(ali o tem, kakšna bo videti sproščena Slovenija čez nekaj let)
Slovenska krajina se dobesedno preoblikuje. Dobiva novo vegetacijo s palmami v Kopru in okolici, kjer nikoli niso uspevale. Slovensko morje bo dobilo otok, ki tudi ni »uspel« prepričati slovenske geografije. Ter najvažnejše: dobiva nove cone relaksacije, sproščenosti. Slovenija se reformulira. Kaj imata recimo skupnega Hajdina in Dunaj? Oba se lahko postavljata z velikim zabaviščnim parkom. Hajdinski Prater bo stal na Ptujskem polju čez dobra tri leta, če gre verjeti pravkar sprejeti resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007 do 2023. In bo menda Dunajčane spravil v zadrego, kajti Hajdinčani bodo imeli večjega. Nič manjvrednostnih kompleksov!
To, da je vlada sprejela resolucijo in da bo postavljala ringlšpile in umetne otoke v Jadranu v obliki delfinčkov, ni vredno pretiranega začudenja. Po svoje je še kako smiselno: ogromni luna park oziroma Megalaxia, kot ji pravijo, obeta ultimativno izkušnjo sproščanja na narodni bazi, novi oblastniki pa so nam seveda obljubili sproščeno Slovenijo. Volilne obljube so nekaj, kar je treba uresničiti in če so ljudje volili za sproščenost, naj jo torej imajo. Vsebina projekta na pičle pol strani resolucije motivacijo opiše takole: »Cilj osnovnega projekta je ustvariti zabaviščni sistem, ki bo nudil zabavo, vznemirjenje, sprostitev in druženje ljudem iz vseh družbenih skupin in starosti.« Kar je zares presenetljivo in novo v tej vrsti atributov, je vznemirjenje, ki ga avtorji ponujajo. Gotovo imajo v mislih takšno, kot nam ga na nacionalki in drugod že mesece kažejo v obliki slikovne podlage besedila v ozadju: orjaške tobogane smrti, veličastne vlake strahu in verjetno obvezne hiše groze, da si boste poživljajočo Slovenijo zapomnili za nekaj časa. Sproščanje implicira sproščanje adrenalina in tega se bo občutljiva slovenska duša tudi morala navaditi.
Zakaj bi morali sesuvati tako veličasten projekt, ki menda obeta novih 300 zaposlitev (sprva so jih obetali čez 400), stal pa bo okroglih 100 milijonov evrov? Seveda zaradi idejne, projektne in še kakšne nedorečenosti, cepljene na netransparentno etiologijo predlogov. Kako recimo razložiti pobudo za komplementarni razvojno-naložbeni projekt ob Megalaxiji, imenovan Gaja Terme Janežovci na območju občine Destrnik, vreden polovico prejšnjega: 50 milijonov evrov? Mar ni potratno le 6 kilometrov ob Term Ptuj postavljati novih, pa še teh bistveno bolj oddaljenih od luna parka in postavljenih v čisto drugi smeri? Novi oblastniki imajo srečo, da zdravilišč v svoji občini ne zahtevajo prav vsi župani, temveč le prodornejši med njimi. Pomislite, če bi enako postopali vsi – dobro, res ni prostora za vse v najmočnejši stranki – in kaj se zgodi, ko se župani menjajo?
Megalaxia, stvor čudovitega imena, naj bi stala na križišču mednarodnih poti in ob izvozu iz pyhrnske avtoceste. Ampak smola: zaenkrat ni videti, da bi končali kratek, nekaj kilometrov dolg odsek Hajdina-Ptuj, kaj šele kakšnega proti Ormožu ali celo, Bog ga požegnaj, Gruškovju. Še pomnite letošnjo selitev narodov, ko so se tujci pridušali, da so potrebovali od Šentilja do njega dobre tri ure? Med bolj izvirnimi argumenti za megalaktični čudež je gotovo tisti, da je Ptuj za zabaviščni park »zelo primerno mesto, saj so zgodovinske atrakcije premalo izkoriščene«. Lepo, če bodo ljudje, željni zabave, po hišah groze obiskovali še ptujske muzeje, ampak s takšnim pojasnilom bi lahko »izkoristili« marsikateri kraj, če bi že držalo, da je Ptuj v tem smislu kapacitetno premalo izrabljen.
