Učenje z zgledom temelji na opazovanju in ustreznem ponavljanju že videne akcije. Glede na čas oddaljenosti in stopnjo mentalnega razvoja, poteka učenje z zgledom pri odraslih bistveno drugače kot pri otrocih. V kolikor otroci akcije velikega Drugega dobesedno ponavljajo, odrasli videne akcije pogosto ponovijo z določenimi izboljšavami oziroma vsaj njenim poskusom. Pri odraslih se tako pogosteje kot z učenjem z zgledom srečamo z učenjem na napakah. Tovrstnih primerov je nešteto, razlikujejo se po širini in moči. Eden izmed šolskih primerov učenja na napaki in učenja z izboljšanjem in premeščanjem je gospodarsko (politični) primer Kitajske.
Zgodovina zahodne civilizacije kaže na postopke in procese, ki so se v času pomembno spremenili, vendar ohranili bistvo – vidno eksploatacijo in invazijo. Nasilno eksploatacijo zahodnih narodov sicer beležimo že od prazgodovine naprej, vendar je le-ta svoje širše politične dimenzije razkrila šele v 15. stoletju s kolonizacijskimi procesi. Kljub spreminjanju oblik kolonializma skozi stoletja je njegovo bistvo ostalo nespremenjeno – okronano s samozaverovanostjo/suverenostjo zahodne civilizacije. Vera v moč se danes počasi razblinja in sesuva, razkriva pa tudi bistvene točke strateško napačnih potez. Povedano drugače, kitajski prevladi danes več ni mogoče ubežati, znašli smo se pred vrati »Velikega obračuna«. To je torej cena, ki jo plačujemo za pohlep, nasilje in narcizem.
S tem ne mislim, da Kitajska predstavlja edini trn v peti v naši bogati zgodovini, je pa vsekakor prav Kitajska tista, za katero predpostavljamo, da je ni več možno ustaviti. Zahod je imel vselej sovražnika, ki ga je tudi vselej bolj ali manj uspešno ukrotil. Ukrotili smo Bližnji vzhod, ukrotili Srednjo in Južno Ameriko, Afriko smo tako vselej jemali le kot poligon za urjenje vojaških moči in Japonski smo dokazali, da obstajajo meje.
Država s 1,3 bilijona prebivalcev je za razliko od majhnih, ali vsaj šibkih, danes ne le največja država na svetu, temveč jo ekonomski indeksi prepoznavajo kot najhitreje rastočo državo (v periodiki 10 let ji je uspelo podvojiti GDP). Ob vsem tem pa so statistični kazalci tudi pokazali, da se je Kitajski v zadnjem letu, torej v času velike gospodarske krize, uspelo povzdigniti iz tretjega mesta na drugo na lestvici gospodarskih velesil. Preračunljiva gospodarska računica in temeljne gospodarske reforme zadnjih dvajsetih let so temeljni vzrok kitajske gospodarske, ekonomske in geopolitične preobrazbe. V času odprtja svojih meja tudi za tuje investitorje je investicijski delež v kitajsko gospodarstvo presegel 50 % delež vseh investicij. Na ta način pa Kitajsko postavil na srebrno stopničko v konkurenci držav po odstotnem deležu tujih vlagateljev. Strategija posredne kolonizacije, ki jo je Zahod vršil nad Kitajsko skozi gospodarski sektor, se je izkazala kot spodletela. Kitajska je namreč prav to potezo sprejela z namenom, da jo dolgoročno obrne sebi v prid (na eni strani s podpisanim vsaj 51 % lastništvom gospodarskih subjektov, na drugi z ohranjanjem »neurejene« zakonodaje, ki posredno ali neposredno pritiče gospodarskemu sektorju (patenti, kopiranje, uporaba strupenih materialov, neurejena delovna zakonodaja, nespoštovanje človekovih pravic, pragmatizem, usmerjen na račun individuumov …). Grozi nam torej država, ki prisega na najkrutejše načine eksploatacije, ki se bistveno ne razlikujejo taboriščnih režimov.
Žal le-teh, kljub upadanju investiranja, ni mogoče popraviti. Zahod naj plača in Zahod bo plačal, Zahod že plačuje davek za napake, storjene v zgodovini, napake, izhajajoče na kratkoročnih vizijah, ki izhajajo neposredno iz političnega načina vodenja in gospodarskega planiranja.
Parlamentarno oblikovane države, v katerih na štiri leta poteka menjava politične elite, so vsekakor pogubne za razvoj. Vladanje je osnovano strateško v bližnjo bodočnost, torej za nadaljnja štiri leta. Za razliko od zahodnih držav ima Kitajska izdelane dolgoročne gospodarske načrte, s katerimi neizpodbitno postaja vladajoča velesila. Njena naraščajoča moč je odraz ubiranja drugačnega, mirnega, newage poslovnega jezika, ki ga opažamo predvsem v odnosu, pogajanjih in načinu sklepanja partnerstev v državah tretjega sveta.
Od leta 2006 opažamo povečano vlaganje Kitajske v infrastrukturo držav tretjega sveta, pri čemer svoja dejanja beleži pod prizmo pomoči le-tem. Politični jezik svoja dejanja naslavlja z željo po oblikovanju skupnega dobrega, želje po harmonični, brezvojni ureditvi sveta. Nastop politikov in gospodarstvenikov temelji na repetativnem ponavljanju o doslednem spoštovanju afriških držav in podpori teh držav pri njihovem gospodarskem razvoju. Kitajsko-afriško prijateljstvo izhaja tudi iz pozitivnega spomina Afrike na Kitajsko. Kitajska namreč za razliko od Zahoda (še) nima madeža v afriški zgodovini in je zaradi tega sprejeta kot potencialna rešiteljica. Na podlagi spremljave nekaterih ekonomskih kazalcev in zemljevidov kitajskih vložkov v afriške države kmalu spoznamo, da je linija preboja, plan vlaganj le nova in še bolj prefinjena kolonialistična oblika, ki bo morda v prihodnje sicer zmanjšala revščino, a hkrati tudi povečala (ekonomsko) neenakost.
Kitajska se je od Zahoda veliko naučila. Na propad obsojene strategije boja, nasilnega kolonializma se je lotila na mnogo bolj prefinjen in hkrati ciljno targetiran način. Kot podlago je vzela lastno izkušnjo s t. i. posredno kolonializacijo in svojo podporo in dobre meddržavne in medkontinentalne odnose osnovala na gospodarskem in ne samo političnem nivoju. Vložek v nepremičnine ji bo omogočal hiter, neposreden in lahkoten dostop do afriškega bogastva, saj ostalo v bistvu za preživetje in krepitev svoje moči niti ne potrebujejo.