4. 3. 1999 Zofija v medijih

Ali tudi Maksovi prijatelji hodijo v kino?

Avtor:

Če res, da je v skladu z latinskim pregovorom DE MORTUIS NIHIL NISI BENE verjetno potrebno pokazati kaj pietete za pravkar umrlim in se spominjati zgolj njegovih dobrih dejanj, toda ali lahko to pravilo upoštevamo brez izjeme?

Naj mi bo dovoljeno opozoriti na smrt izpred nekaj dni, ki je vsaj v Mariboru odjeknila kakor eksplozija, pač v skladu z aktualno asociacijo, ki je v zadnjem času največkrat spremljala pokojnega Maksimiljana Vollmeierja, med prijatelji imenovanega Maks. Mit ali legenda, ki se je v 90. letih zgradil okoli tega nesojenega šefa mariborskega podzemlja, je v slovenski prostor prvič vnesla razumevanje tega, kar smo do konca 80. tih poznali zgolj iz filmov ali previdnih turističnih obiskov južne Italije in Sicilije. Sicer povsem upravičeno, toda prirejeno za majhne slovenske razmere – mafijski diskurz strahovlade, fizičnih obračunov, ugrabitev, pobiranja najemnin v lentovskih kafičih, podtaknjenih bomb in groženj nas je pravzaprav prvič po osamosvojitvi pahnil pred resnico, ki je doslej nismo poznali: namreč pred dejstvo, da kot državljani nimamo prave zaščite v sodnih in policijskih organih in smo prepuščeni na milost in nemilost krutim zakonom močnejšega in brezobzirnejšega.

Ne bi hotel še enkrat pogrevati stare zgodbe o nemoči policije in sodstva, podkupninah in ustrahovanjih, ki so mariborskega Botra tako dolgo obdržale na površju; kar se mi je v teh dneh vtisnilo v spomin in mi dalo misliti, so bile osmrtnice v Večeru, posvečene pokojnemu Maksu in Antonu Venišniku, za prijatelje Đoniju. Če res, da sta umrla spektakularno, pač v skladu s svojim življenjem, toda še zdaj se ne morem znebiti vtisa, da smo imeli v Mariboru to srečo in opazovali docela filmske epizode: od streljanja na Lentu izpred nekaj let, ropov menjalnic, dobro merjenih podtaknjenih eksplozij, ugrabitve župana Alojza Križmana (nad katero se sploh nihče ni razburjal), “prijateljskih” pogajanj med županstvom in Maksovo materjo za hišo na Lentu, do končne tiralice, razpisane nagrade na njegovo glavo in tragičnega padca z Mitsubishijem. Ko sem kakšnemu naključnemu obiskovalcu Maribora tuintam hitel razlagati, da je prispel v nevarno mesto, se je zgolj nasmihal. Kako tudi ne: tudi sam sem imel zmerom občutek, da boter Maks prevečkrat hodi v kino in posnema filmsko realnost. Toda v totem mestu je bila ta navidezno filmska realnost realna (če smemo optimistično govoriti v pretekliku), izhod iz kina pa nič posebno olajšujoč.

Osmrtnice, ki sem jih prej omenil, so mi zgolj obudile to slutnjo o filmskosti mariborskega podzemlja. Najbolj indikativna se mi je zdela tista v soboto, z dne 2. novembra – v slovo so Maksimiljanu njegovi številni prijatelji zapisali tele besede: VERJELI SMO VATE IN V TVOJO POŠTENOST, ZATO BOMO VEČNO JOKALI ZA TABO.

Naredili bi ogromno napako, ko bi te besede razumeli kot slabo šalo ali cinizem, izrečen v posmeh nam in naši poštenosti ali kot zavajanje pravosodnih inštitucij. Vzeti jih je treba dobesedno: moralne norme so za te prijatelje dobesedno drugačne, če naj tako rečemo – “iz drugega filma”, in v tem filmu se za botrom dejansko večno joče – vsaj do ustoličenja novega botra – ker se pač joče za stvarmi, ki jih pogojujejo drugačne norme. In takšnih, ki prisegajo na to drugo moralo, je kar nekaj: v samo eni osmrtnici, posvečeni Maksovemu pajdašu Đoniju, je podpisanih 23 prijateljev. Drznem si domnevati, da ne gre za sošolce iz 8.a. razreda.

In tako smo botra končno pokopali. Znanci so se od njega poslovili na pobreškem pokopališču, televizijskim reporterjem in časopisnim novinarjem so dostop onemogočili visokorasli mišičnjaki. Maksovi prijatelji. Lahko jih povsem razumemo. V dobrih akcijskih filmih protagonist zmerom preživi. Bog ne daj, da bi se na kakšnem traku lokalne televizije znašel zabeležen v svoji krsti. Filmska realnost mora ostati močnejša od realnosti same.

Oznake: