V svojih dosedanjih zapisih sem večkrat poudaril, kakšno je mesto »videza« in navideznosti v politiki. Konkretno sem ju opisal kot eno izmed metod trenutne opozicije, ki je do potankosti razvila logiko ustvarjanja fantazem – prepričuje nas, da se nam marsikaj od tega, kar vidimo, zgolj dozdeva.
Recimo: če si politika podreja medije, smo nekoliko usekani. Ne drži, bo dejala, ona jih zgolj uravnotežuje, da bomo bolje videli. Če si politika podreja gospodarstvo, velja isto: želi mu zgolj pomagati, s tem pa nam. In če posega v šolstvo in javno sfero, velja enako. Težava je, pravijo, na naši strani – nasedli smo svojim umislekom in zablodam. Delajo v našo korist, toda mi vidimo stvari, ki so neresnične. Treba bo k zdravniku.
Ob tem je treba izrecno povedati, da »logike navideznosti« ne gre čisto enačiti ali zamenjevati z običajno in razširjeno metodo manipulacij in zlorab. Češ, igrajo se skrivalnice, vlečejo nas za nos, kake posebne navideznosti in loščenja podob pri tem ni. Fantazmatski okvir delovanja (»phantasma« je pač starogrški izraz za videz), bodi zavestno ali nezavedno proizveden, namreč premore tudi točke, kjer se sprevrača v svojo fantomskost. Tudi ta izraz prihaja iz prvega. V čem je torej razlika? V tem, da je druga korak dlje, je konkretizacija videza. O fantomskem sem prvič spregovoril v času, ko smo dobili slavne predvolilne brezplačnike – prvega med njimi pravzaprav že devet mesecev pred volitvami. Slovenski tednik in Ekspres sta nedvomno nekaj, kar ustreza opisu fantomskega medija – ne vemo, kdo ju je financiral, kdo natanko urejal, kdo so bili novinarji. Parlamentarna preiskava se je te tedne namenila odkriti naštete tančice skrivnosti njunega političnega propagandizma – očitnega razloga, zaradi katerega sta sploh nastala.
Na izrazit primer fantomskega delovanja kot novega prijema smo znova naleteli te dni. Finski novinar Vanti Vaatti, nekakšen specialen sodelavec spletne garaže SDS, po vseh indicih sodeč sploh ne obstaja. Kdo je torej Vaatti? Nekdo, ki mu novinarske izdelke objavljajo na spletni strani največje opozicijske stranke, kjer prizadevno brani Janeza Janšo pred obtožbami o prejemu podkupnin v aferi Patria. Brani ga tako, da eksluzivno poroča o neprofesionalnosti finskih novinarjev, o njihovih zamenjavah, slabem delu in porazni medijski situaciji na Finskem.
A tu nastopi težava. Veliko ljudi se namreč sprašuje, ali ta novinar sploh obstaja. Finski kolegi ga ne poznajo na podoben način, kot nihče ni poznal slovenskih, pišočih v brezplačnike. Njegovi zapisani stavki so nerodni, vsebujejo slovenske fraze in v njih finski novinar dela iste tipkarske napake, kot jih delajo politiki v SDS. Originalnega besedila ne želijo objaviti. Zelo veliko razlogov torej obstaja, da je Vaatti izmišljen. Da je junak iz kronike brezplačnikov. Da je, če njegovo ime in priimek prevedemo iz finščine, nekdo, ki sliši na ime Janez Brezplačni.
Obstoj fantomskih novinarjev pomeni kajpak konec novinarske svobode in neodvisnosti. Njihovo pojavljanje na spletni strani stranke in »sodelavska« funkcija nam povesta, kako si Janša predstavlja samostojnost medijev. Po svoje legitimirata vse naše sume o tem, da je tudi za brezplačniki stal prav on, s svojimi številnimi maskami. Če kje, potem je zdaj jasno, da fantomskost ni neka posebej nedolžna »fantazmatska« dimenzija podtalnega delovanja. Je nekakšna medijska gverilska taktika, ki bi morala biti prepovedana. Pa ni. V tej luči postane tudi razumljivejše, zakaj logika produkcije videzov nima nič opraviti z umisleki, ampak s premišljeno zvijačo. Seveda je oblika zlorabe, ampak je posebna oblika. Ko imamo opravka s fantomi, nas nekdo prepričuje, da finski novinar obstaja, na podoben način pa tudi, da obstajajo zainteresirani financerji, izdajatelji in novinarji, ki nimajo nič opraviti s politiko. Da se nam torej zgolj dozdeva, če mislimo, da za tem stoji on, Janez Janša. Fantomskost ima potemtakem dve funkciji: da se pretvarja glede resničnosti nekega stanja, denimo glede obstoja neke osebe, nato pa nas mora še prepričati, da z izmišljanjem ni povezana in da se nam to le dozdeva. Ko se je razkrilo, da ga na Finskem ne poznajo, je dvome Janša hitel zavrniti s podatkom, da se je Vaatti »iz razumljivih razlogov podpisal s psevdonimom«.
Uporaba fantomskosti v političnem boju nam hkrati pove, da se je paranoja protagonistov povnanjila. Izmišljajo si natanko identične duhove, ki jih preganjajo, jih projicirajo v realnost, nato uporabijo in jim dodajajo finska imena. Le zato, ker nek finski novinar po imenu Magnus Berglund v nočni mori res preganja lastnika črke »J«.