2. 5. 2007 Zofija v medijih

Novinarji pod giljotino

Avtor:

V zadnjih tednih smo bili deležni številnih relativizacij vse glasnejših protestov in uporov iz novinarskih vrst in združenj proti omejevanju novinarske svobode in avtonomije, političnih pritiskov, cenzure in slabšanja delovnih pogojev. Relativizmi, ki so kot naročeni za politične botre, predsednike uprav, direktorje in odgovorne urednike, ker racionalizirajo njihove politične postopke, običajno prihajajo iz treh taborov: prvega tvorijo politično-medijski upravitelji, ki so sprožili procese nepluralnosti in neuravnoteženja medijev, npr. Peter Jančič, Danilo Slivnik itd. Drugi je politično ideološki in ga predstavljajo branilci te oblasti, kolumnisti in strokovnjaki, ki zasedajo pomembna mesta v medijih in delujejo kot mnenjski voditelji, npr. Matej Makarovič, Matevž Tomšič, Janez Markeš, in podobni. (Mimogrede bodi povedano, da se prva dva tabora velikokrat pokrivata: direktorji, predsednik uprav in odgovorni uredniki nastopajo kot komentatorji v drugih medijih, kot kolumnisti v svojih in kot politični strokovnjaki v tretjih). Tretji tabor je nazorsko ideološki in ga predstavljajo branilci (neo)liberalizma, ki, presenetljivo, v novinarski »vstaji« vidijo pravično kazen za neurejene lastniške razmere, predvsem skozi lastništvo države in s tem politike v medijskih hišah. Da so novinarji žrtve lastnega koketiranja s politiko, mislita npr. Jože P. Damijan in Mićo Mrkaić. Skupna značilnost argumentacij je, da so novinarski protesti neupravičeni, politično motivirani, da so posledica njihovega neprofesionalizma in da so si sami krivi za stanje, v katerem so se znašli, ker so k njemu aktivno prispevali. Spodaj objavljamo intervenciji na zapis Mateja Makaroviča v Delu 25. aprila 2007 in Jožeta P. Damijana v Dnevniku 21. aprila 2007.

I

Dr. Matej Makarovič v svoji predvidljivi apologiji oblastniškega ravnanja do trenutnih medijskih vrenj in novinarske »vstaje« postavlja naslednje trditve: novinarji in medijski strokovnjaki pri nas se sprenevedajo in ne povedo naravnost, da jih moti oblast desnice, prejšnja jih pa ni; v svojem bistvu so ideološko indoktrinirani levičarji; svoje pravo poreklo skrivajo, ker bi radi ostali profesionalni in znanstveni, kar pa niso; levičarji so, ker jih za takšne naredita fakulteta in delovno okolje; novinarji so premalo profesionalni in njihova politična indoktrinacija je razlog takšnega stanja; politično prilaščanje medijev je normalna gesta vsake oblasti. Teh šest splošnih izhodišč spremljajo še manjša, ki pretežno podpirajo navedene. Nobena od trditev ne drži, razen zadnje (o politični slasti do medijev), pa še ta je mišljena kot nevarna racionalizacija trenutnega stanja. Zaradi omejenosti s prostorom si poglejmo le prvo med njimi.

Makarovič trdi, da se novinarji in medijski strokovnjaki sprenevedajo in ne povejo naravnost, da »medijsko svobodo v Sloveniji ogroža »desnica««. Tega ne storijo, ker bi s tem »razkrili političnonazorsko noto govorcev in s tem pokvarili vtis »profesionalističnega« in »znanstvenega« diskurza.« Izpeljava je hudo pomanjkljiva. Za to, da bi ugotovili, da novinarsko svobodo pri nas ogroža desnica, kot novinar ali kdo drug ne rabite biti levičar. Napaka se imenuje »non sequitur«. Zmoto lahko tudi obrnemo in dobimo »napačen vzrok«: zato, ker so novinarji levičarji, zdaj tolčejo po desnici pod pretvezo okrnjene avtonomije. Avtor za takšno po moje povsem zgrešeno trditev ne navede nobenih dokazov: ne za novinarsko splošno levičarstvo kot vzrok za proteste, kot tudi ne za to, da so novinarji poprej molčali, ker so bili na oblasti »njihovi«. Ampak brž ko smo krenili po tej poti »krivdne povezave«, po kateri se zgolj levičarski novinarji pritožujejo nad izgubljeno avtonomijo, ki je v bistvu niso izgubili in javkajo le nad političnimi oblastniki, smo se že ujeli v Makarovičevo past. Težava pač ni v tem, kdo so tisti, ki kritizirajo, temveč kaj kritizirajo in o čem govorijo. Odgovoriti bi moral na vprašanje, zakaj po njegovem ni okrnjena avtonomija novinarjev, za katero velik del novinarjev in domače ter tuje strokovne javnosti jasno pritrjuje, da je. Če Makarovič misli, da ni le zato, ker je skupaj z Danilom Slivnikom pri novinarjih zaznal »historično levičarstvo«, potem nas je speljal na napačno sled (»red herring«). Na kar bi moral odgovoriti, če se želi držati teme, so očitki o konkretnih primerih kršitev takšne avtonomije, recimo primeri cenzure. Njim pa se v velikem loku izogne.

