Na poslanska vprašanja v državnem zboru, ki so jih poslanci zastavljali 25. januarja 2005, se je uvrstilo tudi vprašanje poslanske skupine ZLSD, kjer je Miran Potrč premierja spraševal, če vlada zares razmišlja o tem, da bi ukinila protikorupcijsko komisijo, ki jo vodi Drago Kos.
Janševa razlaga je bila neverjetna. Najprej je povedal, da o tem še niso ničesar sklenili, nato pa lakonično dodal: »Moje osebno stališče, ki sem ga povedal za to govornico že lani, ko se je sprejemal ta zakon, je, da komisija ni bila ustanovljena za to, da bi se z njeno pomočjo bolj učinkovito spopadali s korupcijo, ampak obratno, v skladu z znanim Churchillovim načelom ‛Če nočeš ničesar narediti, ustanovi komisijo‛. Vemo, kdaj je prišlo do tega predloga, vemo, kakšne so pristojnosti te komisije. Gre, skratka, za neki organ, ki je brez zob, ki glede na svojo strukturo in sestavo lahko daje in tudi daje politično motivirane komentarje, ki zbira podatke, ki jih je možno tako ali drugače zlorabiti. Na teh podatkih sedijo ljudje, ki jim je sodišče že doslej dokazalo, da so zlorabljali pooblastila …« (Delo, 26.1.2005)
Janša torej ne skriva, kaj bi sam najraje naredil s to komisijo. Ukinil bi jo. A pomenljiva je cinična logika razmisleka, še prej pa principielnost takšnega stališča. Načelo, da so komisije organi, ki ničesar ne storijo, namreč očitno ne more biti občeveljavno – lahko je zgolj arogantni ugovor v situacijah, ko želiš delo kakšne komisije izničiti ali jo celo ukiniti, ker ti subjektivno ne ustreza. Drugače povedano: na podlagi omenjenega Churchillovega načela lahko ukinemo katerokoli komisijo, če ji podtaknemo omenjeno intenco zakrivanja bistva, saj za konsistentnost Janševe trditve sme in mora veljati tole: bodisi so komisije kot komisije odvečne, bodisi niso. Janša zaenkrat trdi prvo. A dvomimo, da je to sporočilo slovenskega premierja. Ali pa mogoče vendarle je?
Averzija do komisije je namreč trenutno v modi. Spomnimo le na nenadno spreobrnitev Mirka Zamernika, predsednika preiskovalne parlamentarne komisije v zadevi Petek, trenutno vodje poslanske skupine Janševe SDS, o čemer je pisala že Dragica Korade (Mladina, 29.11.2004). Po tistem, ko smo po izteku mandata doživeli hladen tuš in je končno poročilo, ki ga je spisala komisija, bilo karseda ohlapno, mlačno in neotipljivo, natanko nasprotno od Zamernikovih napovedi, smo zdaj ostali dolgih nosov še enkrat. Po jesenskih državnozborskih volitvah in prihodu Janše v vlado smo si namreč obetali, da bo desna politična opcija, ki je primer večkrat zlorabila za pljuvalnik po eldeesovski garnituri, stvari vzela v svoje roke in ozadjem poskusa umora prišla do dna. A kako smo se zmotili! Gospod Zamernik nam je namreč v novembru 2004 zagotovil, da resni razmisleki o tem, da bi ustanovili parlamentarno komisijo, ki bi nadaljevala delo prejšnje, ne obstajajo, in da zanjo v resnici ni potrebe! Četudi je v sklepnem poročilu lani junija zapisal, da priporoča in svetuje, da v novem mandatu vlada ustanovi takšno komisijo, ki bo nadaljevala z delom! Njegov argument? Spremenila da se je oblast! Kaj je želel s tem povedati? Mogoče to, da je komisija imela nalogo nagajati oblasti, ne pa raziskovati ozadje napada na novinarja? Je zaradi tega raziskovala vpletenost Drnovška v preprodaje dovolilnic? V luči dejstva, da je njegov poslanski kolega v tem mandatu postal celo Miro Petek sam kot žrtev poskusa umora, je takšno stališče maksimalno bizarno in meče zelo slabo luč na njegovo motivacijo razkrivanja ozadij napada, za katero se je zdelo, da je ima v izobilju.
Je mogoče poslanec Zamernik razmišljal podobno kot premier Janša in ugotovil, da so komisije, kakršnekoli že, le način prikrivanja in zakrivanja? Če ja, potem je pljunil v lastno skledo in ex post povedal, da je parlamentarno komisijo v primeru Petek zgolj zlorabil v politične namene. Lahko bi nam to zaupal že na začetku. Ali pa je ukinjanje komisij v skladu z novo oblastjo nova prioriteta? Je takšno modo začela neprijetnost parlamentarne komisije glede mariborske orožarske afere? Le kdo bi vedel. Zdaj čakamo na Janševo konsistentno držo glede preostalih komisij, starih in novih. Postati mora namreč jasno, ali nekdo Churchilla razume namesto kot dovtip strogo resno, ali pa bi si morali želeti, da se gospod Janša le šali. Toda imeti šaljivega predsednika na tako občutljivi točki, kot je boj proti korupciji, zopet ni preveč obetavno znamenje.