Leta 1971 je Georg Coock pod psevdonimom Luke Rhinehart izdal menda avtobiografski roman The Diceman, Mož na kocki. Glavna oseba romana je newyorški psihiater in psihoanalitik Luke Rhinehart, uspešen in zelo ambiciozen strokovnjak, ki na neki točki svojega življenja zelo podvomi v smiselnost tako svojega zasebnega kot tudi strokovnega življenja. Kot rešitev njegove eksistencialne in profesionalne krize se mu ponudi metanje kocke. Rhinehart prične sprejemati odločitve v svojem vsakodnevnem življenju na podlagi metanja kocke. Možnosti, ki jih postavi na kocko, so sprva povsem banalne možnosti glede vsakdanjih opravkov, kasneje pa prične na kocko postavljati možne osebnosti oziroma vloge, ki jih bo igral kot oseba, in tudi zelo pomembne odločitve, kot je recimo ločitev od žene in otrok ali umor nekoga.
Kdorkoli je lahko kdorkoli
Geslo tega moža na kocki postane »Kdorkoli je lahko kdorkoli«. Kot psihiater in psihoanalitik je soočen z vprašanjem, ali je človeka mogoče spremeniti. To je problem, ki Rhinehartu ne da spati. Hkrati z osebnim eksperimentiranjem s kockami prične zato razvijati teorijo in prakso t. i. kockarske terapije, katere namen je popolnoma razgraditi vsako osebnost, in sicer z namenom, da prevladujoči zatiralski jaz neke osebe omogoči možnostim v človeku, omogoči drugim ozadnim jazom, da pridejo do izrazi. Po njegovem bo učenec na kockarski terapiji sprva na kocko postavljal le možnosti, ki ustrezajo njegovemu prevladujočemu jazu, kasneje pa se bodo med možnostmi na kocki vse pogosteje pričele pojavljati opcije, ki gredo na roko potlačenim vidikom njegove osebe. Padec kocke pa bo vselej kot nevtralna gesta nepristransko izbral med možnostmi in tako z vsakim metom rodil neko novo osebo, brez racionalnega načrtovanja, kalkuliranja, namenskosti in smiselnosti.
Rhineharta popolnoma obsede misel o svobodi, ki izhaja iz te njegove teorije in prakse kockarske terapije: »Ko bom opustil psihiatrično prakso, bi lahko postal univerzitetni profesor … borzni mešetar … prekupčevalec z nepremičninami … učitelj zena … trgovec z rabljenimi avtomobili … turistični agent … voznik v dvigalu. Izbor poklicev se je nenadoma zazdel neskončen.« Svoboda tukaj po Rhinehartu izvira iz uboja osebnosti, te rigidne družbene strukture, ki človeka prikuje v določene družbene vloge, vse ostale njegove potencialne jaze pa zatre oziroma zapre v podtalje, kjer se kuhajo simptomi. Vendar pa sam prvi učenec kmalu naleti na ključno oviro svojega samo-osvobajanja, kar bi lahko poimenovali nezmožnost biti brez identitete. Kot pripoveduje avtor: »Ego, prijatelji, ego. Čim bolj sem hlepel po tem, da bi ga s kockama uničil, tem večji je postajal. Vsak padec kocke je odkrhnil drobec starega jaza, da je z njim nahranil naraščajoči niz kockarjevih jazov. V sebi sem ubijal nekdanji ponos psihoanalitika, pisca člankov, lepega moškega, ljubečega moža, toda vsako truplo je bilo vrženo za hrano kanibalskemu jazu tiste nadčloveške kreature, o kateri sem mislil, da se spreminjam vanjo.« Skratka, če je Rhinehart menil, da bo na podlagi kockarskega odločevanja o lastnem življenju ubil oziroma razgradil lastno osebnost, pa je kljub vsemu vztrajanju pri naključnem življenju odkril neko lastno nezmožnost, nezmožnost biti brez identitete. Biti Mož na kocki je postala nova identiteta, prav tako polna istovetenja, ponosa, ambicioznosti, nečimrnosti in tesnobe.