Poskušal sem vendarle najti kakšno stališče Makaroviča o cenzuri in ga tudi našel. Tole je njegova dva tedna stara dovolj škandalozna ugotovitev: »Res pa je, da ni tako hudo, če je nekaj v nekem mediju zagotovo objavljeno.« Argument za menda normalno ne-tako-hudo stanje se torej v praksi glasi: če ne bo objavilo Delo, bo pa že Dnevnik. Zadnje čase je v javnem obtoku tudi čisti pendant zgornji ideji: stanje ni tako hudo, saj bodo iz Dela prebegli novinarji že našli službo na Dnevniku. Takšna izjava pomeni bankrot prejšnjih stališč, ker implicite sprejema cenzuro, odpuščanje novinarjev in še marsikaj, za nameček pa podpira neprofesionalizem novinarjev, za katerega se tako zelo krčevito zavzema; dokazuje, da Makarovič sploh ne pride do točke, ko bi se soočil z realnimi problemi, ki jih navajajo novinarji, kajti v takem primeru bi moral zavzeti tudi neko držo do konkretnih primerov. Teh pa ne more upravičiti z oceno o menda normalnem stanju zamenjave političnih preferenc med novinarji. Cenzura in podobne oblike pritiskov ali neposrednih kršitev nimajo z njimi nič opraviti, razen če bi trdil, da je novinarska avtonomija speta s politiko in je treba pri desni oblasti pač vzeti v zakup tudi to, da novinarji nimajo toliko svobode. Če povzamem: trditev, kakšne politične barve so menda bili ali so novinarji, nima prav nič opraviti z realnostjo situacije celo tedaj, ko bi imel Makarovič prav in bi za nezadovoljne novinarje res veljalo, da so »historični levičarji«. Cenzura zaradi tega ni nič manj cenzura. Če zanj novinarji protestirajo le zato, ker jim ni všeč Janez Janša in iz averzije do oblastnikov, potem je to perfiden način, da se razpravi o oblikah jemanja svobode in avtonomije, discipliniranja novinarjev in tehnikah obvladovanja medijev izognemo. Ne preseneča, da ob kopici očitkov Makarovič ne zmore niti enega protiargumenta na konkretne obtožbe.Toliko na kratko o zgolj prvi izmed šestih izjemno trhlih trditev. O preostalih pa na drugem mestu.

II

Napor Jožeta P. Damijana, da pojasnjuje stranpoti lastniških vlog države v gospodarstvu in zablode »nacionalnega interesa«, je hvalevredno početje. Avtor je, kot ponavadi, relativno prepričljiv in suveren. Njegova osnovna poanta zapisa pa lebdi daleč v zraku, je črno-bela in vrednostna ter še zdaleč ne dokaže tistega, kar se je namenila.

Damijan ob bok aktualnim pritiskom na novinarje in kadrovskim zamenjavam trdi naslednje: ker se slovenski novinarji niso zavzemali proti nacionalnemu interesu, se jim je takšno ravnanje vrnilo v obliki oženja svobode, ki ga čutijo danes, saj so k njemu sami pripomogli. Prav tako naj bi novinarji zadnjih 15 let po njegovem celo odobravali (!) državno lastništvo v gospodarstvu, zato zdaj žanjejo učinek bumeranga. V takih stališčih želi Damijan močno pritrditi svojemu kolegu Miću Mrkaiću in tezi o ideološki pristranosti novinarjev, ki jih »danes bolj moti politična barva njihovega »gospodarja« kot pa to, da ima politika takšen vpliv na medije«. Zato so po njegovem Mrkaićeve trditve »brutalno resnične«.

