Zadnja leta sem se intenzivno ukvarjal z vprašanjem svobode in podrejanja domačih medijev. V glavnem je sicer moj trud ostal neučinkovit in nezapažen. Zakaj, bi mi moralo biti jasno, ko sem relativno pozno, šele po izdaji dveh knjig na to temo, ves šokiran s strani urednice osrednjega mariborskega časopisa slišal očitek, da je kritizirati stanje in boriti se za medijsko avtonomijo nekaj zelo enostavnega, nepogumnega, ziheraškega. Vzelo mi je sapo, še zlasti ker je priletelo s strani osebe, pogumno podpisane pod izjavo o tem, da pri njih ni bilo čutiti Janševega škornja – po tistem, ko je o tem na široko pisal Blaž Zgaga, ko je bilo to treba demantirati in ko so slovenske medije preplavile slike »bunkerja« cenzuriranih tekstov. Od kod takšen očitek o »lahkotnosti« kritike medijev, nisem nikoli razumel, a kot simptom mentalne zadrege žurnalističnega uma se mi zdi memoriranja vredno.
Danes smo prišli, če sem ciničen, zelo daleč. Na mednarodnih lestvicah se medijska svoboda pri nas še dalje nezadržno niža. Organizacija »Novinarji brez meja« poroča o padcu s 37. na 46. mesto. Leta 2008 je bila Slovenija uvrščena še na 30. mesto, kar pomeni padec za 16 mest in relativno nečastno družbo. Seveda se nahajamo v času, ko nas na to opozarja predvsem Janševa opozicijska stranka, vključno z nekaterimi resnimi grožnjami s fizičnim nasiljem, ki so jih deležni novinarji. Kdo je ta, ki odkriva nujnost svobode, niti ni pomembno, a je groteskno nekredibilno, če nam moralizirajo včerajšnji rablji. Žalostno dejstvo je, da tudi na drugi strani še včerajšnjih kritikov na levici to posebej ne skrbi najmanj aktualno vlado. Podobno kot ni prejšnje. Oboji so, skratka, groteskno neprepričljivi. Kritičnih presoj in analiz ni, se niti ne zahtevajo. Novinarji pretežno molčijo, stroka tudi. In ker ne želim več izkazovati svoje strahopetnosti, skrb za medijsko avtonomijo raje prepuščam novinarjem samim. Če bi bil modrejši, bi jo moral skupaj s sebi podobnimi že od samega začetka, kajti nekateri novinarski krogi ne marajo vsiljivcev od zunaj. Spet drugi pa, celo neredki, naravnost obožujejo politične in kapitalske škornje ter so v stalni pripravljenosti z iztegnjenim jezikom. Proti takšnim jezikom se je težko, mogoče celo nesmiselno boriti.
Neka manira se mi le zdi vredna teoretske pozornosti. Odkar se vrstijo indici o manjšanju svobode tiska, sem že vsaj desetič naletel na javni argument, artikuliran takole: »Kje ste pa zdaj vi, 571 podpisnikov pod novinarsko peticijo?« Nazadnje ga je, dobesedno že v naslovu svojega članka ponovil dr. Vasko Simoniti, takratni minister za kulturo; danes je to storil v imenu »Odbora za kulturo pri Strokovnem svetu SDS«. Očitek »Kje pa ste?« se mi zdi vreden kratke formalne analize, ker so tisti, ki danes uporabljajo ta stavek, natankoma isti, ki so leta 2007 in dalje bili zgroženi nad novinarsko peticijo, obtožujočo Janeza Janšo političnih pritiskov in cenzure medijev. Na njene podpisnike, ki sicer predstavljajo okoli četrtino zaposlenih novinarjev, so vsa ta leta zlili na tone gnojnice. Zaničevalno so jih imeli za politikante, levičarske pisune, za prodane duše. Z gesto »Kje pa ste?« se jih torej želi za nazaj znova kompromitirati zavoljo njihove domnevne pristranskosti, ki je menda prišla na plano, ker so ob novi situaciji. Toda kako lahko nekdo terja, da se bo ta skupina novinarjev oglasila v situaciji B, če je protestiral v situaciji A ravno zato, ker se je oglasila takrat? Zakaj bi podpisniki ponovili vajo, če so bili vmes demonizirani? Perverzni in nespodobni gesti bi lahko kdo oporekal tudi, da se z njo retrogradno priznava obstoj pritiskov za nazaj. Vendar tega protagonisti ne smejo storiti na glas, saj bi se s tem zanikali.
V tehničnem smislu je postopek, ki ga je za drugimi v svojem izjemno propagandističnem spisu ponovil Simoniti, zmota »ad hominem«, vrste »tudi ti« (latinsko »tu quoque«). Z njo se nas želi prepričati, da je nekdo (podpisniki peticije) storil nekonsistentno dejanje, zanikano v poprejšnjih dejanjih v preteklosti, a s to razliko, da ne očita izjave, ampak njeno odsotnost, torej molk. Klasičen primer zmote bi bil lahko: »Praviš, da moramo revolucionirati svet. Toda to pravi nekdo, ki že pet let ni premaknil svoje molčeče riti iz fotelja!«
Naša intenca je običajno razgaliti hipokritsko naravo sogovorca, češ: govoriš eno, delaš drugo. Velikokrat se zgodi, da v tem ni nič zmotnega in da je opozarjati druge na nekonsistenco v ravnanju popolnoma na mestu. In tudi v primeru »Kje pa ste?« bi lahko bilo, če bi bil izjavljalec pripravljen priznati, da so v času prejšnjega predsednika vlade obstajali enaki pritiski, zaradi česar je bila takrat peticija upravičena. Toda imanentno stališču je, da tega ne storijo, da podpisnike diskreditirajo za nazaj in dodajo še očitek o njihovem ravnanju danes. Čeprav so konteksti drugačni, čeprav gre za partikularne pritiske, ki ne izvirajo s strani predsednika vlade. Kar dela očitek za neprepričljiv, sta sam izjavljalec in njegova hipokrizija, osredotočena v vnovičnem tihem zanikanju tega, da je bila peticija leta 2007 smiselna. In če ni bila, sploh ni jasno, zakaj bi jo lahko moralno zahtevali znova. Dejansko na nemogoč način terja oboje: priznavanje in nepriznavanje pritiskov. Njihovih ja, naših ne. Za konec še smiselno konceptualno vprašanje: kako reči hipokritu, ki hipokrizijo očita drugemu, ki ga ima za hipokrita? Hipohipokrit?