Bi moral dr. Stane Granda odstopiti z mesta predsednika programskega sveta RTV, ker je predsednik Zbora za Ljubljano, ustanovljenega z namenom, da odkrito promovira kandidata za župana, dr. Franceta Arharja, ob politični podpori koalicijskih strank SDS, SLS, NSi? Je Granda v konfliktu interesov, saj mora zagotavljati od politike neodvisno vodenje programskega sveta javne RTV hiše?
Pokažimo, da ni le v konfliktu interesov, temveč tudi v konfliktu z lastnimi poprejšnjimi stališči (glede izjav o politizaciji RTV hiše zaradi »bivšega predsednika bivše totalitarne stranke, g. Janeza Kocijančiča), konfliktu z lastnim imenovanjem (nastavljen s strani članov programskega sveta, ki so bili skupaj z njim dirigirani v skladu s »plonk listi« – političnimi navodili, kdo naj sedi v svetu!) in konfliktu z argumenti, s katerimi pojasnjuje odvečnost poziva k odstopu. V tem zapisu se omejimo na zadnje, vse podane v enem (!) dnevu, 27. septembra 2006, po tiskovni konferenci poslanskega kluba LDS.
Granda za to, da zavrne poziv LDS k svojemu odstopu, uporabi naslednje: argument iz nelegitimnosti poziva iz ali zaradi »subjekta« imenovanja, »moralne« argumente, argument svoje politične nevpletenosti in argument iz domnevne nedotakljivosti civilne družbe. Pojdimo po vrsti.
1. Argument iz »subjekta« imenovanja
a. »Ker me niso imenovali, me ne morejo pozivati k odstopu,« pravi Granda. Zmota: ker živimo v demokraciji, lahko vsakega izvoljenega predstavnika kdorkoli pozove k odstopu, če za to navaja dovolj prepričljive razloge. Drugič: člane programskega sveta RTV je potrjeval parlament, torej poslanci. Ti imajo torej legitimno in precej očitno pravico terjati odstop nekoga, ker so ga imenovali. Tretjič: imenovanje je bilo že po sebi farsa: politika je člane sveta nastavila s plonk lističem. Če torej Granda z »imenovanjem« misli zgolj imenovanje za predsednika programskega sveta, ki je bilo izvedeno s strani članov sveta, potem očitno verjame, da lahko zahtevajo odstop le oni.
Napaka tega argumenta je v formalnem smislu »ne sledi«: Granda povezuje »pravico do poziva k odstopu« s krogom ljudi, ki da so ga imenovali (kogarkoli že ima z njim v mislih). Seveda ne sledi, da bi ga lahko pozival k odstopu le ta krog ljudi.
2. »Moralni« argumenti
b. »Ker me niso imenovali, me ne morejo pozivati k odstopu. Za to nimajo nobene moralne osnove, da o politični sploh ne govorim.« Implicirano je tukaj naslednje: moralno pravico, da me odstavijo, imajo le tisti, ki so me (po mojem mnenju) imenovali. Grandova dodatna in razširjena izpeljava namiguje na to, da je pravica do zahteve po odstopu povezana z moralnostjo. Toda pravica ni utemeljena ali pogojena z njo, temveč je dana po sebi, skozi politično legitimnost takega poziva in večkrat skozi pravni okvir in regulacijo (ki v tem primeru takšnega konflikta žal ne regulira jasno), kar je tudi osnovno vprašanje. Napaka tega argumenta je iz »ne sledi« razširjeno »strašilo«: ni dilema, ali bi imel moralno pravico pozivati ga k odstopu le krog ljudi, za katerega misli, da ga lahko poziva, ker ne gre za vprašanje moralnosti, temveč tega, ali je njegovo postopanje politično-interesno nekonfliktno.
c. »Tisti, ki nekomu očitajo moralno spornost, morajo biti moralno višji od njega. Naj nehajo skrivati politiko za moralo.« Argument tu razume »moralnost« kot lastnost tistega, ki ima pravico zahtevati odstop. Celo več: zdi se, da jo razume kot nujno lastnost: če je nekdo nemoralen, ne njega, dr. Staneta Grande, ne more zahtevati odstopa glede konflikta interesov.
Napaka tega argumenta je napad na človeka (drugemu žaljivo podtaknemo, da je nemoralen) in »strašila«, kot smo ga razložili v prejšnji izjavi: ali je tisti, ki zahteva odstop, moralen ali ne, ni relevantno za vprašanje, ali je gospod Granda v konfliktu dveh interesov.
d. »To, da v LDS govorijo o moralno-etični spornosti, je tako, kot če bi jaz od nekoga zahteval, naj shujša. Te kategorije so jim povsem tuje.« Izjava je tipičen napad na človeka in žalitev sogovorca. Kdor je (po mojem) nemoralen, ta nima od mene kaj zahtevati, da odstopim.