Zelo nenavadno je, kako malo argumentov v sicer benevolentnem zapisu uporabi avtor za svoje zgoraj navedene trditve. Najprej k osnovni podtaknjeni, ali bolje rečeno za lase privlečeni tezi: novinarji bi po njegovi zamisli morali jasno opozarjati na preveliko prepletenost države in gospodarstva, prav tako pa bi morali jasno zavračati nacionalni interes. Damijan torej najprej predpiše, katera stališča bi morali zavzeti in jih po njegovem niso. Tudi če pustimo ob strani dejstvo, ali ima faktično prav in novinarji zares niso (dovolj) pisali ali so lastništvo celo odobravali (!), bi se smeli takoj vprašati, s kakšnimi razlogi lahko, tudi kot bivši minister za razvoj, novinarjem naprti takšno hudo odgovornost. V kakšni meri so ti krivi, ker se država vpleta v gospodarstvo še danes? So res oni s svojim molkom omogočili, da je argument o nacionalnem interesu še danes živ?

Damijan naredi še korak dlje: ne le, da so novinarji krivi, ker niso pisali o škodljivih povezavah države in politike z gospodarstvom (tega, da niso pisali, sploh ni dokazal), temveč je takšno početje rezultiralo v njihovem lastnem stanju. Ker niso pisali, so se sami znašli v vlogi žrtev političnih prevzemov preko državnega lastništva v medijskih hišah. Trditev je zares na hudo majavih nogah. Prvič: tudi če bi opravili zahtevano delo, kako bi lahko politične odločitve sploh spremenili? Damijan očitno predpostavlja, da so novinarji nekakšna avtonomna veja oblasti, ki lahko že s pisanjem doseže gospodarske in politične spremembe. Pripisuje jim neverjetno moč. Bojim se, da takšna atribucija služi le za navdih za kulpabilizacijo in iskanje imaginarne odgovornosti. S sklicevanjem nanjo želi »ad hominem« obtožiti novinarski ceh nečesa, kar bi mu težko naprtil. Zato mu mora pripisati bistveno večjo pristojnost in vpliv, kot bi ju smel, ob tem pa pozabi razložiti, da so ti imeli ves čas tudi dobre razloge, da o teh rečeh ne pišejo, namreč pritiske nad sabo, in da so bili morebiti cenzurirani (Če misli, da je ta argument »krožen«, naj navedem analogijo: bi denimo prostitutke, ki jih zvodnik pretepa, na enak način obtožil tega, da so same krive za svoj položaj, ker se zvodniku ne znajo glasno upreti? To bi bila zares cenena viktimizacija.) Teza o splošni odgovornosti novinarjev za lastno stanje ali celo stanje glede neumika države iz gospodarstva malce spominja na pavšalno obtoževanje njegovega kolega Mrkaića, ki »brutalno resnično« kulturnikom naprti odgovornost za smrt bolnikov na onkologiji, ker da menda odžirajo denar za zdravstvo. Najprej so bili vsega krivi kulturniki, zdaj so vsega krivi novinarji, vmes pa je bil še marsikdo, le kolega, ki sta sodelovala s premierjem Janšo, imata verjetno čiste roke.

