29. 9. 2003 Zofija v medijih

Maribor umira

Avtor:

Odkar sem se že pred leti zgražal na boleznijo mariborskega študenta, indolenco imenovano, sem pozoren na vsakršen indic o nasprotnem, vsako njegovo javno besedo. To leto sta se v časopisu Večer prigodila (celo) dva in s tem dvignila nekajletno povprečje. Prejšnje dni nas je povsem nepripravljene dohitela novica, da Maribor sedaj tudi uradno (sic!) umira. Pod takšnim naslovom sta v Večer diagnozo na ogled postavili študentki Petra Marčič in Vera Ladič (Večer, 25.9.2003). Torej le nisem slabo storil, ko sem pred nekaj leti prodal stanovanje in iz Maribora zbežal pred neko psihopatsko študentko (ne, nič nimam proti njim, študentkam namreč), ker v mrtvem mestu pač ni spodobno bivati?

Konstrukcija takšnega sklepanja o umirajočem mestu je impozantna: ker se bo Štuk poslej zapiral ob treh zjutraj (doslej ob štirih), čez teden ob polnoči, bodo obnemogli študentje prisiljeni še več časa preživeti na ulici (»ker nimajo prostorov, kjer bi se lahko zadrževali«). S tem se problem vandalizma ne bo rešil (v tem jima dajem prav), študentje pa se bodo zaradi pomanjkanja nočnega življenja in »obštudijskih« sprostitvenih aktivnosti prisiljeni umakniti iz njega. Ker študentje dajejo mestu življenje, bo brez njih postal mrtvo mesto.

Drugi študentski odmev se postavlja v bran njegove ekscelence, vatikanskega diplomata dr. Ludvika Toplaka, ki je iz izložbe v čajnici Gic v Tyrševi ulici snel svojo sliko, kar je bilo domnevno nediplomatsko in agresivno dejanje. Trije študentje, priča dogodku, so v časopisu užaljeno pritrdili temu, da gre politično-medijski konstrukt, nečasten za »spoštovanja vrednega profesorja«, ki ga »zelo spoštujejo«. (Večer, 17.7.2003) Kasneje smo lahko prebrali, da je incident doživel tudi spravo s šopkom rož in včlanitvijo dr. Toplaka v društvo Kible, ki upravlja s čajnico.

Hej, Nietzsche, kako se časi spreminjajo in hkrati ostajajo isti! Šef Kible je dolga leta slovel po najostrejših kritikah bivšega rektorja, danes si izmenjujeta članstvo in rože. Včasih so študentje protestirali proti izgonu mladinske kulture iz Maribora (sedeža MKC v Orožnovi), kamor se je naselil sedanji rektorat. Češ da gre za »straniščno kulturo«, kot se je glasila strokovna ocena prejšnjega rektorja. Pokopu radia Marš s strani dr. Toplaka je sledil žalni venec pred rektoratom in procesije s svečkami. Situacije in epizode s postopnim izganjanjem mladinskega duha so bile ovekovečene celo na naslovnici Večera.

Toda danes študentje protestirajo proti tistim, ki do bivšega rektorja ne izkazujejo dolžnega spoštovanja. Kakšna je geneza stiske mladinske kulture v Mariboru in njenih prostorskih dilem, to nikogar več ne zanima. Zakaj natančno se je rektorjeva slika znašla v neprijetni družbi ostalih in zakaj je tako osovražen, tudi ne. Pač pa protestirajo proti županu Soviču, ki da bo sprejel uničujoč odlok o umiranju mesta, zaradi obratovalnega časa Štuka. In včasih je bilo drugače. V letu 1998, le pet let nazaj, študentje so protestirali. In že takrat bolj smešno. Nekje na začetku leta so namreč prebivalci Študentskih domov v Tyrševi pobesneli ob uvedbi novega prometnega režima, ki je ogrozil parkiranje njihovih jeklenih konjičkov. Sledilo je nekaj, kar približno spominja na upor in dvignjen glas študentov – ti so, končno, po dolgoletnem apatičnem molku, s povzdignjenim glasom opozorili nase in svoje globoke »eksistencialne« težave, s tem pa nehote na svojo študentsko identiteto in kakopak tisto svojih konjičkov.

Drugi komični dogodek se je zgodil iste jeseni. Ob zapletu s statutom in ohlajenih odnosih na relaciji Rektorat – Študentska organizacija univerze v Mariboru (ŠOUM) so slednji, iz povsem političnotaktičnih razlogov, organizirali protestni shod na gradbišču Koroškega mostu in si za podporo poskušali najti alibi v nekaj sto prisotnih študentih. Ti so, nič hudega sluteč in v dobri veri, da gre za reševanje človeških življenj ob slabi rekonstrukciji ureditve cestnega križišča, odigrali marionetne statiste v farsičnem shodu očitno insceniranih, manipulativno zrežiranih demonstracij.

