Gospod Branko Grims, katerega predlog novega zakona o RTV bo deležen referendumskega preverjanja, s takšno lahkoto določa, kdo so v Sloveniji in tujini medijski strokovnjaki, da je temu že težko slediti. Magister politologije je zdaj vzvišeno zavrnil predlog opozicijskih poslancev po pridobitvi uradnega mnenja pri generalnega direktoratu Sveta Evrope glede vprašanja, ali je predlagani zakon o RTV skladen s standardi EU na področju radiodifuzije. Poglejmo si razloge, s katerimi je pisec predloga zavrnil takšno preverbo in na kratko preletimo vratolomne miselne višave, skrite za takšnim stališčem.
G. Grims pravi naslednje: »O naših notranjepolitičnih vprašanjih se, kadar je le mogoče, pogovorimo in odločimo sami. Tujci nam lahko svetujejo res le izjemoma, kadar sami to želimo, in le v primeru, da so celovito seznanjeni z našo situacijo.« (Večer, 20. 8. 2005)
(a) Avtor evidentno najprej diskvalificira predlog zakona o RTV na ta način, da ga ne razume kot strokovno vprašanje, temveč notranjepolitično. Nenavadno: čeprav se Grimsova SDS na vse kriplje trudi javnosti predstaviti referendum kot glasovanje o zaupnici vladi in razglaša nedopustno politizacijo, ki da jo opozicija kuje iz referenduma o predlogu zakona o RTV, ga za takšno razume kar sam. Toda zakon o RTV ni notranjepolitično vprašanje, temveč strokovno. Bil bi čas, da g. Grims z manj sprenevedanja vzame svoje besede zares, ali pa prizna, da je napisan političen zakon, kot se mu je ravnokar zareklo.
(b) Nadaljnja poanta zavrnitve pobude očitno poteka pod znanim in preverjenim antidemokratičnim demagoškim sloganom »Ne dovolimo drugim, da se vmešavajo v naše notranje zadeve«. Grims potemtakem zavaja s tem, da igra na retorični učinek samozadostnosti tega, da se »pogovorimo in odločimo sami«. Toda ta izključujoča gesta z dolgo zgodovino v balkanskim državah in drugod, kjer se je načrtno bežalo pred mnenjem iz tujine, ko sta tam pustošila divji kapitalizem in demokracija, seveda nalašč spregleda, da se doma težko pogovarjamo in še težje odločamo. Sicer skozi referendumsko pobudo ne bi hiteli spraševati slehernega državljana za njegovo mnenje. Vsebinsko nadalje Grims popolno prezre, da je bil predlog opozicijskih poslancev zgolj preverba skladnosti predloga s standardi EU in prav nič drugega. O tem pa doma nismo preveč poklicani, da kompetentno odločamo.
(c) Tretji Grimsov lapsus v tako kratki izjavi bi lahko imenovali kar z »vi niste naši«. Eno smo namreč mi, kleni Slovenci, drugo so pa »tujci«, ti pa nam lahko »svetujejo res le izjemoma«. Administracija iz Sveta Evropa je torej jasno označena kot tujstvo, ki se lahko vplete v naše zadeve le tedaj, »kadar sami to želimo«. In smo že pri obsegu nas samih? Kdo so ti, ki lahko sami želijo? Opozicija očitno ne, ker jo Grims tako zlahka zavrača v njihovi pobudi. »Mi, ki želimo«, to so lahko le »naši«, torej vladniki in predstavniki koalicijskih strank. Ekstenzija tega »mi« je s tem natančno določena. Vi niste mi, zatorej nimate pravice naslavljanja na tujce. Vsebinski pogoj o »celoviti seznanjenosti z našo situacijo« je prav tako zanimiv, ker znova poklekne na točki nerelevantnosti vprašanja: Svet Evrope namreč ne bi bil povprašan po politični zgodovini Slovencev in paranoičnih umislekih nekaterih, ko spremljajo zgodovino RTV, temveč zgolj o ustreznosti predloga zakona s standardi EU, kar je bolj ali manj tehnično vprašanje.
Ko je s tem svojim popolnim argumentacijskim biserom Grims zlahka utišal predlog po mnenju iz tujine, podobno kot je pred tem svoj lasten predlog zakona o RTV označil za »popoln«, smo zdaj lahko mirne duše na popolnost že navajeni, zato ne preseneča prav takšen »bis« k njemu: »Poleg tega bi bila takšna poteza tudi ponižujoča za Slovenijo, kjer premoremo več kot dovolj znanja, da si pravilno odgovorimo na bistvena vprašanja«. (Večer, 20. 8. 3005) Stališče je napredek, ker v Sloveniji zadnje leto poznamo večinoma le »tako imenovane strokovnjake«. Še predlagatelj zakona o RTV g. Branko Grims se nikoli ni ukvarjal z mediji, kar je res odličen dokaz za to, koliko znanja premore. Tista o ponižanju pred tujci pa je tako debela, da bi težko prišla skozi vrata in je zares žalitev za srednjo veliko lovsko pamet.
Da so ta vprašanja bistvena, pa tu izjemoma ni pomembno. Ker je bistvenost teh vprašanj zakamuflirana pri naslovniku – ta je zares bistven. Grims se je namreč odločil, da bo razpustil ne le tujo, temveč tudi domačo pamet, in se s svojimi kvintesencami glede predloga zakona naslovil na strankarskega kolega, soborca in istomišljenika, kulturnega ministra. Monolog gluhih, ki potuje od enega para ušes do drugega, se je menda skrčil na natanko tri esence okoli predloga zakona, ki so po sebi neponovljivi retorični biseri, vredni citata. Grims se sprašuje, »ali je v državah EU res običajno, da se pod krinko civilne družbe na čelo javne radiotelevizije postavi karierni predsednik politične stranke in da je ta politik strankarsko aktiven še po prevzemu funkcije«; nadalje »Ali je v državah EU skladno z demokratično tradicijo, da se predsednika dveh političnih strank javno prepirata, katera od njunih strank bolj politično obvladuje radiotelevizijo, ki naj bi bila javna, tako kot to v Sloveniji počneta predsednika LDS in SD«, in še: »V katerih državah EU je še dopustno stanje, da so lahko v organe javne radiotelevizije in celo na njihovo čelo imenovani funkcionarji, ki vodijo pravne osebe, ki s to radiotelevizijo tudi poslovno sodelujejo?« (Večer, 20. 8. 2005)
Večerov novinar je zgornji monolog z že znanimi odgovori naslovil s »SDS sprašuje SDS«. Deležni bi bili zanimivega »ponižujočega« učinka, ko bi se Grims z njimi naslovil na tujce. Pa se ni, raje se je na kolego dr. Vaska Simonitija. Verjetno ne zato, ker bi ne poznal odgovorov in tudi ne, ker ne bi poznal definicije »retoričnega vprašanja«. Situacija je podobna tisti iz šale, ko psihiater bolniku predlaga, da si popestri vsakdan z dopisovanjem samemu sebi. Da se bo pogovarjal z enako pametnim in bo v dobri družbi, kjer se s tabo vedno strinjajo. In res: ta je bil vedno znova presenečen, ko je prebiral globokoumne ugotovitve iz pisem. Ni kaj, takšen avtoreferenčni okvir oblastnikom v Sloveniji zagotavlja dobro družbo, da o popolnih zakonih in argumentih niti ne govorimo.