Utrujajoča enoličnost, moreče piskanje blagajn, nasmeh, kot ga nalaga poklic in ga preverjajo nadrejeni bogovi črtnih kod… Ali ste se že zaustavili v nakupovalnem središču in se vprašali, v čem je smisel tega hladnega, komaj še človeškega obreda polnjenja nakupovalne košarice? Čemu vojska delavk za blagajnami, ki jim življenje odmerja hitrost računalniških piskov, sploh še prihaja na delo, in to vsak dan, celo med prazniki in v nedeljah? In kako bo volila? Vzemimo še en primer? Podjetje, tovarno. Delo je tlaka, mezda sramota. Ampak življenje ni apartma s klimatsko napravo. Opis delovnih nalog za delo, ki je itak že tlaka ob sramotni mezdi, se vseskozi širi: tlaka je kmalu dvojna, trojna, a mezda enaka. Zaposleni, ki mora kmalu delati trojno delo za enako plačo, želi vedeti zakaj, povedati želi, da tega preprosto ne zmore. Nadzorniki, ki jih te besede dosežejo ravno pri delitvi dobičkov, najprej ne rečejo nič, le tresejo se kakor lupine jaht na poskusni vožnji. Njihovi pogledi, že tako in tako brez vsake skupnostne rime, so srepi kakor sak, ki ga trga besen, razvajen otrok, in iz drencajočih teles jim kakor gosta smola prične počasi mezeti odgovor, ki se čvrsto zalepi na zaposlenega in ga za vselej označi kot konfliktno osebo. Da, smola, ampak za zaposlenega.
Ob vsem tem pa ni več glasu, da bi z njim lahko lovili ribe. Ni več glasu, zaradi katerega bi se novodobna turbo gospoda stisnila ob zidove svojih zakupljenih misli in pričela begati, kakor begajo ribe v akvariju, ko pride čas za menjavo vode. Ko pravim, da ni več takega glasu, seveda mislim, da pri nas v Sloveniji ni politike, ki bi se z dejanji zavzela za malega človeka, za blagajničarke v megamarketih ali delavce ter uslužbence v vseh mogočih podjetjih in tovarnah. Sedaj, v predvolilnem času, poslušamo vpitje o tajkunih, nasedamo tabloidnim vprašanjem novinarjev, ki drezajo v politike, ali je tajkunizacija moralna ipd. Kaj neki mislijo, da bodo politiki odgovorili, in to pred občinstvom, v katerem več kot tretjina ljudi preživi mesec s 400 evri? Toda morda lahko sodimo, kaj so naredili. Morda nam jih sploh ni treba več poslušati, saj lahko sami ugotovimo, ali nam je danes boljše kot pred štirimi, osmimi, šestnajstimi leti.
Zato raje prisluhnimo Ericu R. Wolfu, ki v knjigi »Evropa in ljudstva brez zgodovine« pravi naslednje: “Pri politiki v kapitalizmu gre v prvi vrsti za navzkrižja med segmenti samega kapitalističnega razreda. Čeprav si vsi kapitalisti skupaj prizadevajo za razredno prevlado, so posamezne kapitalistične skupine v resnici pogosto med seboj sprte, saj jih ženejo razhajajoče se kratkoročne koristi. Spori se lahko celo toliko razrastejo, da ogrozijo državo. Poleg tega posamezni deli kapitalističnega razreda sklepajo zavezništva z deli drugih razredov, z deli razvijajočega se delavskega razreda vred. Ker so lastnosti vseh razredov v različnih državah različne, je različna tudi narava tako znotrajrazrednih kot medrazrednih sporov in zavezništev. Različnost pa v času kumulativno oblikuje obliko in naloge državnega aparata.”
Ali ni to glas za ribe? Ali te besede ne opisujejo natančno stanja v naši državi. Po volitvah 2004 se oblikuje SDS-ova elita, ki zamenjuje nadzorne svete podjetij, si podreja javne zavode, medije itd. Nato se nekateri pripadniki te elite sprejo in se pred vsemi nami igrajo vojno. Ena zavezništva se razdrejo, nastanejo nova itd. v neskončnost. Ampak to ni naša vojna. Ali se je v zadnjih štirih letih v naših življenjih zgodilo kaj takega, za kar bi lahko trdili, da je posledica zaskrbljenosti trenutno vladajoče elite za našo blaginjo? Ali obstaja kakšno dejanje, kakšna gesta, na osnovi katere bi lahko pomislili, da sedanji eliti ne gre zgolj za nadaljnjo krepitev njenega položaja (na oblasti) in moči?
