Denar in banke so alfa in omega današnje družbe. Osnovna naloga bank je kreiranje denarja in upravljanje denarnega toka (ang. beseda za valuto je currency, ki izhaja iz besede current – tok; beseda bank pa pomeni [rečni] breg, torej nekaj, kar uravnava [rečni] tok). Kroženje in izmenjava dobrin (tok dobrin), ustvarjanje in porazdelitev celotnega družbenega bogastva, opravljanje dela oziroma storitev in ne nazadnje tudi naš življenjski standard, so skoraj v celoti odvisni od »zdravja« in organiziranosti finančnega (denarnega) sistema. Brez denarja ekonomski sistem, ki je materialni temelj celotne družbe, preprosto ne more delovati, zato se bank ne moremo kar znebiti, lahko pa jih preoblikujemo in to sploh ni tako težko.
Kdo danes obvladuje denar? Predstava, da države tiskajo velike količine denarja in ga tudi »pridno« zapravljajo, je strašansko daleč od resnice. Države so namreč danes v skoraj povsem enakem položaju kot posamezniki, podjetja in druge organizacije – če želijo do denarja, si ga morajo sposoditi. Davčni sistem v obstoječem finančnem sistemu nikakor ne more »pokriti« javnih izdatkov, saj morajo države bankam neprestano vračati velikanske obresti za izposojeni denar (v obliki obveznic, ki pa niso nič drugega kot oblika kredita).
Denar kot kredit
Najprej moramo razumeti, da večina današnjega denarja – približno 97 % (z nekaj razlike med državami) – v ekonomski sistem družbe vstopa kot kredit, le približno 3 % pa ga kroži v obliki gotovine. Kaj sploh je kredit? Beseda kredit izvira iz latinske besede credere, ki pomeni posoditi, verjeti, zaupati. To velja še zlasti danes, ko je večina denarja zgolj digitalni zapis v svetovnih bančnih bilancah – in vanje moramo verjeti in zaupati. Aristotel je v Nikomahovi etiki zapisal, da se denar zato »imenuje nomisima, ker ni nastal po naravi, ampak po dogovoru (nomo), in ker je od nas odvisno, ali ga spremenimo ali pa tudi vzamemo iz obtoka.« Denar je torej že od samega začetka predmet dogovora ter zaupanja, in če je v zgodnejšem obdobju še imel vrednost samo po sebi (ko je bil še iz zlata in srebra), pa danes praktično temelji samo še na dogovoru, zaupanju in verjetju. Vrednost denarja ni toliko odvisna od odločitev bankirjev o obrestnih merah in drugih elementih denarne politike, kot pa od stopnje zaupanja ljudi vanj. Kako deluje »stvaritev« denarja?
Ko banka posamezniku, podjetju, družbeni skupnosti itd. odobri nov kredit, se v ekonomski sistem »prelije« nova denarna vrednost. Denar zaokroži po ekonomskem sistemu družbe (omogoča investicije, nakupe dobrin, plačilo davkov, izplačilo plač itd.) in se z vračilom kredita vrne nazaj v izhodišče, v banke. Bančne bilance se izenačijo in realno gledano se denar dobesedno »izniči«, saj ni nič drugega kot zapis vrednosti. Ponovna potreba po denarju (kreditih) sproži nov denarni tok.
A pomemben del zgodbe o denarju so obresti. Ko banka izda kredit, poleg vračila glavnice zahteva še obresti, ki so njen prihodek – in dobiček. Ker banka z izdajo kredita (nova količina denarja v obtoku) hkrati ne ustvari še denarja za poplačilo obresti, se v celotni masi denarja pojavi primanjkljaj. Večina najpomembnejših svetovnih bank je danes v zasebni lasti, in ker so profitno naravnane, se skoraj ves ustvarjen dobiček od obresti preliva v zasebne žepe. S tem se, kot smo že rekli, celotna masa denarja v ekonomskem sistemu družbe zmanjša. Da takšen sistem lahko deluje, morajo posamezniki, podjetja in države vedno več ustvarjati, bogastvo družbe pa se elegantno (sistemsko!) preliva v zasebne žepe bankirjev. Zato takšen sistem potrebuje stalno gospodarsko rast. Če se zaradi različnih vzrokov (npr. zaradi nenadnega zloma špekulativnih finančnih borz, katerih rast sloni tudi na kreditih) ta rast zmanjša ali zaustavi, se preskrba z denarjem začenja »kvariti«, saj najemanje novih kreditov ne zadošča za poplačilo »starih« kreditov in obresti ter še za normalno delovanje ekonomskega sistema družbe. Denarja je preprosto premalo in natanko v takšni situaciji smo zdaj. Zasebni bančni sistem dejansko ne spodbuja družbenega razvoja, ampak ga celo blokira. Guverner naše centralne banke Marko Kranjc je nedavno ugotovil, da »odvisnost od zadolževanja preprečuje hitrejšo rast« (časopis Dnevnik, 21. 5. 2011). Kar je resnica par exellence. A guverner bi moral še poudariti, da je ta »hiba« vrojena v sam finančni sistem.
