(ali o slovenskih vojakih v Iraku)
Spodnji seznam je nepopoln, pravzaprav bolj arbitraren. Želi opozoriti na nekatere nedoslednosti v argumentacijski stiski slovenskih političnih mojstrov manipulacije, ko gre za napotitev naših vojakov v Irak. Kajti vojaška retorika ob javni obelodanitvi odločitve slovenske vlade o napotitvi štirih vojakov Irak je dosegla enega izmed svojih vrhuncev. Velikih pričakovanj od državnozborskih volitev oktobra 2004 pač več nimamo: argumentacijske manipulacije so postala vsakodnevna praksa. Servirani razlogi, ki naj bi prepričali slovenske državljane, da je napotitev nujna in neizogibna izbira, pa so vendarle presegli nekatera pričakovanja. Pozor: v nadaljevanju se sploh ne bomo vsebinsko opredeljevali do te odločitve, zanimala nas bo le uporaba nekaterih retoričnih nekonsistenc. Poglejmo si nekatere.
1. Podpora vs. nepodpora napotitvi vojakov v Irak
Zdi se, da sta Janša in Rupel bila ves čas naklonjena intervenciji in tudi napotitvi vojakov Irak. Bila sta konsistentna. Pa to drži? Ne! Januarja 2005, leto nazaj in po obisku pri generalnem sekretarju Schefferju na sedežu NATA, sta oba trdila, da slovenska vlada ne bo spremenila politike do Iraka. Citat Ruplovega zaklinjanja: »Zagotovil je, da slovenska vlada ne spreminja politike do Iraka.« In dodatek: »Slovenija ne sodeluje v koaliciji za Irak, ne pošilja vojakov v Irak in ne namerava pošiljati vojakov v Irak.« (Večer, 27. 1. 2005) Ministrovo zagotovilo je torej bilo, da vojaki tja ne gredo! Januarja 2006 je vse drugače: edina distinkcija, ki jo prodajajo in na katero se želi vlada opreti, je menda ta, da gre za mirovno operacijo in da so tja poslani vojaki dejansko vojaški inštruktorji!
2. Izpolnjevanje obljub in zavez iz preteklosti vs. »hvaležnost«
Janša in Rupel se izgovarjata, da gre pri napotitvi vojakov »za izpolnjevanje obljub«, ki jih je dala prejšnja, Ropova vlada. Toda hkrati se je Rupel skupaj z nekaterimi strankarskimi kolegi verjetno maliciozno zahvalil Ropu, češ da jim je utiral pot. Pri tem ne gre samo zato, da se premier in zunanji minister pretvarjata, da morata izpeljati postopke, ki da jih je zakuhal Rop, sicer da bi Slovenija postala »nekredibilna« in neverodostojna. Nemogoče se je hkrati pretvarjati, da nekaj delaš z muko in odporom, zgolj zaradi kredibilnosti in ker te je nekdo v to »potunkal«, hkrati pa se zahvaljevati (dobesedno!), da lahko isto stvar izpelješ! Zahvala prejšnji vladi in prejšnjemu premierju torej razgalja ničnost argumenta o domnevni nekredibilnost, če vojakov v Irak ne bi napotila, ali pa vsaj držo, da kaj takšnega počneš nerad in proti svoji volji.
3. Legitimno vs. nedržavotvorno ravnanje
S kakšnimi besedami so bili ožigosani tisti v politični opoziciji ali civilni družbi, ki napotitvi nasprotujejo? Imeti drugačno mnenje do tega je legitimno, je ponovil Janša. A le za trenutek, potem je nadaljeval drugače. Za potrebe retoričnih mahinacij so na vladi in v koaliciji izumili novo floskulo: nedržavotvornost. Kdor ni z nami, ni le proti nam, temveč je nedržavotvoren. Janša, poslanci Jerovšek, Petan in plejada drugih je floskulo ponavljala iz dneva v dan. Kaj zdaj, je imeti drugačno mnenje legitimno ali nedržavotvorno? Drugačne mnenje lahko imaš, le da te zraven popljuvajo!
4. Medijska pozornost globalnim trendom
Janša je še lani kritiziral slovenske medije, češ da poročajo o vsaki bombi v Iraku. Medijska pozornost Iraku je torej pretirana. Ravnokar pa smo iz njegovih ust slišali argument o globalizacijskih procesih, ki da zahtevajo nujnost slovenskega vključevanja v reševanje iraške krize. Irak je nenadoma globalizacijski trend, naši vojaki tam so več kot potrebni in zaželeni, o bombah v Iraku, četudi gre za globalni proces, pa ne bi smeli poročati?
5. Stari dobri znanci iz zgodbe o osamosvajanju
Premier je za tiste, ki se ne strinjajo z njim, uporabil star trik izključevanja: saj jih poznamo, tisti, ki niso z nami, so bili tudi proti osamosvojitvi. Cenena psihološka manipulacija, ki ne drži: proti osamosvojitvi je bila peščica ljudi. Proti odhodu naših vojakov v Irak je vsaj polovica Slovenije. In predvsem: ljudje iz obeh množic niso identični. Ter najhuje: za njimi ne stoji ista logika premisleka.
6. Manj komunikacije, manj težav
Janšev izgovor, zakaj je vlada odločitev o napotitvi tako rekoč sprejela tajno, brez javne razprave, brez komunikacije z ustreznimi parlamentarnimi odbori in brez razprave v državnem zboru, je bil zares neverjeten: s tem smo si prihranili kakšen teden nepotrebnega govoričenja in upiranja. Seveda, to je ta nov pot v slovenski demokraciji: prihranimo si čas s tistimi, ki se ne strinjajo z nami!
Zgoraj opisani izbor je kratek. Toda zadostuje za uvid v to, kako se je premier, po duši in izobrazbi skorajda vojak in strateg, odločil v politični diskurz uvesti vojaško operativo in retoriko. Državni razlog (raison d’état) je premagal razumsko eksistencialnega (raison d’être). Kdor ni z nami, je proti državi. In kdor uporablja razum, je menda proti sebi. Trenutno stanje stvari pri nas.