Seveda, da ne bo pomote, tudi prejšnja vladajoča elita je hotela podobno (to najbolje dokazuje prav njen razpad) ali celo, da nima podobnih namenov sedanja SD-ejeva alternativa. Tudi zanju v enaki meri veljajo zgoraj navedene Wolfove besede, tudi onidve predstavljata zgolj enega izmed segmentov kapitalističnega razreda, ki svojih uspehov tako kot sedanja oblast ne meri s kakovostjo življenja povprečnega državljana Republike Slovenije in svojim vplivom na to življenje, temveč z bruto proizvodom na prebivalca, krotenjem inflacije in gospodarsko rastjo.
Če hočete, si lahko situacijo naslikamo še z eno prispodobo. Vzemimo kanuista na divjih vodah. Si ga predstavljate? Recimo, da je to politik, predsednik vlade, in da je deroča reka ekonomska stvarnost. V takšnih razmerah bi razumen človek najbrž pomislil, da kanuistu na divjih vodah ne preostane nič drugega, kakor da vesla s tokom. Predsednik vlade si seveda misli podobno. Zato vesla. Jasno je, da ne bo pomagal tistim, ki so se znašli v divjem toku brez čolna ali celo brez rešilnih pasov (to so vsi tisti, ki živijo na pragu ali pod pragom revščine). Za to preprosto nima časa, pa tudi njegov cilj ni pomagati, temveč tekmovati z drugimi kanuisti. Ali mu je kaj žal za potapljajoče? Morda. Lahko ga tudi vprašamo, ali se mu zdi moralno, da imajo nekateri nove kanuje in še deset podobnih v domači mrtvici. In najbrž bo rekel, da to ni moralno, saj bo tako odgovorila vsaka povprečno razumna oseba (torej oseba, ki ni žrtev prenove slovenske šole). Toda bistvo te prispodobe je, da so njegovi čustveni, moralni odgovori za nas povsem nepomembni. Prvič, kot rečeno, je že vnaprej jasno, da bo njegov odgovor izražal moralno ogorčenost in čustveno prizadetost zaradi žalostnega stanja in, drugič, sploh ni treba, da nas odgovor na to vprašanje zanima (celo ne, če je njegova prizadetost za hip iskrena). Kar bi nas v resnici moralo zanimati, je, ali je pripravljen veslati proti toku, in celo, ali je pripravljen poseči v tok reke. Če sedaj to prispodobo prevedemo v jezik političnega programa, pomeni naslednje: ali bodo svetovni gospodarski trendi ves čas določali politiko strank, tako da bodo te živele zgolj kot segmenti kapitalističnega razreda in bodo vse ukrepe podrejale ekonomski rasti itd., ali pa bo kakšen politik končno ugotovil, da politika lahko določa in mora določati tudi sam tok, da se mu lahko vsaj poskuša upreti. Če namreč lahko vidimo minule vladavine politikov (tako levih kot desnih) kot postopno in neznosno odrekanje sami politiki v imenu ekonomije oziroma podrejanje politike ekonomiji, in če glede na letošnji izbor tudi v prihodnje ne moremo upati na kaj več, potem je edino (namreč edino razumno), kar lahko napravimo, da vsake štiri leta izvolimo novo elito (morda celo vseeno katero). Razumnost te odločitve je seveda v tem, da neka elita v štirih letih ne more narediti toliko škode kot v osmih. Ne more si čez vsako mero okrepiti položaja, napisati vseh zakonov po svoji podobi, povsod nastaviti svojih ljudi itd.
Drugo možnost omenja Nobelov nagrajenec Jose Saramago v knjigi »Videnje« (Ensaio sobre a Lucidez). Če bi ravnali kot volivci v tej knjigi, bi se vsi zgrnili na volišča ob 16. uri in oddali prazne volilne lističe.