Od dolga k ustvarjanju družbenega bogastva
Bančništvo je lahko zasnovano tudi drugače – kot javna in neprofitna storitev. Sistem lahko deluje praktično enako, a na osnovi povsem drugačnih principov. Javna banka prav tako kot zasebna denar izdaja kot kredit in zanj zaračunava obresti. Krediti se ne namenjajo za špekulacije, tvegane nakupe podjetij ali za luksuzne dobrine, temveč za zadovoljevanje potreb posameznikov in družbe (za nakup prvih nepremičnin, za delovanje in razvoj podjetij in kmetijstva, za izobraževanje, za skupne infrastrukturne projekte, za ekološke projekte itd.). Ameriški Inštitut za javno bančništvo (Public Banking Institute) definira javno bančništvo kot »bančništvo, ki deluje v javnem interesu po svojih predstavniških vladah. Javne banke lahko delujejo na katerikoli ravni, od lokalne, državne do mednarodne.«
Javno banko ustanovi država, ki je tudi njen edini lastnik – v imenu svojih državljanov. Podobno kot javni zdravstveni domovi in javne šole delujejo v splošno korist, tako javne banke omogočajo vsem ljudem čim boljše denarne storitve. Podjetja, skupnosti in posamezniki, ki si sposodijo denar v javni banki, prav tako plačujejo obresti, vendar so te nižje kot v zasebnih bankah, saj njihovo vodilo ni dobiček. Dobiček, ki ga javna banka vendarle ustvari, se nameni edinemu lastniku – državi, s čimer se zmanjša potreba po davčnih obremenitvah prebivalstva in gospodarstva. Denar se tako vrača v finančni sistem celotne družbe. Nove potrebe po denarju v sistemu javnega bančništva niso rezultat špekulativnih aktivnosti, temveč posledica »naravne« rasti ekonomije oziroma dejanskega družbenega razvoja.
Javna banka Severne Dakote
»Naša vloga je odgovorno služenje družbi kot katalizator rasti,« pravi Eric Hardmeyer, predsednik banke Severne Dakote, edine ameriške javne banke, ki deluje že od leta 1919. »Naš široko razvejan kreditni portfolio je v letu 2010 omogočil stabilne prihodke. Nadaljujemo iskanje inovativnih poti za spodbujanje in pomoč napredku Severne Dakote.« V sporočilu za javnost z dnem 20. april 2011, z naslovom Sedmo leto rekordne rasti za Banko Severne Dakote, je guverner zvezne države Jack Dalrymple poudaril, da »banka pomaga pri rasti in raznolikosti naše ekonomije. Partnerstvo banke s finančnimi institucijami, organizacijami in državljani ustvarja ekonomske priložnosti v državi na področju kmetijstva, trgovine in industrije.«
Severna Dakota je edina zvezna država v ZDA, ki ima proračunski presežek (trenutno v višini 1,1 milijarde $) in najnižjo stopnjo brezposelnosti v ZDA (4 %). Banka je v preteklem desetletju v državni sklad (North Dakota’s General Fund) vplačala 350 milijonov $, s čimer se je zmanjšala potreba države po davkih. Za populacijo 600.000 prebivalcev to vsekakor ni zanemarljiva vsota. Banka zagotavlja poceni posojila za študente, majhne, že obstoječe podjetnike in začetnike. Skupaj z zasebnimi bankami omogoča delovanje trga nepremičnin in z odkupovanjem obveznic lokalnih skupnosti omogoča njihovo financiranje (s tem opravlja določene funkcije centralne banke). Posebnost banke je, da za vse bančne depozite jamči država Severna Dakota (stalno, ne pa samo začasno, kot se je zgodilo ob izbruhu finančne krize tudi v Sloveniji). Ves denar države in državnih institucij je po zakonu naložen v banki (tudi ves pobrani davek in drugi prihodki države), kar daje banki dodatno moč, stabilnost in zaupanje. S tem banka omogoča nemoteno kroženje denarja med državo in njenim ekonomskim sistemom, ki ga tvorijo posamezniki, podjetja in druge organizacije.
