8. 2. 2010 Cenzurirano

O zlorabi humorja, ali kako je prišel Karl, a tudi odšel

Avtor:

»Karl je prišel!« smo slišali iz ust istega Karla v trenutkih, ko mu je te dni najbolj gorelo pod nogami. Ob vstopanju v prostore stranke DeSUS je poskušal za novinarje in kamere znova ceneno duhovičiti. Menda uspešno, kajti minister Erjavec, zdaj že na odhodu, se verjetno res zdi marsikomu smešen. Tudi uredniku Financ, ki ga je po odločitvi predsednika vlade, da se mu odpove, takole javno hvalil: »Rekel bi pa to, kar se mi zdi enako zanimivo, da imajo ljudje Erjavca radi. Gotovo ga imajo radi, kajti on je eden redkih politikov, ki zna šalo stresti iz rokava, je prikupen pri tem, zna zabavati, in zakaj ne bi ljudje imeli radi zabavnih ljudi?«

Saj res, zakaj jih ne bi smeli imeti radi? Seveda se na račun politikov radi zabavamo, velikokrat v slabi veri, da je to vse, kar nam preostane. V ta namen se nam zdijo izjemno smešni humoristi in karikaturisti.  Kaj se zgodi, ko so vloge zamenjane in jih prevzemajo kar politiki sami? Zgoraj citirana percepcija  razodeva natanko vse simptome zgrešenega razumevanja fenomena prvaka stranke DeSUS in hkrati tudi širše našega opredeljevanja do politikov zabavnega kova. Je natanko pogled, ki bi ga morali najbolj grajati. Poglejmo zakaj, najprej z obveznim opozorilom: s tem, da poskušajo politiki biti duhoviti in zabavni, ni kajpak nič narobe. Tudi z motivom ne, da plenijo pozornost in »ljubezen« volivcev. Kam torej začrtati mejo in kako prepoznati politika, ki je humor instrumentaliziral in ga zlorablja za svoje namene?

O tem žal ne vemo veliko, kajti o statusu smeha in humorja kot politične zvijače razpravljamo bistveno premalo.  O njuni zlorabi še manj. Aktualni trenutek, ko minister na odhodu v škripcih še dodatno streže z dovtipi,  da bo moral oditi »zaradi nekaj kant«, s čimer želi kajpak minimizirati svojo krivdo, ali s tem, da bo ob takšnih hudih standardih predsednik vlade menda hitro ostal brez polovice svoje ministrske ekipe, se tudi njemu samemu ne morejo zdeti kaj več kot trpko smešni ali cinični. Nam bi se morali zdeti nesprejemljivo izmikanje nekoga, ki se krčevito trudi biti prepričljiv vsaj v komiki, namesto da bi podal konkretna pojasnila v vrsti spornih ravnanj.

Nekdo, ki zlorablja humor, da predstavi svoje ministrsko delovanje kot brezmadežno, pušča za sabo indice o tem, da ni brezmadežen. Nekdo, ki uporabi humor, da bi se opral krivde ali z njo celo nadomešča politično agendo stranke, govori o svoji izpraznjenosti. Takšne politike, ki pristaja na plehki populizem in zlorabo, bi se morali bati. V Sloveniji imamo dve vrsti manipulativnega populizma, ki bi ju lahko tipizirali prav s pomočjo humorja. Obe sta enako nevarni, a nastopata z različnim predznakom.  Erjavec in Jelinčič sta si glede instrumentalizacije humorja zelo podobna: ponujata votlo formo z všečno humorno, vulgarno ali cinično vsebino, dovolj razpuščeno, da je ljudska. Na drugi strani obstaja klasičen manipulativen resnoben populizem desnih strank, ki humorja ne pozna – najbolj čist primer zanj je zanesljivo Janez Janša.

Instrumentalizacija humorja in duhovitosti včasih ni zadostna celo za akterje same. Te dni smo znova poslušali popularne pravljice o urokih, ki so se zarotili proti DeSUSu in teorijah zarote, ki jih zadnje čase velikokrat slišimo celo iz ust koalicijskih prvakov. Če pustimo ob strani konspirativne zgodbe in priljubljeno brenkanje na karto žrtve, se odločati o prepričljivosti Erjavčevih komičnih vložkov pomeni odločati o dobrem in slabem političnem okusu.  Obstajajo vsaj trije razlogi, zakaj se ne rabimo smejati. Prvi je, da zbija cenene in nizkotne šale, kot je bila tista, da njegova politična nasprotnica res ni nedolžna, saj menda dobro brca pod pasom. Drugi je, da je resno delo zamenjal za cirkušo areno in humor ponuja kot skoraj edino vsebinsko agendo. Tretji je, da ga trenutno zlorablja za potrebne reševanja svoje kože po nizu nezakonitih ali spornih ravnanj.

Smeh, ki ga želi iz nas izviti  Erjavec, manifestira dejavnost političnega nihilista,  če parafraziram filozofa Johna Marmysza. Nekoga, ki se požvižga na blagostanje in srečo državljanov kot osnovni cilj delovanja in ga zanimajo prejkone le privatne in interesne eksternalije njegovega postanka v politiki. »Mene imajo ljudje radi« in podobni molitveni mlinčki narcisoidno razkrivajo, kaj tiči za cirkuško retoriko – izključno želja biti priljubljen in všečen ljudem. Ljudje ga namreč, če bi že ugotovitev bila točna, verjetno nimajo radi zato, ker bi kaj dobrega storil, temveč z izjavo hvalisavo stavi le na zunanjo, prazno formo priljubljenosti, za katero si v klovnovski maniri pač največkrat resnično močno prizadeva in je pri državljanih včasih celo uspešen. Erjavčevi štosi in gegi so torej dobra priložnost, da končno tehtno premislimo, kako razumeti humor in ocenimo njegovo vlogo. Povedano drugače, komedij in komedijantov v politiki kot državljani ne bi smeli tolerirati, še zlasti ne, če se nadomeščajo resne argumente in odgovore.  Da bi nam to uspelo, pa bi morali imeti nekoliko razvitejše kompetence za presojo in nekolikanj boljši okus.

Izvirno objavljeno v Magu.