Ali ima Laško pivo kaj drugačen priokus, odkar se pojavlja »tajkunizacija« Boška Šrota? Mizerno vprašanje, utegnete reči, le kdo bi ga jemal resno? Pivo pač ne spremeni okusa, torej svojih fizikalnih lastnosti, na podlagi poljubnih zunanjih političnih dogodkov ali stigem. Kajti postopkov pridelave in varjenja piva v tovarni v tem času pač niso spremenili, njegovih sestavnih delov tudi ne. Nenazadnje, le kako naj bi merili priokus? Ter sploh čemu – o njem se vendar ne razpravlja, »de gustibus non est disputandum«. No, pa se!
Če menite, da takšna radovednost glede novega okusa Laškega ni smiselna in je nihče niti ne zastavlja kot vprašanje, še manj pa išče odgovore, potem se motite. Napisano je povsem dobeseden prepis anketnega vprašanja na sicer prav tej dejavnosti posvečeni spletni strani www.anketnik.net. Drži, da se je »tajkunizacija« te tedne nekoliko polegla, a le zato, ker so inovatorji tovrstnega političnega in gospodarskega diskurza vmes znašli v opoziciji in morebiti čakajo na nove priložnosti poneumljanja množic. Kakorkoli, anketni odgovori so bili: 33 odstotkov ljudi je odgovorilo, da je okus Laškega slabši. 7 odstotkov, da je boljši, 26 odstotkov, da ni spremembe, 11 odstotkov, da ne pije Lašega piva in 22 odstotkov, da ne pije piva nasploh. Kdo so zmagalci, je jasno. Kot tudi, da razuma ni med njimi. V nasprotnem je čokolada Milka za vas boljšega okusa, ker jo reklamira Tina Maze, pašteta Gavrilović pa je naravnost gnusna, ker nam Hrvati tako grdo nagajajo pri svojih (ali naših) ozemeljskih zahtevah. Dober razlog, da si nabavite vsaj povprečen učbenik neformalne logike.
Namesto, da bi si razbijali glavo, zakaj največji delež anketiranih ljudi verjame, da se je zaradi tajkunizacije okus piva resnično spremenil na slabše, se raje vprašajmo, kakšna logika je proizvedla takšno »možnost«. Razvijali smo jo že v prejšnjem zapisu – paranoidna miselnost izključevanja, ki jo je uvedla vladajoča stranka SDS, funkcionira s pomočjo ne le izključitve ljudi iz simbolnega reda, temveč se sfera simbolnega fascinantno preseli na fizično raven. Politiki, novinarji, gospodarstveniki, deležni demonizacije, so sledili tej usodi: obveljali so za okužene in tak rekoč fizični kontakt z njimi je postal nekaj prepovedanega. Kot nosilci okužbe so obveljali za nevarne, pojaviti se v njihovi bližini je postalo rizično dejanje. S tem smo dobili cele sezname okuženih. Okuženi gospodarstvenik, novinar, politik, Boško Šrot, Blaž Zgaga in Milan M. Cvikl, so v politični retoriki postali družbeno nesprejemljivi. Druženje z njimi vam ne le politično škoduje, temveč je smrtno za tako rekoč narodno tkivo. Novi mandatar Borut Pahor je to izkusil nekajkrat.
In če velja princip kužnosti za fizične stike, velja tudi za stvari. Če velja za tajkune, velja tudi za Tajkuna – tako so namreč v Pivovarni Laško, po svoje dovolj duhovito, za trenutne potrebe preimenovali svoje pivo in ga celo uvedli kot novo blagovno znamko. Kužnost kot do absurdnega konca prignan koncept političnega izključevanja torej deluje, če na emocionalni ravni množice prepričati, da je nekdo gobav. Toda če tisti, ki gojijo teorije zarote, konspirativno verjamejo v skrite povezave in slabe misli na tak način konstruiranega sovražnika, pa je težko pojasniti, kakšna logika vodi naše prepričanje, da je izdelek, kakršen je pivo, že asociativno v stiku z »napačno osebo« spremenil svojo strukturo in lastnosti.
Najbolj običajna razlaga je naslednja: da je pivo Laško po vzniku tajkuna Boška Šrota dobilo slabši (priokus), je treba razumeti kot del negativne fantazmatike na podoben način kot nestrpnost, rasizem in ksenofobija porajajo atribucijo »umazanih« kvalitet. Črnci, Judje, muslimani so vsi po vrsti nečisti, leni, zlohotni, neumni, nevarni, primitivni, slaboumni. In če jih ne marate, velja isto tudi za njihove (reklamirane) proizvode, za pivo, čokolado ali pašteto. V tem smislu ti izdelki postanejo kužni in začnejo delovati negativno. Pred kratkim je novinar Silvester Šurla potožil nad likom »reporterja Surle« v oddaji Hri-bar in avtorje obtožil pobalinstva, ki je »nastalo tudi pod vplivom omamnih substanc in hlapov laškega piva«. Če pijete Laško, vam torej gre po glavi nekaj, kar ima novinar za norčevanje iz njegovega uredniškega dela. Hlapi so krivi za vaša nesramna dejanja. Zgodba ima sicer pozitiven epilog, namesto pritožbe si je namreč Šurla kasneje premislil, ugotovil pozitiven vpliv reklame na svojo revijo in se odločil, da bo scenaristu in voditelju »v znak zahvale za brezplačno reklamo v naslednjih dneh poslal pet litrski sodček laškega piva«. Ni dvoma, da se bodo kužnega darila omenjeni močno razveselili. Kar pa ne velja za voditeljico Odmevov na nacionalni televiziji, Rosvito Pesek, ki je kakšen dva meseca nazaj znašla v enaki vlogi. Na koncu omenjene oddaje je namreč pokazala na zajeten sodček piva z etiketo Laško in pred slovenskimi plačniki elektrike potarnala, da so ga novinarji po pošti prejeli v darilo, da pa stroge zakonske prepovedi ne dovoljujejo, da bi ga sprejeli. Po načelu: »Boj se Danajcev, tudi če prinašajo darove.« Zato je, nekam zadovoljno, pred kamerami naznanila, da bo nesrečno pivo odšlo na uničenje. Kot se za okužene stvari spodobi.
Zavračanje kužnih stvari lahko postane tudi vaš moralni princip. Bojkot ali poziv k bojkotu izdelkov v primeru Laškega prakticira bivši minister za razvoj Jože P. Damijan. Verjetno ne edini. Že decembra prejšnjega leta je namreč Pivovarno Laško primerjal s Ku Klux Klanom (takšen je že naslov njegovega zapisa). In pojasnil svojo veleumno analogijo: »Želim potegniti vzporednice glede metod boja proti družbenemu zlu, ki ga predstavlja na eni strani zloglasna zločinska organizacija in oligarhična združba na drugi.« Svojo moralno motivacijo je argumentiral takole: »Moj droben prispevek k boju proti rakasti tvorbi Laškega je, da ne kupujem njihovih izdelkov in edicij, ki jih izdajajo časopisne hiše v njihovi lasti ter da ne kupujem v Mercatorju.« Drži, to je druga zgodba – Damijan verjetno ne verjame, da ima rakasto Laško drugačen okus. A ideologija kužnosti, o kateri smo govorili danes in prejšnjič, s takim pozivom ni nič manjša, kvečjemu je večja. In še ekskluzivni post scriptum za ljubitelje teorij zarot, ki so zgornje vrstice prebrali v svoji maniri: tale zapis kajpak sponzorirajo laški tajkuni.