Banko nadzoruje državna komisija za industrijo (Industrial Commission). Člani te komisije so guverner (ki je tudi predsednik komisije), državni tožilec in državni komisar za kmetijstvo. Banka ima še sedemčlanski svetovalni odbor (Advisonary Board), ki ga potrjuje guverner. Člani odbora, ki se spoznajo na bančništvo, svetujejo komisiji v zvezi z menedžmentom, storitvami, politiko banke itd. Na operativni ravni pa banko vodi izvršni komite (Executive Committe), ki mora pri svojem delu upoštevati komisijo za industrijo in svetovalni odbor. Da bi karseda zmanjšali politični vpliv, banka objavlja podrobna četrtletna in letna finančna poročila. Banka Severne Dakote je primer, kako celo v državi, kjer imajo sedež največje globalne zasebne banke, lahko deluje pravo javno bančništvo.
Javne banke, hrbtenica finančnega sistema države
Javno bančništvo torej omogoča normalno preskrbo z denarjem, ki podpira razvoj celotne družbe. Država prek javnih bank lahko (ponovno) obvladuje finančni sistem družbe, zmanjša potrebe po novih davkih in zbere sredstva za financiranje skupnih potreb. Državljani, podjetja in druge organizacije z javnim bančništvom dobijo dostop do ugodnih kreditov, varno mesto za svoje prihranke in ustanovo, za katero vedo, da deluje v splošno korist. Državljani, kot pravi lastniki banke, imajo po svojih izvoljenih predstavnikih možnost vplivati na politiko banke, poleg tega pa tudi dober pregled nad državnimi izdatki. Javno bančništvo ne izključuje zasebnega, lahko se dopolnjujeta, a bistvo je, da je jedro bančnega sistema neke države javno. S tem imajo država in državljani pod nadzorom ključni element ekonomskega sistema države – finančni oziroma denarni sistem. Danes ga imajo v rokah zasebniki, in dokler bo tako, bomo vsi skupaj – posamezniki, podjetja in države – dolžniki in talci velikih zasebnih bank, ki jih obvladujejo majhne elite. V Sloveniji sicer še imamo deloma javne banke, a te delujejo povsem po principih zasebnih in državljanom s svojo nepregledno ter profitno usmerjeno politiko povzročajo več stroškov kot pa koristi (dokapitalizacije, odpisi »slabih« kreditov itd.)
Če je bančni sistem pretežno zaseben in profitno naravnan, potem je posledica tega nestabilen finančni sistem, ki povzroča ciklične krize. Če so krediti sredstvo za prelivanje družbenega bogastva v roke majhnih elit, potem ne moremo pričakovati splošne družbene blaginje in trajnostnega razvoja. Če pa banke delujejo pretežno v javnem interesu, kot neprofitne ustanove, postane denar sredstvo za pravično porazdelitev družbenega bogastva in bančništvo podpora ekonomskemu sistemu družbe, s tem pa sredstvo za dosego družbene blaginje. Javne banke izdajajo kredite v javno korist, s čimer podpirajo lokalno in regionalno ekonomijo. Države in lokalne skupnosti lahko ponovno prevzamejo samooskrbo z denarjem in izstopijo iz današnje nerešljive pajčevine dolgov.
Reforma bančnega sistema je torej relativno enostavna, potrebujemo samo razvejan sistem javnega bančništva, ki bo prevzel nadzor nad ključno »dobrino« današnje ekonomije – denarjem. Z dobro organiziranim javnim bančništvom, ki ne izključuje zasebnih bank, se lahko povrne zaupanje v denar in finančni sistem družbe. To zaupanje je danes že zelo omajano. In zaupanje je najpomembnejša sestavina denarja.