Že leta 1979 je britanski raziskovalec in profesor Colin Cherry v knjigi Doba dostopa: informacijska tehnologija in socialna revolucija (The Age of Access: Information Technology and Social Revolution) razmišljal o velikem vplivu takrat šele porajajoče se informacijske tehnologije, in to v času, ko so bili računalniki še ogromne naprave v raziskovalnih centrih in v velikih podjetjih; do razvoja in splošne uporabe osebnih računalnikov, interneta in mobilne tehnologije pa je bilo še daleč. Colin Cherry je želel svojo knjigo sprva nasloviti Druga industrijska revolucija? (A Second Industrial Revolution?), a ga je prehitela smrt (novembra 1979); napisal je predgovor in tri poglavja, knjigo pa je pod zgoraj omenjenim naslovom dokončal njegov učenec William Edmondson. A tisto, kar je zapisal Colin Cherry, je bilo resnično preroško.
Če je prva industrijska revolucija temeljila na »tehnologiji moči« (technology of power), pa bo druga industrijska revolucija temeljila na »tehnologiji informacije« (technology of information), je zapisal Colin Cherry. Že takrat se je zavedal »moči računalnikov, da beležijo naše osebne podatke in prodrejo v naše zasebno življenje«. Prav tako se je zavedal velikega pomena »tehnologije informacije« in dejstva, da je »znanje pomembnejše od lastnine«. A resnična socialna revolucija ni toliko povezana z novimi tehnologijami kot takimi, ampak so ključni razlogi zanjo »v naravi človeške komunikacije same, ki ni menjalni proces (exchange process), ampak je vedno proces medsebojne delitve (sharing process)«, je razmišljal Colin Cherry.
Informacij ni mogoče izmenjavati kot recimo blaga, mogoče jih je edino deliti, zato je »komunikacija unikatna med vsemi človekovimi aktivnostmi« (latinska beseda communicare, iz katere izhaja komunikacija, pomeni »deliti kaj s kom«). Medtem, pravi Cherry, ko v menjalnih procesih neko stvar damo od sebe oziroma jo zamenjamo, pa neko informacijo sicer pošljemo (npr. elektronsko sporočilo), a je ta še vedno tudi pri nas, npr. v našem računalniku ali na spletnem strežniku. Tehnologija komunikacije oziroma »naša podaljšana moč komuniciranja znanja in informacij« ima zato izjemen vpliv na celotno družbo, kajti komunikacija je »v osnovi družbeni proces«, pravi Colin Cherry, ki definira družbeno skupino kot »ljudi v komunikaciji« (people in communication). Tako imenovana socialna (družbena) omrežja (social networks), kot sta na primer Facebook in Twitter, so dokaz, da informacijsko-komunikacijska tehnologija že spreminja »pokrajino« človeške družbe.
Socialna omrežja pa niso posledica novih tehnologij, temveč je vsaka skupnost po svoji naravi že socialno, ekonomsko in politično omrežje. »Omrežja medsebojnih odnosov igrajo osrednjo vlogo v široki raznolikosti socialnih, ekonomskih in političnih interakcij«, pravi Matthew O. Jackson, profesor ekonomije, v knjigi Socialna in ekonomska omrežja (Social and Economic Networks, 2008). Za primer navaja, da največ delovnih mest zasedajo tisti, »ki so bili po socialnih stikih informirani glede službe.« Celotna družbena skupnost je pravzaprav veliko omrežje, znotraj katerega je veliko manjših formalnih in neformalnih omrežij (družine, lokalne skupnosti, soseske, podjetja, društva, politične stranke itd.). Dejstvo pa je, da so bila v preteklosti družbena omrežja relativna zaprta – v okviru družbenih razredov, različnih elit itd. To zaprtost nove informacijsko-komunikacijske tehnologije in novi družbeni odnosi zdaj dodobra načenjajo.
Tako kot je družba celota vseh svojih socialnih, ekonomskih in političnih omrežij, pa je internet »omrežje računalniških omrežij« oziroma med-mrežje (inter-net). Jackson pravi, da je »nedavni tehnološki napredek omogočil, da so informacijska omrežja postala veliko pomembnejša (na primer svetovni splet) in ljudje se zato mnogo bolj zavedajo vloge omrežij v svojem življenju«. Internet je pravzaprav tehnološko orodje družbenih omrežij. Znotraj globalne družbe se z novimi tehnologijami lahko vzpostavi neskončno število različnih omrežij, ki skupaj tvorijo eno globalno omrežje, ki v nekaterih primerih že deluje kot globalna družbena skupnost – na primer, ko je šlo za proteste proti globalnemu kapitalizmu ali za podpisovanje različnih globalnih peticij. Ta omrežja so načeloma odprta za katerega koli pripadnika družbe. Komunikacija, ki poteka znotraj teh omrežij, temelji, kot smo že rekli, na medsebojni delitvi in ne več na menjavi.