Družba ljudi brez identitete
Čeprav našemu junaku na podlagi lastnega primera in na primerih nekaterih učencev uspe dokazati, da je človek izredno prilagodljivo, fleksibilno bitje (če je bilo to sploh potrebno dokazovati), pa mu nikakor ne uspe pokazati, da je hkrati kakorkoli možen tudi obstoj družbe takšnih bitij. Razgrajevanje lastne osebnosti seveda nujno vodi do psihotične strukture posameznika, skupnost psihotičnih pa nikakor ne more oblikovati kohezivne družbe. Seveda se najbrž Rhinehart ne bi strinjal z našo kritiko njegove poskusa, kakorkoli že je zelo zanimiv, saj namen njegove teorije in prakse ni oblikovanje družbenega sožitja, temveč radikalna osvoboditev človeka, ki izvira iz koncepta naključja.
Prav naključje je ključna mantra Rhinehartove nove religije: »Nad vsemi stvarmi stoji nebeško Naključje, nebeška Nedolžnost, nebeška Prešernost, nebeška Možnost. In Možnost je najstarejše božanstvo sveta in glej, jaz pridem, da podelim vsem stvarem svobodo in jih odrešim Namena, da na prestolu ponovno zavlada nebeško Naključje nad vsemi stvarmi. Razum je pod suženjskim jarmom namena in volje, jaz pa ga osvobajam v nebeško Naključnost in Prešernost, saj učim, da je med vsemi rečmi nemogoča ena: smisel.« Lahko bi rekli, da se Rhinehart s konceptom naključja bori proti ideologiji liberalizma, ki človeku nalaga konsistenten samo-razvoj lastne osebnosti in razumevanje lastnega življenja v pojmih namena, lastne volje, racionalnega načrtovanja, ponosa, samouresničevanja ipd. Motiv njegovega podviga je zatorej več kot razumljiv, tudi teoretsko solidno podprt, vendar pa ga radikalnost njegovega eksperimenta nujno vodi v neuspeh. Kot smo rekli že prej, njegov jaz, čeprav nekoliko shizofren, ostaja trdoživ, hkrati pa sčasoma izginja vznemirljivost novega naključnega življenja, človeška tesnoba se ponovno pojavi, pride zdolgočasenost in izguba zanimanja v svetu, kjer je možno karkoli. Na koncu svoje pustolovščine obtiči nekje v vmesnem prostoru med človekom želje, volje, namena, smisla, istovetnosti ter nekim »nadčlovekom«, ki na vprašanje »Kdo pa si ti?« odgovarja z »Jaz sem.«
Koncept naključja v neoliberalizmu
Zakaj nas lahko danes zanima primer Luka Rhineharta, Moža na kocki? Zato ker se zdi, da se v zadnjih desetletjih na nek paradoksalen način uresničuje njegova zamisel o razgradnji liberalizma prav z elementi naključij. Če se je v samih začetkih porajanja ideje o človeku kot tvorcu lastne usode nahajal nek koncept nevtralnosti, ki so ga prvotni tvorci ekonomskega liberalizma poznali kot koncept neosebnega kot temelja svobodnega trga (nevidna roka je neosebna in zato pravična), pa lahko v sodobni različici ekonomskega liberalizma kot ta temelj vse bolj prepoznavamo koncept naključja. Če bi Luke Rhinehart živel nekaj desetletij kasneje, bi morda ne čutil nobene potrebe po takšni kockarski razgradnji svojega identitetno omejenega, predvidljivega in zato dolgočasnega življenja. Leta 2000 Rhinehart ne bi potreboval metanja kocke, da bi menjal službo ali celo poklic, naključja, ki izvirajo iz hitrih sprememb na družbeno-ekonomskem področju, bi to opravila namesto kocke. Verjetnost, da se loči, preseli, prekvalificira, da se identitetno povsem preobrne, bi bila brez metanja kocke tolikšna, da bi ga veselje do kocke najverjetneje hitro minilo. Človek v sodobnih družbeno-ekonomskih okoliščinah vse bolj postaja Človek na kocki, in to brez metanja kocke.
