Danes je politika predvsem sistem organiziranih interesov, vnaprej predvidenih birokratskih strukturiranih dejavnosti, organiziranih in diskurzivno konceptualiziranih možnosti. Beller označuje te diskurze pojavnosti kot izpraznjene, zaprašene z abstraktizacijo, praznimi frazami in zrenji v »neotipljivo« prihodnost. Ustvarjanje socialnega miru se vzpostavlja skozi različne pristope, če ne drugače tudi skozi t. i. psevdoaktivnost, kot stanje v sodobni družbi označi Slavoj Žižek.
Psevdoaktivnost se skriva v nenehni participaciji in aktivaciji posameznika, v prisilnem delovanju v skupinah in sistemih, postavljanju in sestavljanju manifestacij in družbenih vodil na državni ali (ne povsod) lokalni ravni. Poskusi nenehnega mreženja in traktatov spreminjajoče se kulturne politike so (pogosto) zaviti v tančico. Litanije, sestanki in prepričevanja na lokalni in državni ravni se kopičijo, vzpostavljajo se strokovne komisije, telesa in skupine v želji po ustvarjanju boljših kulturnih pogojev za prihodnost. Vse je navadna farsa, maska, ki zakriva obraz resnici ter hkrati prispeva k ustvarjanju socialnega miru. Le vprašanje časa je, da maska pade in se razkrije obraz resnice. Na lokalni ravni se zdi, da so šivi začeli pokati, da se je pričel čas za »revolucijo«.
Poglejmo situacijo pobližje. V kolikor je na državni ravni še možen dialog in je čutiti pripravljenost za sodelovanje, se na lokalni ravni zelo hitro razkriva (strankarsko) delovanje kulturne (ne)politike našega mesta. Vse skupaj se je pričelo s Pekarno in s krapenjem izjemne izgube Glasbenega poletja, pokrpanega z lokalnimi oziroma še ne pridobljenimi evropskimi sredstvi, namenjeni evropski kulturni prestolnici. Vendar to še ni vse. Poglejmo pobližje še kakšno cvetko v tem neskončno dolgem repertoarju.
Kulturna politika, snovanje velepomembne EPK pri nas nista osnovani na vsebinskih smernicah, temveč v ospredje postavljata infrastrukturo. Z luknjami, seveda. Poglejmo v preteklo leto in obudimo spomin na žalostno zgodbo, s katero smo le za las ušli poskusu izbrisa nekaterih objektov kulturne dediščine – območja, na katerem že dobro desetletje klije alternativna kultura – Pekarne magdalenske mreže. Negotovost in netransparentnost območja Pekarne je še kako živa. Obnova da, ljudje, ki so jo udejanjali, ne, razbiramo med vrsticami.
Maribor potrebuje lepe, velike, sodobne arhitekturne rešitve, ki bodo mesto postavile ob sam rob Las Vegasa. O vsebini se ne razmišlja. Če ne drugače, bomo v vse te infrastrukturne presežke naselili (kitajske) trgovine in igralnice! Kruha in iger ter »shoping« do onemoglosti!
Potrebujemo tudi akademijo, saj bo prav ta pripomogla, da bo postal Maribor kopija Ljubljane. Ne izvirna kopija, ampak zgolj in samo slab ponaredek. Nihče pa se ne vpraša, kam z vsemi bodočimi akademiki, ustvarjalci. Že tako so le redki, ki še v mestu živijo, ustvarjajo tako ali tako drugje. Ker v mestu zanje ni prostora, ker jim ne ponudi sredstev za preživetje, četudi golo.
Samo poglejmo razporeditev sredstev za izvedbo projektov! Podeljena sredstva so poniževalna in na žalost le še povečujejo razliko med javno kulturo in alternativo. Projekti so obravnavani brez poznavanja osnov strokovnega ali tehničnega jezika, ki ga ta implementira. Sredstva, podeljena za produkcijo na področju uprizoritvenih umetnosti, ne vzpostavijo razlike med javnimi zavodi, društvi in posamezniki. Problematičnost, ki se na tem mestu pojavi, se razkrije v sredstvih, s katerimi različni organi razpolagajo. Namreč, produkcijska sredstva, pridobljena na projektnem razpisu, so za javne zavode dodatek k že pridobljeni in zagotovljeni malhi denarja, s katerim razpolagajo po defoltu. Omenjeni zavodi razpolagajo tudi z že plačano delovno silo, medtem ko društvom in drugim zavodom (kot sta to npr. Pekarna magdalenske mreže in Plesna izba Maribor) ne preostane drugega, kot da že minorna sredstva še dodatno razpršijo. Postavljena so na isto raven kot ljubiteljska društva, v katerih člani delujejo in ustvarjajo v svojem prostem času, kvaliteta produktov pa je seveda sekundarnega pomena.
Kritična analiza omenjenih spodletelih dejanj in načrtov spominja na komedijo, za tiste, ki jo živimo, pa ustvarja grotesko nekega preživelega modela poznih 60. in 70. let. Aktualizacija Benjaminove teze o ponavljanju zgodovine ter prebiranje obširnih teoretskih analiz o slovenski ali širše gledano vzhodnoevropski (neo)avantgardi je še kako aktualna. Prisotna je tukaj in zdaj. Stojimo namreč na travmatični točki nove psevdoavantgarde, ki s preživetimi modeli kroji »drugo linijo«1, obrobnost, marginalizacijo in poskus potlačitve pred očmi širše javnosti. Učenje na zgledu in uporabi že obstoječih sredstev »preboja« se izkaže za premišljeno in reflektirano potezo v omenjeni situaciji. Punk ni mrtev, nam potrjujejo novo nastale glasbene skupine, proizvedene v krču in bolečini nad realnostjo vsakdana. Punk namreč v svoji biti vsebuje neposredni kritični apel in avtorefleksijo družbene realnosti. Ni samo punk. V sodobni umetnosti se ustvarjajo modeli, aktualizirajoči in neposredni, t. i. re-enactmenti, ki ne le da poskušajo vzpostaviti novo genealogijo, temveč so še kako aktualni tukaj in zdaj. Sodobni ples in druge oblike sodobne vizualne in scenske umetnosti so z njimi prežete. Uprizarjajo in nagovarjajo neposredno, z gibom in besedo. Kljub svoji primarnosti, pa se zdi, da ostajajo nerazumljeni, tonejo v breznu, ki ga ilutrira film Sofie Cappole Izgubljeno s prevodom. Izpraznjenost, votlost, popolna otopelost prežemajo tiste na oblasti, tiste, ki skrbijo za našo (ne)politiko, osnovano na ustrahovanju in grožnji vsem, ki delujejo na tem zadnjem robu. Ker ni moč več izgubiti, lahko še samo ustvarjamo in upamo, da bodo sledi našega dela prodrle tudi do drugih. Ljudje namreč niso neumni. S svojim delovanjem pa soustvarjamo družbeno realnost, soustvarjamo pogoje družbenih sprememb. Potencial je skrit predvsem v strnjenih dogodkih in premišljeno strukturiranih festivalih, med katere iz množice izstopajo Platforma, NagiB, DokMa, nedavna obletnica Pekarne, akcija Strpnosti in sklopi predavanj, ki jih pripravlja skupina Zofijini ljubimci (Šola politične miselnosti) ter redki dogodki skupine SoOgledi. Priložnosti, da se izognemo Izgubljenemu v prevodu, ne manjka.