»Delitev je bila vedno odvisna od omrežij – toda zdaj imamo takšno, ki redefinira njihov obseg, pomen in možnosti. To omrežje je seveda internet,« pravita Rachel Botsman in Roo Rogers v izjemni knjigi Kar je moje, je tvoje: vzpon sodelovalne potrošnje (What’s Mine is Yours: The Rise of Collaborative Consumption, 2010). Robin Chase, ustanovitelj največje platforme za delitev avtomobilov Zipcar, pa pravi: »Zato je bil ustvarjen internet, kot neposredna platforma za delitev presežnih zmogljivosti med številnimi ljudmi.« Medtem ko so družbene in politične posledice nove informacijsko-komunikacijske dobe že opazne, pa je manj opazen ekonomski vidik teh globokih sprememb.
Nova socialnoekonomska omrežja
Od najzgodnejših civilizacij naprej je bil nadzor nad ekonomijo stvar ozkega kroga ljudi oziroma skoraj hermetično zaprtih omrežij, katerih bistvo je bila korist, ki je izhajala iz nadzora nad ljudmi kot delovno silo in pretokom dobrin (mislimo na dobrine v najširšem smislu, kar pomeni naravne vire, potrošne dobrine in storitve). Večina vojn je bila sprožena ravno zaradi nadzora in dostopa do (novih) dobrin in delovne sile. Nekoč so bile vojaške armade praktično edino sredstvo za širitev ekonomske in s tem politične moči, danes je to mogoče predvsem prek različnih finančnih institucij (npr. borz, bank, skladov itd.).
Zdaj pa se z novimi informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami oblikujejo nova, bolj odprta ekonomska omrežja (vsako ekonomsko je seveda tudi socialno omrežje), ki lahko omajajo moč elit in njihovega (doslej skoraj popolnega) nadzora nad delom in dobrinami. Ti procesi so se že začeli. Da smo v novo ekonomsko dobo, dobo dostopa in delitve, že vstopili, dokazujejo številne nove ekonomske oblike, ki so skladne s koncepti, o katerih je razmišljal že Collin Cherry. Oglejmo si nekaj takšnih primerov.
Zipcar je največja spletna platforma za delitev avtomobilov, ki je začela delovati leta 2000. Do sredine leta 2010 si je podjetje Zipcar pridobilo 400.000 članov in imelo 4400 lokacij za svojih 9000 vozil (5500 v ZDA). Rezervacija, plačevanje, odklepanje in vračanje avtomobilov potekajo po internetu; vozila se plačujejo samo za čas uporabe; način plačila in dokazila o vozniških sposobnostih se s člani uredijo enkratno – ob prijavi; lokacije avtomobilov so v bližini javnih prevoznih sredstev. Takšen sistem je seveda uporaben predvsem v mestih in za ljudi, ki avtomobila ne uporabljajo stalno. Prednosti takšnega poslovanja so številne: vsak avto v tem sistemu pomeni 15 do 20 individualnih avtomobilov manj, kar pomeni manjšo gnečo na cestah in manj obremenitev za okolje; člani prihranijo približno 500 $ (360 €) na mesec in na leto prevozijo povprečno približno 8800 km manj, kar pomeni skupni letni prihranek več kot 121 milijonov litrov nafte. Podjetje Zipcar ima poleg tega med svojimi avtomobili veliko hibridnih in v zadnjem času tudi električnih vozil.
AirBnb je svoboden spletni trg za delitev bivalnega prostora – od proste postelje do gradu; od ene noči do celega leta. AirBnb omogoča ljudem, da po spletu oddajo bivalni prostor, ki ga trenutno ne potrebujejo (npr. ležišče, sobo, stanovanje) in si s tem omogočijo dodaten zaslužek. Po drugi strani pa si popotniki lahko zagotovijo ugodno bivanje, v skladu s svojimi finančnimi zmogljivostmi in željami. Bivalni prostori se (novembra 2010) ponujajo v več kot 8000 mestih v 166 državah. Celoten postopek ogleda, potrditve in plačila je mogoče opraviti po spletu. Ideja v ozadju AirBnb je, da popotniki začutijo, kako živijo domačini, ti pa imajo korist od svojega bivalnega prostora, ki ga trenutno ne potrebujejo.
