobja manipulirajo omejena gledanja, neposredni cilji, osebne strasti in ambicije majhnih dejavnih skupin, množica pa o tem ničesar ne ve, ker je potisnjena ob stran. Toda dogodki, ko dozorijo, izbruhnejo; v senci stkano platno je nekega dne dokončano: in tedaj se zdi, kot bi usoda pretresla vse in vsakogar, zdi se, kot da je zgodovina zgolj velikanski naravni pojav, izbruh, potres, katerega žrtve so vsi, kdor je hotel in kdor ni hotel, kdor je vedel, kaj se pripravlja, in kdor ni vedel, dejavni in ravnodušni. In ta zadnji se jezi, rad bi se izmaknil posledicam, rad bi, da bi bilo jasno, da on tega ni hotel, da za to ni odgovoren. Nekateri se milo cmerijo, drugi grobo preklinjajo, nihče ali le malokdo pa se vpraša: če bi bil tudi jaz opravil svojo dolžnost, če bi bil poskusil uveljaviti svojo voljo, če bi bil svetoval – ali bi se zgodilo, kar se je? Toda nihče ali malokdo se počuti krvi zaradi svoje ravnodušnosti, zaradi svojega skepticizma, zato, ker ni ponudil svoje roke in svoje dejavnosti tistim skupinam državljanov, ki so se ravno zato, da bi se izognili takšnemu zlu, borili ravno za takšen blagor (kakršnega) so si izmislili.
Večina njih pa po dovršenih dogodkih raje govori o propadanju idealov, o dokončanem zlomu programu in o drugih podobnih ljubeznivostih. Tako se začenja njihov umik pred vsakršno odgovornostjo. In ne gre za to, da bi jim stvari ne bile jasne in da kdaj pa kdaj ne bi bili celo sposobni ponuditi zelo lepe rešitve za najbolj pereče probleme ali za tiste, prav tako neodložljive probleme, ki sicer zahtevajo obsežne priprave in več časa. Toda te rešitve ostajajo prav tako lepo neplodne, toda tega prispevka k skupnemu življenju ne motivira nobena moralna luč; je proizvod intelektualne vedoželjnosti, ne pa izostrenega smisla za zgodovinsko odgovornost, ki terja od vseh, da so v življenju aktivni, ki ne pristaja na nikakršen agnosticizem in na nobeno ravnodušnost.
Sovražim ravnodušne tudi zato, ker mi je zoprno jadikovanje teh večnih nedolžnežev. Od vsakogar od njih terjam, da položi račune o tem, kako je opravil nalogo, ki mu jo je naložilo življenje in mu jo vsak dan sproti zastavlja, o tem, kaj je storil, še bolj pa o tem, česar ni. In čutim, da sem lahko neizprosen, da mi prav nič ni treba razmetavati svojega usmiljenja, da ni prav nič treba, da bi z njimi delil svoje solze. Do vsega zavzemam svoje jasno stališče, živim, že čutim, kako v pogumni zavesti mojih somišljenikov utripa pulz življenja prihodnje družbe, ki jo ti že gradijo. In v njej družbeni okovi ne bremenijo le nekaj ljudi, in v njen vse, kar se zgodi, ni posledica naključja, usode, ampak je razumno delo državljanov. V njej ni nikogar, ki bi slonel na oknu in gledal, kako se jih nekaj trudi, gine v žrtvovanju; kdor pa sloni na oknu, na preži, in hoče izrabiti tisto nekaj blagra, ki ga omogoči dejavnost nekaterih, zliva svoje razočaranje tako, da sramoti tiste, ki se žrtvujejo, ki ginejo, češ da niso znali uresničiti svojih namenov.
Živ sem, zavzet. Zato sovražim tistega, ki ni angažiran, mrzim ravnodušne.
11. februar 1917, »La citta futura«