Kar je Rhineharta najbolj motilo, je bila njegova ujetost v rigidno osebo s predvidljivim življenjem, kjer so vse možnosti zelo omejene, zgolj blago diferencirane, natančno prekalkulirane, skratka, ujetost v dolgočasno življenje, ki je človeku povsem znano že vnaprej, kakor da bi mu za 18. rojstni dan podarili posnetek z njegovim celim življenjem. Zahodnemu človeku v novem tisočletju je mnogo manj dolgčas. Tudi če je uspešen pripadnik višjega razreda, ne more predvidevati, kje bo naslednje leto, kaj bo počel, kakšno identiteto bo privzel v novih okoliščinah, kdo bodo ljudje okoli njega. Prekarnost, ki človeka postavlja na kocko, ni značilna le za manj premožne sloje, konec koncev se je rodila prav med menedžerji, intelektualci, umetniki ipd. Naključje vse bolj postaja glavni odločevalec v življenjih zahodnih ljudi, pa čeprav bomo v prevladujočem diskurzu redko naleteli na sam pojem naključja, pogosteje naletimo na govor o priložnostih, o zlatih trenutkih, ki jih je potrebno ujeti, zagrabiti, o biti na pravem mestu ob pravem času, o nenehnem gibanju, ne glede na smer, zgolj z namenom izpostavljanja novim priložnostim. Biti izpostavljen za nove priložnosti je stanje, ki je zelo podobno stanju Rhinehartove razgrajene osebnosti, ki ne preferira več določenih možnosti, ampak se vse bolj prosto odpira za karkoli. Spomnimo se njegovega gesla: »Kdorkoli je lahko kdorkoli.«
Ekonomski liberalizem brez liberalnega subjekta
V tem geslu lahko razberemo element paradoksa v temelju liberalne ideje. Po eni strani prinaša posamezniku možnosti, ki ga razbremenjujejo razredne, verske, rasne, spolne ali katere druge prirojene ujetosti, vsaj v teoriji mu dajejo možnosti biti kdorkoli. Svobodni trg je s svojo neosebno, nevtralno gesto obljubljal nagrajevanje truda in prizadevanja, ne pa prirojenih pripadnosti. Pripadnost, identiteta je s tega vidika stvar izbire in prizadevanja. Pri čemer pa vsaj v začetkih ekonomskega, etičnega ter političnega liberalizma identiteta ni fleksibilna, temveč gre za identiteto, ki tekom posameznikovega življenja postaja vse bolj toga, vedno bolj natančno izdiferencirana, utemeljena, osmišljena. Liberalni subjekt torej v osnovni ideji predstavlja bitje, ki smiselno in samoiniciativno oblikuje svoje življenje, ter to počne konsistentno, tako da njegovo življenje ni kolaž naključnih momentov, temveč zvezna naracija. Situacija pa se je v zadnjih desetletjih bistveno spremenila, poudarek na možnosti biti kdorkoli se je povečal, hkrati pa se je pričela stopnjevati zahteva pa fleksibilni osebnosti, ki bo zmožna nekakšnih »projektnih identitet«, nekakšnih kratkotrajnih pripadnosti projektom in istovetenja s projekti, kar pa na nek način predstavlja diametralno nasprotje prvotne ideje liberalnega subjekta, vse življenje konsistentno nastajajočega in samo-razvijajočega se jaza. Paradoks liberalne misli je torej v tem, da povsem enako dobro prenese toge identitete posameznikov kot fleksibilne, kratkotrajne identitete prekariata sodobne ekonomije.
Če se je torej še do nedavnega zdelo, da ima razvoj liberalne ekonomije poleg vseh slabosti vsaj to prednost, da je nujno zvezan z idejo liberalnega subjekta in da torej posledično nujno vse bolj omogoča ljudem, da konsistentno in smiselno oblikujejo svoj jaz in svoje življenje, kot si ga sami zamišljajo, pa se zdaj izkazuje, da nove oblike liberalne ekonomije za svoj razvoj ne potrebujejo nujno tega liberalnega subjekta, prav nasprotno, potrebujejo neko novo povsem prilagodljivo bitje z zmožnostjo hitrega menjavanja kratkotrajnih identitet. Da je možno svobodno kapitalistično gospodarstvo brez liberalnega subjekta, so dokazali že Kitajci. Na svojstven način pa se s to domnevno paradoksno možnostjo srečujemo tudi na Zahodu. Sodobni kapitalizem ne potrebuje več in tudi noče več posameznikov, ki bi sebe prepoznavali kot svobodne osebe s trajno identiteto. Ali pa tukaj morda govorimo o novi ideji svobode? O svobodi kot osvoboditvi od lastne identitete?