Landshare. Nekateri nimajo zemlje, pa bi radi pridelovali zelenjavo in druge pridelke, medtem ko imajo drugi zemljo, ki je ne uporabljajo. Kako jih med seboj povezati, da bodo oboji zadovoljni in imeli od tega korist? Gibanje Landshare (Delitev zemlje) ponuja ravno to. Pri tem ne gre za klasičen najem zemlje (za denar), ampak se uporaba zemlje »plača« z delom pridelka ali s pomočjo pri delu. Korist imata oba in še skupnost kot celota, kajti lokalno pridelana hrana je alternativa potratni in okoljsko problematični industrijski pridelavi hrane ter njenemu transportu na velike razdalje; večina hrane, ki jo ljudje pridelajo za lastno uporabo, je tudi organsko pridelana; pa še krepijo se vezi v skupnosti.
Freecycle je neprofitno gibanje ljudi, ki brezplačno podarjajo/prejemajo stvari v okviru svoje skupnosti (v novembru 2010 se je več kot 7,6 milijona ljudi združevalo v več kot 4800 skupin). Namesto da bi ljudje stvari, ki jih ne potrebujejo več, vrgli proč, jih podarijo nekomu drugemu, ki jih potrebuje; zato je moto gibanja Freecycle: »Ni takšne stvari, ki bi ji lahko rekli odpadek, so samo uporabne stvari na napačnem mestu.« Deron Beal, ki je leta 2003 ustanovil to gibanje, poudarja, da »kar je za nekoga odpadek, je za drugega lahko zaklad«.
Univerzalni dostop in univerzalna delitev
Leta 2000 je izšla še ena knjiga z naslovom The Age of Access (Doba dostopa), vendar z drugačnim podnaslovom: Nova kultura hiperkapitalizma, kjer je vse življenje plačljiva izkušnja (The New Culture of Hypercapitalism, Where all of Life is a Paid-For Experience) ameriškega aktivista Jeremyja Rifkina. Rifkin svari pred nevarnostjo, da bodo velike korporacije povsem obvladale nove oblike dostopa do dobrin. Ključne dobrine, izobrazba, zdravstveno varstvo in celo življenjske izkušnje lahko postanejo izključno plačljive storitve – do njih bodo ljudje bodisi imeli dostop ali pa bodo ekonomsko povsem izključeni iz družbe. Finančna zmožnost tako lahko ponovno postane ključno merilo posameznikove zmožnosti dostopa do dobrin in seveda do informacij.
Zmožnost svobodnejšega dostopa do dobrin, ki ga omogočajo nove informacijsko-komunikacijske tehnologije, moramo izkoristiti. Kar pa ni samoumevno, kajti kot je vedel že Colin Cherry, »tehnologija sama v svojem bistvu nima nikakršne moči, moč leži v rokah tistih, ki jo imajo v posesti in jo uporabljajo«. V tem smislu si je treba prizadevati za razvoj in ohranitev odprtosti novih socialnih in ekonomskih omrežij, ki jih podpirajo nove tehnologije. Ko pa gre za ključne človekove dobrine (voda, hrana, osnovne zdravstvene in izobraževalne storitve, energija itd.), bi morali izgraditi globalno omrežje teh dobrin, do katerih bi imel dostop sleherni prebivalec planeta. Tehnologije za to so že zdaj dovolj napredne, problem je prej v nas samih in v naši politični volji.
Od lastnine k dostopu, od menjave k delitvi, od individualnega k skupinskemu
Kaj je torej bistvo globoke ekonomske preobrazbe – »druge industrijske revolucije«, ki so jo sprožili procesi, povezani z uvedbo novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij? Nič več ne bo nujno, da bomo imeli v lasti vse, kar bomo potrebovali, bolj pomemben bo prost dostop do teh dobrin; osnovni ekonomski procesi ne bodo več temeljili pretežno na menjavi (nakup – prodaja), temveč na medsebojni delitvi dobrin; mnoge dobrine se bodo uporabljale skupinsko in ne več samo individualno. Posledično se bo zmanjšal pritisk na naravne vire, dobrine bodo bolje izkoriščene, manj bo odpadkov; bistveno se bo zmanjšala revščina, družbene skupnosti bodo bolj povezane in zato bo manj konfliktov. Bomo torej zgrabili priložnost?