3. Argument iz svoje politične nevpletenosti
e. »Volilne kampanje ne vodim in naj mi dokažejo, da sem kdaj kaj takega izjavil. Za vodenje volilnih kampanj sploh nisem usposobljen, to je delo za profesionalce, sam pa sem zgodovinar, ki devetdeset odstotkov časa porabi za razmišljanje o preteklih stoletjih.« Izjava je strašilo: četudi Granda ne vodi volilne kampanje, vodi Zbor za republiko, ki vodi volilno kampanjo za nekega političnega kandidata in je bil celo ustanovljen s tem namenom! Celo minister za kulturo dr. Vasko Simoniti izjavlja, da ne bi bilo narobe prav nič, četudi bi Granda vodil kampanjo, ker zakon »ne postavlja nobenih omejitev za vodjo in člane volilnih štabov«. Granda se torej brani pred očitkom, pred katerim se ne bi rabil in pred katerim ga je že obranil Simoniti. A žal neuspešno.
Argument je znova strašilo: ni vprašanje, ali vodi volilno kampanjo ali ne, temveč ali je v konfliktu interesov, ker je hkrati na čelu kampanje za župana in predsednik programskega sveta RTV. Nadaljevanje izjave je sploh strašilo, ki želi odpeljati pozornost drugam: ni vprašanje, če je usposobljen zanje in ni vprašanje, kaj dela v času, ko ne vodi Zbor za Ljubljano ali programski svet RTV, ne glede na odstotke časa.
4. Argument iz domnevne nedotakljivosti domnevne civilne družbe
f. »To je stalinizem, obtožijo te nečesa brez dokazov, nato pa se brani.«
Izjava je tipičen napad na človeka, hkrati pa lahko tudi vsak, ki se brani, poreče, da so obtožbe brez dokazov, ne glede na to, ali so res ali ne. Cenena viktimizacija z diskreditiranjem sogovorca.
g. »Pri nas nekateri očitno še vedno živijo v revolucionarnih časih, kajti le pri nas se lahko dogaja, da politična stranka odstavlja civilno družbo.« Prvi del Grandove izjave je napad na človeka, ki variira označevalec »stalinist« z »revolucionar«. Nadaljevanje je identično naslednji povzeti izjavi:
h. »Nenavadno, da stranka odstavlja civilno družbo.«
oziroma
i. »To me pravzaprav zelo zabava, da neka stranka zahteva odstop člana civilne družbe. Mislim, da je to unikum v svetovnem primeru in predlagam, da ga patentirajo na patentnem uradu.« Trditev, da stranka ne more zahtevati odstop člana civilne družbe, je nenavadna, kot smo pojasnili v razlagi (a): Grando je potrjevala politika, poslanci in med njimi tudi poslanci LDS (v resnici zahteva odstop poslanska skupina in ne stranka). Strogo vzeto in dobesedno trditev niti ne drži: če je Janez Janša, sicer politik in predsednik vlade, kot državljan član slovenskega centra PEN, torej pisateljev, ki je civilnodružbena ustanova, potem bi bilo bizarno, če bi kdo trdil, da od Janše ne moremo zahtevati, da odstopi s funkcije predsednika vlade. Torej lahko terjamo, da »stranka zahteva odstop člana civilne družbe«. Seveda primerjava ni umestna: Janša bi odstopal s politične funkcije in zaradi nje, Granda bi moral z domnevne civilnodružbene funkcije. Toda ali je mesto predsednika programskega sveta RTV res takšna funkcija?
Vse je odvisno od hlinjena in hipokrizije, da je! (Pustimo ob strani, kakšna je funkcija predsednika Zbora za Ljubljano, politična ali ne). Zato spomnimo, kaj so velmožje poštenosti in demokracije rekli natanko pred enim letom obsorej. Poslanec NSi Alojz Sok je o »plonk listku« glede izbire članov sveta RTV, ki mu predseduje Granda, priznal: »Prej je ta organ določala politika in tudi sedaj ga določa politika, s to razliko, da se je prej skrila za civilno družbo, sedaj pa to dela na očeh slovenske javnosti.« Tone Jerovšek, bivši ustavni sodnik, se je spraševal: »Ali ni civilna družba, to moram direktno povedati, inercija nekih prejšnjih vrednot? Ali ni veliko ustreznejši parlament?« in dodal tezo o tem, da je civilna družba pač kamuflaža: poprej so bili člani sveta zgolj kamuflaža politike (Jerovšek), politika se je pritihotapila (Grims, Barovič) v javno RTV. Ergo: nov zakon vpeljuje transparentnost in preglednost v vodenje, odločanje in nadziranje javne RTV.
Za konec sklenimo s še eno mislijo Toneta Jerovška: »Kaj pa je pravzaprav narobe, če javna televizija postane vladna televizija; vlada je vendar zanjo odgovorna«. Kot kaže, si je vlada zadala za cilj tudi, da bo odgovorna za usodo Ljubljane in podprla dr. Franceta Arharja. Prosto po Jerovšku je rekla: Kaj je narobe, če je Ljubljana vladna in politična, saj je vendar vlada odgovorna za državljane? Ali kot pravi 10 odstotni politični aktivist Granda sam: »Po dolgem obdobju vladavine (ZL)SD in LDS Ljubljana ne le nazaduje, je že kar v agoniji. Preveč je bilo zamujenih priložnosti, nepravilnosti in brezciljnih projektov.«
Moralni cilji so jasni in veliki vsaj tolikanj kot obrambni protiargumenti, ki smo jih ravnokar našteli.