»Želim povedati, da je kapitalistična ekonomija napačna ekonomija. Zdaj želijo reformirati svoj sistem, torej prav tega, ki je povzročil krizo. Želim reči, da imamo opraviti z moralno krizo in ne s krizo financ. Tisto, kar potrebujemo, je nov finančni sistem, utemeljen na pravičnosti. Dejanski ekonomski sistem.« Kdo je avtor teh besed, se glasi nagradno vprašanje. Zdi se, da jih lahko pripišemo izjemno širokemu naboru sobesednikov. Da so to stališča, ki so v zadnjih tednih ne le ponarodela, temveč postala globalno slišana in tudi globalno sprejeta kot samoumevno resnična. Toda njihov avtor je, pazite, diktatorsko razpoloženi iranski predsednik Ahmadinedžad. Po njegovem je trenutnega gospodarskega zloma in recesije kriva zahodna nemorala in nejasni finančni instrumenti.
Filozofi bi takega stanja po svoje morali biti veseli. Morala in etika sta filozofski disciplini, kakorkoli si ju radi lastijo vsi drugi, in tu se čutijo kompetentne in domače. Pravzaprav je za filozofa lahko naravnost osupljivo, da še nikoli ali vsaj že dolgo časa nismo v najširši javnosti govorili toliko o morali kot prav zdaj, in to v relativno izjemno nepričakovani konstelaciji dogodkov. V posmeh vsem velikim filozofskim ali verskim svarilom zadnjih stoletij, izrečenih ali celo izoblikovanih v trdne in natančne miselne sisteme in po katerih moralni razkroj človeštvo lahko pahne v krizo, se nam je zdaj zgodila takšna, ki jo je, tako je videti, vodijo finančni in ekonomski razlogi. V kakšnem smislu je trenutna gospodarska kriza zares izraz moralne in kaj želimo s tem povedati? Ima Ahmadinedžad prav? Zdi se, da glede teh vprašanj obstaja nek širok, pravzaprav že nevarno obsežen konsenz med politiki vseh profilov, verskimi voditelji, sociologi. Enake besede je izrekel papež Benedikt XVI., enake tudi Dalajlama, politični voditelji sveta, znani intelektualci. Če karikiram – glede teze, da je gospodarska kriza odraz moralne, je skorajda nastal neprepusten svetovni konsenz. In prav v določitvi vzročnih razmerij tiči že prvi zaplet in očitna nejasnost, kajti že izhodiščna hipoteza se zdi sporna. Obe polji še zdaleč nista v neki samoumevni korelaciji, zlasti ne vzročnoposledični.
V prvi vrsti bi torej morali razčistiti, kaj natanko nam želijo protagonisti teze o dvojni krizi povedati? Prva možnost je naslednja. Finančno krizo je povzročila moralna v smislu, da je slednja kriva za razpad finančnih in posledično ekonomskih sistemov. Trdi se celo več: moralna kriza je povzročila finančno oziroma je »ontološko« celo ona sama; ne le da jo je povzročila, temveč je v svojem bistvu moralna in korenini v njej. Zaradi sprevrženosti in nemorale, tako rekoč, je prišlo do gospodarskega kolapsa. Na delu imamo logiko notranjosti in zunanjosti. Kar se nam navzven prikazuje kot kriza, je že posledica krize navznoter. Natanko ta teza je tista, ki se največkrat pojasnjuje z idejo pohlepa: danes o pohlepu in grabežljivosti govorijo tako rekoč vsi. To tezo imenujem za moralistično, saj je njen osnovni smoter evidentno skrit v moraliziranju, predpostavlja tudi nek vidik moralnega sistema, etiko vrlin, kajti pohlep je slabost, ki je nasprotje vrlini, ki ji mora človek slediti, če želi ravnati dobro. In zdi se mi povsem zgrešena. Izjemno nevarno napačna, ker o njej govorijo vsi.
Po drugi možnosti, ki je v manjšem obtoku, pa se želi reči, da je finančna kriza povzročila (tudi) moralno oziroma jo implicira. Da ima gospodarska kriza veliko implikacij, tudi moralne, je jasno in temu ne gre oporekati. Med bistvenimi so gotovo politične (zaradi nje bodo padale in že padajo vlade) in socialne, npr. revščina in beda. V tej perspektivi je nemogoče zanikati, da smo zapadli tudi v »krizo moralnega spraševanja«. Sprašujemo se, ali smo sledili pravim vrednotam, pravim političnoekonomskim programom, pravi ideologiji. Dvomimo v temelje kapitalizma, iščemo razloge za njegov morebitni razpad, kritiziramo neoliberalistični gospodarski red in iščemo alternative. S tem ni nič narobe. Vendar nam žal tega niso servirali na tak način. Zdi se, da so med tistimi, ki kritizirajo pohlep in sprejemajo tezo o finančni in ekonomski krizi kot moralni, tako levi kot desni, tako anarhisti kot konservativci, liberalci in socialisti, kristjani in muslimani. Razlogov za skepso je torej več kot dovolj.