V opis specifičnega družbenega in političnega časa, ki ga intenzivno živimo zadnji dve leti, včasih zaidejo težke besede: avtoritarnost, totalitarizem, fašizem. Nekateri postavljajo različne anamneze političnih protagonistov, ugibajo o iracionalnih in paranoidnih motivih, ki jih vodijo, o tem, da zasledujejo svojo lastno fantazmo (denimo totalitarizma), proti kateri se domnevno borijo, pa ji s svojimi dejanji izpričujejo največjo pripadnost in zvestobo. Spet drugi so poskušali razmišljati psihološko in empirično: dobili smo vladavino majhnih ljudi, okoli katerih se je nabrala slabo izobražena in politično artikulirana množica, zato ne smemo pričakovati čudežev, še zlasti ne na področju razumevanja pravnih načel, človekovih in ustavnih pravic. Od tod do vaških straž ni več daleč, za vladavino predsodkov pa je že Voltaire ugotovil, da z njimi norci nadomeščajo pamet. Toda za uspešno politično hermenevtiko niso dovolj le velike floskule in psihološke ocene, kajti oboje prejudicirajo neke druge zgodovinske prakse in okoliščine, zanemarjajo pa specifičnosti danih razmer. Potrebna je še razlaga (mikro)mehanizmov, ki takšne družbene procese vodijo in vzpodbujajo. Univerzalna, tj. vsem fenomenom skupna karakterizacija, s katero bi lahko opisali te procese, je dekonstrukcija: politika se depolitizira, demokracija dedemokratizira, intelektualna sfera deintelektualizira, argumentacija deargumentira. Bolj od tega, da se v državi povečuje količina strahu, o čemer govorita bivši in aktualni predsednik države te dni, bi nas moralo skrbeti dejstvo, da se povečujeta količina nesmisla in absurda.
Z izrazom dekonstrukcija tu ne mislimo na izvorno avtorsko koncepcijo, kot jo najdemo pri filozofu Jacquesu Derridaju, kritično metodo, s pomočjo katere je želel razbliniti samoumevno strukturo humanistične, filozofske in literarne tradicije. Uporabljamo ga kot improvizirani izraz za razpustitev vsebin, ki imajo svoj obče prepoznaven pomen, smisel in značaj. Nič ni več tisto, kar je bilo poprej. Recimo: dekonstrukcija politične sfere se s strani vladajoče koalicije kaže v odpovedi vlogi upravljanja in igri prilaščanja, medtem ko se od opozicije sistemsko pričakuje, da je ne bo več nadzorovala. Veje oblasti se med sabo mešajo, varnostne službe postajajo nenevarne, gospodarstvo negospodarsko speto s politiko, podobno tudi mediji in šolstvo. Ne zmagujejo več argumenti in politični dialog, temveč bodisi prostovoljno hlapčevanje in zavezništvo, partnerstvo in pakti o nenapadanju, bodisi izključitev tistih, ki menda niso z nami; vojno stanje brez vojne pač. Šele kot posledica depolitizacije nastopita populizem in verbalna primitivnost, kajti kjer ni političnih norm, tam vlada mentalni fevdalizem. Njeno znamenje je tudi izpraznjen vsenavzoči kriterij »našosti« in tisti, ki ga bolj ali manj naravnost ne ponujajo, potolčeni stavijo le še na zunanjo všečnost.
Dekonstruira se vse sfere družbenega življenja in državnih aparatov: skozi demontažo zgodovine in osamosvojitvene vojne, demontažo javne uprave (pod krinko racionalizacije in uravnilovke se ustavlja tiste, ki imajo menda preveč), demontažo ekonomskih dogem (s četico vulgarnih mladoekonomističnih neoliberalcev in poskusom reform), demontažo medijev, gospodarstva, univerz, varnostnih služb. Vsi ti procesi pričajo ne le o koraku v neko drugo stanje, temveč morebiti tudi o načrtu nekoga, ki si je zamislil njihovo razgradnjo. Da jih imenujemo za dekonstrukcijo in ne za destrukcijo, je zgolj rezultat benevolentnega razumevanja tendenc akterjev. Demontaža pravne države, dedemokratizacija družbe, deintelektualizacija javnega življenja, dekonstrukcija ekonomije, dekontekstualizacije dogodkov iz preteklosti, deprofesionalizacije standardov in principov dela, vsi ti de-ji, elegantno skriti za gesla sproščanja in uravnoteženja vsega obstoječega, so koraki v smer, kjer nič ni samoumevno, ampak je podvrženo problematizaciji »ab ovo«, kjer logika več ne deluje in se delogizira. Premalo je reči, da argumenti moči nadomeščajo moč argumentov. Zdravi razum je že dolgo tega zasmehovan, intelektualci so postali tako imenovani, stroka je romala v narekovaje, civilna družba in opozicija sta se, satanizirani, nekam poskrili; le tista edina zveličavna in dana ob Boga se je več kot očitno odločila za začasni taktični umik iz javnih razprav in se posvetila polnjenju mošnjičkov, dokler kooperativna oblast pač to omogoča. Fenomenološki opis dekonstrukcije mora zagristi onstran razprave o politični kulturi, vrednostnih in vrednotnih orientacijah, ki da se pomikajo na desno (ali kamorkoli že), totalitarističnih in avtokratskih vzorcih ravnanja, podrejanja, revanšizma in manipulacij. Floskule o poraznem stanju duha in času svinčenega duha se ga v svoji abstraktnosti ne dotaknejo.
Težava slovenskih dekonstruktivistov je v tem, da svojega drugačenja družbene in politične sfere ne izvajajo z idejo nove rekonstrukcije, temveč največkrat brezglavo, po inerciji in stihijsko. Rezultati so običajno negativni. Nihče si ni želel uničiti Sovo, pa jim je le uspelo. Niso so si želeli uničiti medijev, le prevzeti jih, pa jim je le uspelo pokopati avtonomijo. Gospodarstvo so želeli sprostiti in depolitizirati, pa jih je le uspelo nasprotno. Govorijo o partnerstvu in paktih o nenapadanju na način, da jim uspe vzpostaviti politične nasprotnike. Frapantno je, kako malo je potrebnega za tektonske družbene premike. Za visoko in srednje šolstvo zadostuje zvišan glas društva za šolo po meri človeka in republikanski ideolog, pa že ni nič več samoumevno. Za gospodarstvo je dovolj skupinica mladih vulgarnih ekonomistov in začnejo se rušiti temelji. Z opozicijo opravi skupinica jeznoritih koalicijskih poslancev, z mediji peščica lojalnih eksekutorjev. Skupaj nekaj deset ljudi!
Kam nas vse to pelje? Težava z našo sedanjostjo je ta, da prihodnost ni več tisto, kar je bila nekoč, zapiše Paul Valery. Res je, čaka nas neka druga prihodnost, ker se podira preteklost, ker se jo dekonstruira. Preteklost, sedanjost, prihodnost, vsi časi so dehistorizirani. Živimo, ali še bolje, lebdimo v nečem neujemljivem. Kakšna so torej znamenja časa, tega ne vemo, ker on ni več tisto, kar je bil nekoč, če parafraziramo Valeryja. Ultimativna dekonstrukcija je tista temporalna. Ne le, ko ne vemo, zakaj nam to počnejo, temveč ko ne vemo, kam gremo.