13. 3. 2009 Zofija v medijih

Domovina je neuspela država

Avtor:

Zdi se, da se smešne zdrahe okoli slovensko-hrvaške meje ne bodo končale. In zakaj bi tudi se: pomislite na vse politične elite, odstavljence, odvetnike, lokalne politikante z boljo v srcu, solzave kričače, prisegajoče na domovinsko vzgojo in druge zaprašene literarne heroje, ki bi brez teh zdrah izgubili svoje mokre sanje.

Ampak vprašajmo se, zakaj se spor glede meje s Hrvaško vsake toliko sprehodi skozi medije in gostilniške pogovore. Vprašajmo se, kako je mogoče, da se zaradi domovinskega cmerjenja ustavi delovanje države, zaradi česar postane jasno, da država kljub vsem visoko letečim zavezam ni nič drugega kakor domovina.

Odgovor, če ga postrgamo z duhovnega stanja ljudi, ki bi se radi igrali državljanstvo, je enostaven: ločitev med pojmoma domovine in države se pač še ni uhodila v zavesti državljanov. To nas sicer ne bi smelo čuditi. Državljanska vzgoja, ki bi morala učiti ponosno hojo državljana, že ves čas šepa nekje v obrobju in se bori z mračnjaškimi idejami: najprej zoper zamenjavo z versko vzgojo, sedaj zoper zamenjavo z domovinsko vzgojo, katere edini pozitivni učinek na zaležano generacijo je telovadba ob dvigovanju zastave. To ne pomeni, da nimamo izvrstnih strokovnjakov za državljansko vzgojo ali kopice odličnih priročnikov, s katerimi bi lahko tlakovali pot ideji države – toda dogodki v domovini so uspevanje stroke zadušili. Ne moreš obdelovati vrta, če politična elita ne loči med plevelom in zelenjavo.

No, posledice hlipanja o domovinski vzgoji in nedomišljenih sprememb učnih načrtov so sedaj na dlani. Ko so nastopile težave, preprosto ni zavesti, ki bi se jih lahko lotila. Namesto treznega, argumentiranega preudarka, za katerega širitev v družbenem tkivu bi lahko in bi morala skrbeti državljanska vzgoja, zasnovana po vzoru sokratskega argumentiranega razpravljanja o spornih vprašanjih združevanja v politične skupnosti, smo priča kipenju domovinskih čustev, trkanju po prsih razčustvovanih junakov, točenju solz nad izgubljeno slovensko grudo in drugim predmodernim pojavom, ki tekmujejo v tem, kateri bo bolj burkast. Toda, če je vsem jasno, da si za v službo ali gledališče ne oblečemo narodne noše, očitno ni vsem jasno, da se pri sodobnih meddržavnih sporih ne sklicujemo na idejo domovine. Ali res ni mogoče razumeti, da je pojem domovine predmoderen pojem, da je pojem domovine kot pojem izumrl, ali enostavno: da je domovina neuspela država?

Preden sklenemo, še beseda političnim elitam: preteklim in sedanji. Nedavna in že skoraj bi lahko rekli neuspešna prenova osnovnega in nato srednjega šolstva v resnici ni veliko prispevala k temu, da bi mladi bolj kritično in samostojneje razmišljali. Obstajajo sicer poskusi, celo številne izjeme, toda v splošnem je šolo – tako kot preostalo družbo – preplavila logika sebičnega, pasivnega potrošnika. Morda se to sliši strašno, nekakšno krokarjevo kričanje, ki v poljani preži na J. Murna, a kriva je generacija osamosvojiteljev. Osamosvojitveni uspeh jo je pognal v neusmiljeno bitko za materialnimi dobrinami. Kot je dejal že Sofokles: vojna je končana, bitka se pričenja. In bitka je dvakratno izničila vse vrednote, na katerih je bila utemeljena vojna. Šola v resnici ne more biti bistveno drugačna od okolja in v kolikor zaradi omenjenih izjem celo je, ta drugačnost – zaradi prevlade večinske logike – ne more roditi nobenih realnih posledic.

Dogajanje okoli dileme glede državljanske ali domovinske vzgoje lepo ponazarja temno slutnjo sedanjega stanja. Na eni strani imamo silovit trend, ki bi iz šolskega sistema bodisi umaknil družboslovne in humanistične predmete (torej predmete, ki so srčika državljanske zavesti) ali pa jih prepustil izbiri učencev (kar bi bilo na mnogih šolah isto, kot če bi jih ukinili). Dolgoročnih posledic si ni treba zamišljati, saj jih ravnokar izkušamo. Iz kozarcev novo prihajajočih generacij pljuskajo domovinska čustva, hkrati pa njihove pesmi ne vedo nič povedati o državi, političnih sistemih, oblikah vladavine, delitvi oblasti, družbeni pogodbi, aktivnem državljanstvu, aktivizmu ipd. Brez tveganja lahko trdimo tudi, da se je družbena vez po osamosvojitvi skrhala in da je solidarnosti bistveno manj kot nekoč. Taisti trend poleg tega kot nekakšno nadomestilo za ohranjanje medčloveških vezi uvaja domovinsko vzgojo; te pa je – kot lahko ravnokar vidimo – še preveč; ali pa (v imenu varčevanja) prepušča vse skupaj zasebnim iniciativam. Povejmo še, da so predhodne politične elite glede izbirnosti in zasebnosti prišle na isto – četudi iz različnih razlogov. Na drugi strani imamo veliko šibkejši trend, ki skuša idejo državljanstva temeljiteje vključiti na vse ravni šolskega sistema, a za to potrebuje ohranitev javne in zlasti splošno-izobraževalne šole.

Morda bo trenutna kriza glede meje s Hrvaško prebudila sedanjo elito. Stroški, ki jih vlagamo v šolo, so vidni le dolgoročno. Če bi se sedanja oblast lahko oprla na zrelo javno mnenje, nemara ne bi bila prisiljena v dani kompromis, morda ji ne bi bilo treba degradirati države v domovino. Toda te opore nima – tudi zato, ker se je nekoč bodisi iz smešnih ideoloških razlogov bodisi zaradi varčevanja oklevalo pri večjem uveljavljanju državljanske vzgoje.

Zgodovina nas torej uči, da so v sistemu države področja, v katere moramo vlagati ne glede na ceno. Če ne, kasneje plačamo tisočkrat večjo ceno.

Prvič objavljeno v marčevski številki Katedre!