Težko sodim, s kakšnimi razlogi so privatni investitorji, sicer bolj kot ne skritih imen in ponosni na svoje geslo »megafun for everyone« (megazabava za vse), prepričali državo, da jim zaupa. Upam, da se glede presoje vplivov na okolje in druge projektne dokumentacije ne bo ponovila zgodba, stara dobri dve leti. Ko sem se tedaj za nekaj časa pridružil lokalni skupnosti v bližnjem Kidričevem, ki je odločno nasprotovala vladni nameri postaviti sežigalnico v Talumu, ker sem imel to za okoljsko neprimeren in zdravju nevaren projekt, sem izkušal ošabnost tedanje oblasti. Minister za okolje in prostor, Janez Kopač, je s talumsko navezo mlel vse pred sabo: mnenje stroke ali lokalne skupnosti, enotno izraženo celo na referendumu, ni štelo nič. Resnici na ljubo ni šlo le za biznis, prejšnji režim je pač želel urediti vprašanje z odpadki. Pod novimi vladarji se je vse spremenilo: aktualni minister Janez Podobnik je projekte sežigalnic takoj pometel pod preprogo in se zavzel za spoštovanje mnenja krajanov. Kako bo rešil težave z odpadki, mu je bolj postranska briga.
Projekt sežigalnice lepo zrcali odnos prejšnje in sedanje oblastne strukture: prvi so bili do ljudstva arogantni, »pametnejši od njega«, kot bi rekel Janša, tudi v imenu reševanja težav. Sedanji dajejo ljudstvu prav, težave pa spravljajo pod preprogo. Sežigalnice na istih mestih zamenjujejo zabavišča – ironično bo Megalaxia stala le streljaj proč od načrtovanega centra za termično obdelavo. Nauk zveni znano: kruha in iger dajmo ljudstvu, problemi so preveč huda reč, da bi se z njimi obremenjevali. »Hybris« prejšnjih je zamenjal čistokrvni populizem sedanjih, cepljen na politični nepotizem. Spomnimo, da je ta vlada letos odobrila 10 oziroma 30 milijonov tolarjev sredstev za zagon Muzeja letalstva Zahodnoevropske unije s sedežem v Mariboru. Po zamisli poslanca Zmaga Jelinčiča, ki načrtuje veličastno stekleno kupolo sredi slivniškega aerodroma na podlagi več kot sumljivega projektnega gradiva. Poročil o tem še čakamo.
Ko se sprašujemo, čemu se minister Gregor Virant tako zelo trudi prišparati kakšen tolar v zadevah, ki so videti zanemarljivo minorne, je takšno navidez razsipno postopanje treba brati paralelno z zgoraj naštetimi projekti: do fines prignano varčevanje in nepremišljena razvojna megalomanija gresta kot dve skrajnosti z roko v roki. Dialektiko skopuha je svojčas do potankosti razdelal filozof Mladen Dolar: pridna vlada ne le da mora šparati zato, če želi nekoč trošiti, temveč ves čas troši skozi to, da misli, da špara. Na eni strani zategovanje pasu, na drugi strani puhtenje denarja, s katerim bi lahko z bistveno večjimi jamstvi in na podlagi bolj prepričljivih investicijskih in »feasibility« študij naredili več. Toda kaj, ko wellness, zabava, sprostitev in masaža zvenijo tako prijetno našim ušesom. Pa v igri niso le slednja, bolj kot lepa melodija so mogoče računa na stanja, ko je naš intelekt preverjeno odklopljen. Toboganski užitki ali namakanje v masažni kadi z možgani na paši niso zgolj sanje državljanov, so tudi sanje oblasti. Zato nas nameravajo sprostiti. Kajti preverjeno je lažje vladati nemislečim kot mislečim.