»Ni bil Beograd niti Moskva, to je naš mali prispevek proti silam zla. Bog naj čuva božje bojevnike in naj podpre naš boj proti silam zla. Pravi verniki bodo nagrajeni z večnim življenjem. Ljubljana, zbudi se. Sprejmite božji dar in se priključite v borbi proti temnim silam.« (Mladina, 8. 7. 2006)
Ne, to ni kakšno bodrilo k džihadu islamskega prenapeteža nekje tam daleč, proč od nas. Je poziv k izgredom proti homoseksualcem v Sloveniji. V Mariboru je desetina mladeničev v črnem pri belem dnevu priletela z nožem in porušila stojnice gejev in lezbijk. Pošiljala jih je »nazaj za štiri zidove«. Mariborčani so sredi mesta mirno hodili mimo. Kot da bi se strinjali z napovedano sveto vojno, prav nič prida subtilno zavito v retoriko borbe proti zlu. Žal protagonisti nič več verbalnega džihada niso muslimani, prej se zdi, da so pri nas njeni podporniki tudi kristjani.
Poglejmo. Ko so v dveh zaporednih dnevih geji in lezbijke bili deležni fizičnega nasilja in groženj (dan kasneje so se nekateri do krvi borili proti silam zla še v Ljubljani), so se na moledovanje slovenskih aktivistov po obsodbi končno le zganili nekateri predstavniki politike. Naštevanje reakcij ni nepomembno: predsednik države, vlade in parlamenta so ob ombudsmanu dejanje obsodili. Civilnodružbeniki so konsistentno molčali: samooklicana največja civilna družba, Rimokatoliška cerkev, nekam pričakovano. Slovenski PEN, denimo, zbor tenkočutnih poetičnih duš, ji je sledil. Novi časi, novi gospodarji! Medtem ko se je v SD odzval le pomladek, pri opoziciji pa še LDS in Liberalna akademija, so ostali poziv večinoma spregledali. Izjemi sta dve. Najprej je opozicijski Sašo Peče iz SNS pričakovano prodajal za lase privlečeno zgodbo o samopromociji gejev – sami se pretepajo, da bi prišli v medije. Najbolj škandalozno politično misel letošnje prve polovice leta pa je prispeval poslanec iz vrst krščanske Nove Slovenije, Alojz Sok: »Nasilje lahko rodi samo protinasilje. Z nasiljem se ne da nič rešiti. Seveda pa pričakujemo od organizatorjev, takšnih ali podobnih parad, da po nepotrebnem ne provocirajo širše javnosti.« (POP TV, 24ur, 4. 7. 2006)
Izjava je vznemirljiva in prav nič naključna, saj jo je nekaj dni zatem v oddaji TV Klub ponovil še njegov poslanski kolega Drago Koren (POP TV, 9. 7. 2006). Geji in lezbijke so šli na ulice in za označevalec »nasilje« je to dovolj. V Mariboru so želeli lep dan mimoidočim in jim delili letake, v Ljubljani so miroljubno demonstrirali. Prostora za takšno oznako ni bilo, razen v sprovocirani poslančevi glavi. A v nekem radikalnem in dobesednem smislu ima prav. Bili so res provokatorji – homofobije in nestrpnosti tistih, ki ne vidijo izvora v sebi, temveč v objektu, ki ga je sprožil. Zlo je v pogledu, ki vidi zlo, provokacija je v pogledu, ki vidi provokacijo.
Sokovo jasno opravičevanje ravnanj nad menda nasilnimi geji ni nekaj originalnega. Pandemonij izganjanih istospolno usmerjenih se dogaja skozi sprevrženo optiko slovenske novokomponirane »moralne večine«. Ta se inspirira ob bibličnih označbah homoseksualne abominacije ali tezi anonimnega forumaša, po kateri nas v borbi proti temnim silam vodi božja roka. Misel podpisuje celo aktualni papež, Joseph Ratzinger, svoj čas avtor Pisma škofom Katoliške cerkve o pastoralni oskrbi istospolno usmerjenih oseb znotraj Kongregacije za verski nauk. V njem omenja tendenco homoseksualnih oseb k »intrinzičnemu moralnemu zlu«. Ob tem zabrusi: »Če bi se homoseksualna dejanja opravičevalo in če bi civilna zakonodaja uvajala zaščito za ravnanja, do katerih nima nihče nobene razumne pravice, bi ne Cerkev in ne družba v celoti ne smeli biti presenečeni ob novih zakoreninjeno izkrivljenih predstavah in praksah, pa tudi povečanih nasilnih in iracionalnih odzivih.«
Znotraj krščanske logike torej ni prostora za iskreno obsodbo nasilja, je le njegova anticipacija. Slovenski poslanec kar dobro pozna vatikanska načela: pravično in nekako »naravno« sledita »nasilju« protinasilje in nerazumno ravnanje. Apologetika, oprta na demonizacijo, je s tem zaokrožena: kdor podpira geje, ta naj skupaj z njimi računa z batinami. In kaj bi morali homoseksualci storiti, da ne bi zaslužili prezir in javno bičanje? Odgovor je presenetljiv: narobe je že to, da so stopili ven, izza štirih zidov svojih domovališč. Tako obritoglavci, ki grozijo z noži. In tako meni dr. Ivan Štuhec, cerkveni ideolog. Parade so zanj – kako predvidljivo – znova »provokacije, s katerimi opozarjajo nase«, manifestativnost, ki se je ob tem poslužujejo, pa »hoče omajati obstoječi etični red v družbi«. (Demokracija, 21. 7. 2005) Spolnost je stvar človekove osebe in intime, ne pa da z njo hodimo na ulice, dodaja, in si pri tem želi, da bi ga geji in lezbijke »pustili pri miru« in se skrivali nekje doma.
Obritoglavci, domnevni napadalci, in cerkvena doktrina si podajati roki, zlo, božja misija, intimizacija gejev so skupni imenovalci obojih. Eni so v oporo drugim. Ni povsem jasno, od kod takšna bližina stališč: so se prvi navzeli krščanskih kreposti in »ljubezni« do bližnjega, ali se posvečenci v verski nauk učijo pri mojstrih fizične obrambe čistosti domovine? In tudi če se nihče ni učil pri nikomer, so njihova mnenja čudežno povsem usklajena. Tudi z duhom časa. Ni naključje, da smo ekscesnost doživeli v dnevih nacionalističnega samopoveličevanja sebe in države. Nacionalizem in netoleranca do drugačnosti sta rojena drug za drugega. Kot da v Sloveniji živimo v času, ko takšna dejanja smemo pričakovati. Tisti, ki so jih polna usta demokracije, z ošabnostjo zmagovalca ob koncu komunizma in menda liberalizma terjajo svoj davek. Kot da »homo novus«, nosilec te demokratizacije zdajšnjega družbenega trenutka v Sloveniji, sproščeni človek po meri sedanje oblasti, zahteva ali brani homofobne batine.
Je točka, kjer se krščanska in obritoglavska mentaliteta lepo ujameta tudi z nacionalistično. Širina poenotenja je pričakovana: za tistimi, ki pretepajo in grozijo, stojijo tihe, hitro učeče se slovenske množice in jim nežno šepetajo na uho. Če podpredsednik državnega zbora za nič na svetu ne bi šel na kavo s homoseksualcem, bi lahko ob njej prijetno kramljal in trepljal po ramenu svoje krščanske kolege, skupaj z zborom svoje poslanske skupine, še lani pozirajoče s pištolami v rokah. O zlu homoseksualnosti bi se zadovoljno strinjali, četudi se ne bi o cerkvenih zadevah. Skupen sovražnik na klene Slovence pač deluje spravljivo.