Morala zgodbe je bila takrat takšna – če je pisec teh vrstic tedaj jokal nad indiferenco in pasivnostjo mariborskega študenta (pri indicih o nasprotnem je sicer karseda neizbirčen) ter pričakoval boljše dneve, je postal sesut vpričo novega spoznanja – taisti subjekt v situaciji, ko želi realizirati svoj protestni apel, nujno izpade indolentno, tudi če kakšen protest izpelje. Kot da bi ga socsimbolna mreža razmerij silila v spoznanje (oz. v to silila neprizadetega gledalca), da je njegovo dejanje času in okoliščinam neprimerno. Kot da taisti študent, v skladu s svojimi spoznavnimi zmožnostmi, konstitutivno ni kos kakršnikoli opredelitve do družbene realnosti, celo ne refleksije svojega lastnega položaja. Takrat sem zapisal: »Ostaneta nam torej dve kardinalni razlagi o njegovi situaciji – ta je bodisi v tej meri pervertirana, da v njej izpade smešno zato, ker se mu je protest kot aktiviteta v tolikšni meri odtujil, da preprosto ne ve več, kako in zakaj ga izpeljati, bodisi je družbena realnost tista, ki kliče po neprimernosti takšnega početja in ga postavi na glavo.«

Pet let nazaj, ko sem še slepo verjel v moč demonstracij in ulice, sem tako verjel v povezavo obeh možnosti. Naše pričakovanje je bilo napačno usmerjeno v pasivnost študentskih množic in jezno zaradi nje, medtem ko zdaj izkuša nekaj drugega, ker je indiferenca dosegla tolikšno stopnjo, da sta kakršenkoli angažma in zavzetost razumljena kot deviacija. Toda l´indifférence est un acquis des sociétés, kot je nekoč dejal Maurice Sachs: analizirati je treba samo nemoč »normalnega« odreagiranja, ko so naša dogajanja posledično podvržena avtomatizmu bizarnih dejanj. V našem kontekstu velja navesti dva dominantna socialnostrukturna faktorja: iskati ju je treba v oblikah organizacije kulturnega in družbenega življenja študentov mariborske univerze, nato pa še nekoliko širše, v specifiki družbenih, še zlasti pa mladinskih kulturnih praks v mestu. Takrat se mi je zdelo, da je za vse kriva (a) prostorska ekskomunikacija – po izgonu MKCja da se vrši getoizacija mladinske kulture na mestih, ki primarno niso namenjeni študentskim aktivnostim (Pekarna), tista pa, ki naj bi bila po svoji namembnosti ekskluzivno študentska, ostajajo namenjena zgolj zabavi (Štuk). Druga je (b) materialna ekskomunikacija – interesne dejavnosti študentov, tiste sila redke, ki sploh obstajajo, so primarno financirane iz zunanjih, neštudentskih in neuniverzitetnih virov, kar velja še zlasti za podporo vsem oblikam humanističnih vsebin, ki bi študente navajale h kritičnemu preudarjanju in vzpodbujale njihovo miselno kreativnost. Tretja je po mojem še danes (c) intelektualna ekskomunikacija – vsa intelektualna produkcija je po propadu študentskega časopisa Katedra splahnela in je »umetno« dojeta kot odvečna. Vsi novi poskusi izdajanj »študentskih biltenov« zadnjih let, finančno in organizacijsko izpeljani s strani mariborskega ŠOU-a, so bili le slabo prikriti ali odkriti načini reklamiranja lastne »tubiti« študentskih politikantov v njej in to se študentski periodiki pozna še danes.

Leta 2003 je vse drugače. Študentje več ne protestirajo in gleda tega ni več treba imeti iluzij. Toda hkrati je tudi vse enako. Zatulijo le, če se jim krajša užitek. Saj ne, da bi pričakovali dejanja, ki bi bila izraz ideoloških, političnih, mirovniških protestov, temveč že na nivoju artikulacij kakršnihkoli idej, ki bi nakazovale aktiviteto študentske skupnosti in dokazovale zavest lastne pripadnosti neki interesni skupini in hkrati dinamičen odnos do njenih problemov. In če že spontano dvignejo glas, ga ob pomanjkanju kratkega zgodovinskega spomina. V istem hipu postavljajo kulturne diagnoze o umiranju mesta, ker da študentska zabavna kultura umira, hkrati pa se spoštljivo postavljajo v bran tistim, ki so to kulturo iz mesta izgnali. Dokler se ne bodo zamislili na kontradiktornostjo svojih stališč, posledicami lastne (hedonistično pogojene?) pasivnosti in argumentativnimi neumnostmi (zakaj in kako študentje dajejo mestu življenje le po polnoči?), njihov glas pač ne bo zvenel prepričljivo. Žal.

Oznake: