Saj ste že slišali tistega najnovejšega o Ljubljančanih: v svoji vzneseni navdušenosti nad džamijo si jo podajajo kot kostanj žerjavico in vsak bi jo privoščil komu drugemu. Pa so se zmotili, ker Bog se je že zdavnaj odločil drugače. Da bi bilo tehtanje Ljubljančanov enostavnejše, jim je poslal božje znamenje. Tako je lokacija zdaj z njegove strani izbrana in potrjena, a Ljubljančani tega v svoji vnemi še opazili niso: to je HALA TIVOLI. Problem? Ne, le brati je treba bolj po arabsko in bolj všečno Alahu, torej ne od leve proti desni, temveč obratno, kar novorojeni Evropejci radi pozabljajo: I lov’ it, Alah!
Že res, da se je tale bog skril za jezik Bruslja, kar angleščina neformalno je, ampak verjetno nas je želi opozoriti na našo evropsko usmerjenost. Zdaj čakamo na božje znamenje, ki bo razkrilo Alahovo naslednjo željo: naredite bi to državo za islamsko. Pa šalo na stran. Kako je mogoče takšno dogajanje kolektivnega predsodka, predsodkovne verige: navzven se zdi, da če vztrajamo pri nekem predsodku, pač naletimo na svojo lastno omejenost, nelogičnost, nekonsistentnost, da skratka v sami naravi predsodka prepoznamo njegovo mejo in zlaganost. Recimo, da mislimo, da so črnci nevarni nasilneži, potem pa sčasoma ugotavljamo, da so čisto v redu ljudje, da je mogoče med njimi res veliko takšnih, ampak zato še ne smemo posplošiti na vse, in podobno. Drugi način je ta, da se to prepoznavanje dogaja za nas in v nas: v prvi fazi nečemu najprej močno nasprotujemo, recimo: »Judje nas bodo ugonobili, zato se jih moramo znebiti.« Ali: džamija pomeni terorizem in preprodajo droge, zato je ne smemo dovoliti. Toda počasi prebujeni mehanizem samoprepoznavanja predsodka v nas (njih) začne uporabljati najprej freudovski »Verneinung«, recimo: »Ne, mi nimamo nič proti črncem, Judom, homoseksualcem, džamiji«. To že poznamo iz psihoanalitične klasične teorije: »Ja, nimam čisto nič proti x-om, ampak vseeno jih ne bi imel za soseda.« Tej drugi fazi nezavednega zanikanja svojega predsodka, pogojenega na stereotipu in pravzaprav šovinizmu, rasizmu, diskriminaciji, ksenofobiji, sledi totalni preobrat: »Kdo pa pravi, da sovražim Jude, jaz sem v resnici za njih, želim skrbeti za njih!« V slovenskih antiislamskih razmerah prevod te tretje faze zasledimo v takšni obliki: »Seveda lahko imajo džamijo, jaz sem zanjo: naj bo kar v centru Ljubljane.«
Kako razumeti to tretjo modifikacijo predsodka v verigi SEM PROTI………NE, SAJ NISEM PROTI, LE……….SEVEDA SEM ZA? Kot njeno prepoznanje, pokesanje in njegovo odstranitev? Ali pa mogoče vendarle kot sprevrnitev predsodka na glavo: ta še vedno vztraja, vendar v popolnoma pervertirani obliki na ta način, da rečemo natanko nasprotno od tistega, kar mislimo? Zato ne preseneča, da so vidni okoljevarstveniki in arhitekti v Ljubljani začeli navijati za džamijo kar sredi mesta. Nazadnje so celo predlagali, da bi jo postavili ob Dunajski, tik bo stavbi časopisa Delo. Tako Miha Jazbinšek, džezist in ekolog. Drugi ekolog, Mihael Jarc, samozvani borec za čisto pitno vodo in ponosni zastavonoša vojske proti džamiji, ki je ne bi dovolil nikjer v Sloveniji, zdaj izjavi, da ga džamija »bojda ne bi motila na koncu Parmove ulice, primerne se mu zdijo tudi Fužine, sicer naselje, kjer domuje ljubljanska županja, saj naj tam minaret ne bi kvaril pogleda na prelepo podalpsko arhitekturo, smotrna pa se mu zdi tudi lokacija Gospodarsko razstavišče, kjer bi lahko obstoječi obelisk nadgradili v minaret, poleg tega pa po Jarčevem mnenju lokacija ponuja tudi možnost zgraditve nekakšnega verskega sejmišča, kjer bi poleg islamskega centra lahko zgradili še kakšen tempelj.« Razumi, kdor more!
To predsodkovno verigo so po svoje – tu je kajpak šlo le za ideološko nasprotovanje – demonstrirali vežmožje slovenske RKC: naprej je nadškof Rode politikom svetoval previdnost in naravnost odsvetoval gradnjo džamije, potem so njeni ideološki vodje omehčano začeli vpiti, da nimajo nič proti njej, zdaj na koncu, pritisnjeni v kot pa se zdaj recimo dr. Ocvirk in dr. Štuhec kar strinjata, da bi bilo dobro, če bi jo imeli. Celo županja, ki bi ji težko očitali predsodke, je nazadnje predlagala drugo lokacijo, češ da je ta močvirnata. Ampak to so predvidljivi zapleti: če je džamija nad vodo, je problematična, če je malo pod vodo, tudi, če pa je čisto pod vodo, je pa to sploh hidrološki problem.
No, in potem smo stopili v Evropo. Brez džamije.