16. 10. 2009 Zofija v medijih

Komu je še mar svoboda medijev?

Avtor:

V letošnjem letu, januarja in junija, sem izdal dve knjigi o stanju novinarske in medijske avtonomije pri nas. Skupaj okoli 1600 strani. Vanju sem vložil ogromno svojega časa. Prva knjiga nosi naslov »In media res: novinarji med etiko, politiko in kapitalom«, druga »Somrak medijske avtonomije: boji za politično hegemonijo 2004–2008«. Obe se posvečata burnim dogodkom v medijski krajini po letu 2004, pravzaprav po svoje do današnjega dne. Obe želita biti bolj kot ne dokumentarni in manj mnenjski »memento«, opomin za vse prihodnje politične prikrojevalce medijske resnice, nove cenzorje in medijske tajkune ter seveda politične vladarje z medijskimi apetiti. Naj takoj na začetku povem, da mi je resnično zoprno govoriti o javni recepciji lastnih knjig. Toda v tem primeru bom v imenu medijske hevristike storil natanko to, ker sem prepričan, da iz več razlogov tak odnos reflektira stanje stvari, na katerega želim opozoriti. Celo več, usodo teh knjig sem po svoje napovedal v njih samih, kar pomeni, da je smiselno preveriti lastne napovedi.

Najprej k mariborski sceni. Obe sta, med drugim, doživeli mariborsko tiskovno konferenco v januarju in juniju. Čeprav se ukvarjata natanko z vprašanjem novinarske svobode, na predstavitvi ni prišel noben novinar. Če se popravim: prišla je zgolj novinarka Radia Maribor. Pomot pri vabilih ni bilo, tudi jih ni manjkalo. Knjižnih recenzij je bilo, pogumno rečeno, za vzorec: staromodno sem med tistimi, ki ne kličejo naokoli in fehtajo za promocijo. Smem iz tega kaj sklepati, smejo iz tega kaj sklepati drugi? Da bi bila stvar še pikantnejša, naj k odnosu do dveh knjig prištejem še naslednje dejstvo: do današnjega dne me glede izsledkov iz njih ni kontaktiral še noben novinar. Spet moram navesti izjemo: razen novinarke Mladine, ki je po izidu druge naredila z mano intervju. Ob izidu druge knjige sta sicer izšli še dve poročili: Petra Kolška na kulturni strani Dela in Dragice Korade v Sobotni prilogi Večera. Obe sta rezultat zapisov na podlagi okrogle mize Društva novinarjev Slovenije ob izidu. Vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če tega dogodka ne bi bilo. No, čisto mogoče je, da v svoji nečimrnosti terjam zase preveč in marsikdo bo škodoželjno pritrdil takšni oceni. A naj za trenutek odloži svoje strasti v kot in se vpraša, koliko knjig je v teh letih izšlo na temo političnega podrejanja medijev.

Težko se je izogniti vtisu, da so se nekateri novinarji, predvsem mariborski, glede navedenega ravnanja celo potrudili. A ker ne dvomim, si ne drznem in si ne želim podvomiti v njihovo profesionalnost, je edina logična izpeljava lahko le ta, da jih razprava o novinarski svobodi ne zanima. Ironično je natanko takšna tudi ugotovitev obeh mojih knjig. Situacija je, če rezimiram, torej v pogledu iz moje osebne perspektive, zdaj naslednja: v Sloveniji nimamo pretirane novinarske svobode. Ampak četudi je nimamo, samo spoznanje o tem novinarjev ne zanima. Ne zanima jih niti, če se kdo ukvarja z novinarsko svobodo in izsledke o tem publicira. Glede na to, da se z njo sami ne ukvarjajo, bi še vedno bilo namreč možno, da jih zanima, če se z njo ukvarja kdo drug. Ampak tudi tu se ne dajo in prezir ni nič manjši. Zato je edini način, kako preseči ignoranco do svoje lastne svobode za novinarje, ta, da se pretvarjajo, da je ni.

Da bi to dosegli, jim predlagam: sprejmite sklep in nikakor ne dovolite razprave o njej. Če se bo kdo pregrešil, ga strogo kaznujte. Če se bo našel kakšen bedak, ki bo o tem pisal, ga prezrite. Upoštevajte urednike, ker vedo več od vas. Bodite uvidevni do lastnikov, njihovih »racionalizacij« in enotirnih uprav. Še dalje zanikajte, da obstaja kakršnakoli oblika cenzure, ker je ni. Za politične pritiske in cenzuro se menite le v konkurenčni medijski hiši. Še dalje sodelujte z neodvisnimi političnimi strokovnjaki s strankarskimi izkaznicami (to lahko še dalje zamolčite). Poveličujte izbrano civilno družbo, denimo Zbor za republiko (tisto, ki je prava in na vaši strani). Izbirajte sogovorce in pisce, ki raje govorijo abstraktno, z vsemi drugimi so težave. Imate pa še eno alternativo, kaj storiti, ki je enako dobra od zgoraj navedene: delajte to, kar že zdaj počnete!

Prvič objavljeno v oktobrski številki Katedre

Oznake: