28. 6. 2006 Zofija v medijih, Zofijina bodica

Hribar, Žižek in Freud o slovenskih medijih

(o tem, kako si kriv, če ne znaš zlorabiti medijev)

Mediji so bili menda prej neprimerno bolj kontrolirani kot danes, meni akademik Tine Hribar. Nič novega, obkladki o krivdi kontrole medijev se vrstijo in so sestavni del njihovega prevzemanja. So del političnega diskurza. Oblastniki niso rekli: vi ste prevzeli medije, zdaj jih bomo mi. Razen v trenutkih iskrenosti. Skrili so se za frazo: prej so bili vaši, zdaj jih bomo uravnotežili. Nekaj, v kar verjame tudi Hribar. Kako in zakaj naj bi kontrolirali prej, ne zvemo. Pri tem naredi ovinek: po mojstrsko za bralca pričakovano stvar pove tako, da pove nekaj drugega. Na vprašanje, ali ima pri tem v mislih čas liberalne demokracije, pojasnjuje:

»Tudi takrat, vendar vodstvo in mladi fantje v njej, »otroci socializma«, sploh niso vedeli, da imajo na primer v rokah Delo in da so profiterski dediči strahu, o katerem sva govorila prej, in da pravzaprav vladajo na njegovi podlagi. Ni jim bilo treba početi nobenih hudobij, saj so bile vse svinjarije že narejene. Njihov greh je, da se od teh svinjarij niso jasno distancirali. Zdaj, ko, recimo, Dela nimajo več v rokah, se bodo šele ovedli, kaj so z njim izgubili. Enako velja za televizijo, ki je bila prav tako v njihovih rokah. Veste, kaj bi lahko s takšnim orodjem napravila ideolog Žižek in kadrovik Golobič; če bi vedela, kaj hočeta. Predala sta se prostemu teku.« (Večer, 23. 6. 2006)

Zgodba je jasna: liberalna demokracija je kriva. Toda česa? Začnimo s istim omenjenim Žižkom, ki žanje svetovno intelektualno slavo. Med njegovimi ponarodelimi vici je tudi tisti, prevzet iz Freuda. Parafrazirajmo: Jud obtoži Juda, da mu je vrnil strgan dežnik (kapo, ali kaj podobnega). Drugi Jud se brani:

1. Dežnik ti nisem vrnil raztrgan, temveč cel. (napaka časovno po X)
2. Dežnik je že bil raztrgan, ko sem si ga izposodil. (napaka časovno pred X)
3. Dežnika mi sploh nisi posodil. (napaka v X)

Hribar, se zdi, od nekje pozna to šalo svojega kolega filozofa, na katerega se je spravil, da mu bere obskurne politične levite. Pustimo za trenutek ob strani predpostavljeno in zares neobičajno dejstvo, po katerem je menda bila vloga Žižka in njegovega kadrovika Golobiča pri urejanju »medijske pokrajine« v Sloveniji karseda velika. Hribar namreč ubira skoraj analogično enake mišljenjske poti dokazovanja, ko želi pokazati, česa je Žižek, na čelu liberalne demokracije, skupaj s svojimi kadroviki kriv. Na začetku spomnimo na nekompatibilnost v izvoru: v šali se Jud brani, medtem ko Hribar v svojem tekstu napada. Izpeljava bi lahko bila naslednja:

0. Krivi ste, ker ste delali svinjarije. (neizrečena)

1. Krivi ste, četudi niste delali svinjarij, ker ste bili »profiterski dediči strahu«, tj. nadaljevalci zatečenega stanja (komunistov). (napaka pred X)

2. Ampak tudi če niste bili »profiterski dediči strahu«, ste krivi, ker se do svinjarij prejšnjih (komunistov) niste distancirali. (napaka po X)

3. In tudi če bi se distancirali, ste krivi, ker niste vedeli, kaj imate v rokah in kaj bi lahko z mediji vse napravili. (napaka v X)

4. Torej (implicitno): V vsakem primeru ste krivi.

5. Ugovor: Zakaj neki so v vsakem primeru krivi? Krivi so, ker so krivi! (neizrečena)

Variacije 1, 2, 3 so jasni primeri obskurne kulpabilizacije. Namesto da bi se posvetili vsaki med njimi, si oglejmo težavo z njihovim kombiniranjem. Dodatne nekonsistence namreč nastopijo, ko ugotovimo, da so te med sabo nezdružljive:

(a) če so bili v LDS dediči strahu (1), potem se pač niso mogli distancirati od ravnanj predhodnikov (2). Analogija: ne morete hkrati trditi, da ste vrnili cel dežnik in da ste vrnili strganega. Če ste sin komunista-zločinca, potem z distanciranjem od njega niste v pravem smislu njegov »naslednik«.

(b) Če so bili v LDS dediči strahu (1), potem je nadalje čudno, da se ne bi spomnili zločinsko zlorabiti medije, ker ne bi vedeli, kaj imajo v rokah (3). Analogija: če ste vrnili cel dežnik, potem si hkrati niste mogli dežnika ne sposoditi.

(c) Če se v LDS niso distancirali od svinjarij komunistov-zločincev in so krivi prav tega (2), potem hkrati ne morejo biti krivi, da niso vedeli, kaj naj napravijo z mediji (3). Če se niso hoteli distancirati in so krivi z vednostjo, s katero se ne želijo distancirati (tudi od »medijskih svinjarij«), potem z enako vednostjo morajo vedeti, kaj naj napravijo z mediji. Analogija: ne morete hkrati reči, da je dežnik že bil raztrgan ob času izposoje in da si ga niste sposodili. Vednost, ki vam veleva, da je bil raztrgan, vam pove tudi, da si ga niste sposodili.

Razlaga o »prostem teku« Žižka in Golobiča, ki nista vedela, kaj bi z mediji, in sta kriva prav tega, je med vsemi variacijami najabsurdnejša. Že res, da vsak absurd premore svojo lepoto, če zlasti če ga primerjaš z drugimi, toda da je nekdo kriv za X le zato, ker X ni izkoristil? Zločinec, ki ne stori zločina, je kriv, ker ga ni storil? Hribarjev paradoks, saj trdi nič manj kot to, ko pravi, da sta Žižek in Golobič kriva, ker nista vedela, kako zlorabiti medijev.

Ko novinar Mirko Lorenci postavi naslednje vprašanje, je odgovor pričakovan. Novinar previdno nadaljuje takole: »Kakšen Grims najbrž ve, kaj bi naredil, vendar to tudi prinaša nelagodje«. Odgovor akademika je: »Se popolnoma strinjam.«

Odlično, jasno in preprosto: Grims je premagal Žižka in Golobiča. Ker ve, kako zlorabiti medije. In (ali?) ker ob tem čuti nelagodje. Človeško? Menschliches, Allzumenschliches! Od absurda do absurda do sproščenega človeka!