V solidarnostni argumentaciji Damijana najbolj pogrešamo pojasnilo, zakaj je organizacija okrogle mize o »tehnologiji obvladovanja medijev« sramotna za novinarski ceh in zakaj se novinarji ne bi smeli svobodno zbirati in razpravljati o svojih težavah, če je že tako velik častilec svobode. Morebitna razlaga, da ni poanta v tem, da bi se ne smeli, temveč vsebina njihove razprave, ne bo dovolj, kajti potem bo moral pojasniti, s kakšni argumenti sme novinarjem »svobodno« nalagati, o čem morajo govoriti in o čem pisati, ko branijo svoje interese? Mar res ne dopušča, da poglavitni vzrok za njihovo stanje ni (zgolj) tisti, ki ga sam navaja? Za izpeljavo vrednostne sodbe o krivdi in odgovornosti novinarjev za nezavidljivo stanje, v katerem so se znašli, Damijan ni navedel dokazov. Neprepričljiv je bil v celi vrsti korakov: tudi če bi držalo, da niso pisali o državnem lastništvu, to še ne pomeni, da jih ni motilo. In tudi če jih ni motilo, to še ne pomeni, da so krivi za lastno situacijo in celo za situacijo v državi. Toda kot da to ni dovolj, sledi še en nemogoč korak, ki je po svoji obliki tipičen »non sequitur«: iz tega, da novinarji niso naredili tega, kar od njih pričakujeta Damijan in Mrkaić, še ne izhaja, da jih ni motila barva njihovega gospodarja, še manj pa, da jih nenadoma moti le zdaj.

Avtorja podtakneta idejo, da so novinarji molčali, ker so bili politično in ideološko pristranski. Opisano stanje naj bi bila posledica ideološke zaverovanosti, ker jim je prejšnja klima ugajala, sedanja pa ne. Takšna »razprava o liberalni sužnosti novinarjev« znova temelji na povsem nedokazanih trditvah. Očitek, da poteka nekakšen boj za prevlado »naših fantov« pred »hudobnimi fanti«, je hkrati tudi samospodbijajoč: če so za nekoga oboji enako hudobni in enako vdani hlapci svojih gospodarjev, potem od njih pač ne moreš zahtevati, da pišejo o svojem hlapčevskem odnosu. Ne moreš jih hkrati narediti ali imeti za hlapce in obenem zahtevati, da se temu uprejo. Damijan in Mrkaić pa storita prav to: po eni strani obtožita novinarje veleizdaje, paktiranja z neko politično opcijo (domnevno levo) in posledično neiskrenosti protestov, v isti sapi pa zahtevata, da pišejo o pogojih veleizdaje. V izhodišču jih imata za neiskrene, hkrati pa zahtevata njihov iskren boj proti nastalemu stanju. Ali so neiskreni ali pa od njih ne smeta pričakovati iskrenosti!

Od Damijanove »brutalne resničnosti« je ostal le brutalno simplificiran recept razlage: vsega so krivi novinarji, povrh tudi za lastno stanje. Še zlasti je nevarna uvedba uravnilovke med »prej« in »zdaj«, kajti za takšno sliko ni razlike med prejšnjim in sedanjim režimom. Ta pa je očitna: zakonodajne in delovnopravne spremembe so bistveno širše od situacije, ki jo želi Damijan opisati. Oblastniki so se po letu 2004 lotili korenitih sprememb medijske politike in zakonodaje; nenazadnje politični prevzem RTV hiše (zdi se, da se Damijan z diagnozo strinja!) nima nič opraviti z »lastništvom« tega zavoda, zato ga ta analiza ne more zajeti. Ampak novinarje se pa vendarle generalno kulpabilizira. Vsiljena debata, gledano v celoti, je zato zmota napačne sledi (»red herring«): razpravo je speljala proč od realnega problema. In ta je, da si je politika priredila zakonodajo in (sicer resda tudi prek posrednega lastništva) vrši večkrat tudi neposredne (npr. celo telefonske) pritiske, ob tem pa krši delovnopravno zakonodajo, cenzurira in omejuje svobodo govora, se požvižga na novinarske kodekse in standarde poročanja, muenchensko deklaracijo, in podobno. Nisem prebral, da bi avtorja zadnji dve leti to kaj posebej motilo in tudi zdaj je pravne in novinarske vidike situacije povsem spregledal. Navzlic lastništvu države, ki ga nihče ne zagovarja, imajo namreč novinarji še nekaj, sicer ne ravno veliko varovalk, ki ščitijo njihovo avtonomijo, tudi če se strinjamo s tezo o izvirnem grehu.

Trditi, da morajo molčati in da je bila okrogla miza v Cankarjevem domu sramotna, je ena najbolj neverjetnih izjav v zadnjem času. Milton Friedman, ki je ob ekonomski imel veliko za povedati tudi o svobodi govora, bi se ob takšnem cinizmu svojih slovenskih občudovalcev verjetno le trpko nasmehnil.