Avatar, novi Cameronov film, lahko razumemo kot znanstveno fantastično poglavje knjige Doktrina šoka (Naomi Klein). Film se dogaja na oddaljenem planetu Pandora, kjer mogočna korporacija v imenu dobička, svobodnega podjetništva, želja delničarjev in vlagateljev uničuje domovino staroselcev. Doseganja svojih ciljev se loteva s podporo vojske, ki seje grozo in teror med prebivalce. Staroselci se imenujejo Na’viji in če bi jih želeli s kom primerjati, so nemara še najbolj podobni Nubam, kot nam jih opisuje Križnar, skratka čistim, po naravi veselim, z naravo prepletenim in razmišljajočim bitjem, ki po nesreči in naključju živijo na zemljišču, bogatem z rudninami in drugimi dragocenimi naravnimi viri, dovolj iskanimi, da padejo v oči korporacijam.
V večini primerov, ki nam jih v Doktrini šoka niza Naomi Klein, ne nastopajo staroselske kulture, vsekakor pa kulture, ki so tako ali drugače razvijale in ohranjale svoje tradicije in zoper katere nastopajo globalne korporacije s pomočjo lokalnih ali kar lastnih vojaških organizacij. Zgledov v knjigi mrgoli. Vzemimo, denimo, Argentino. Multinacionalke so lahko argentinski trg »preplavile z uvoznimi izdelki, izplačevale nizke plače, samovoljno odpuščale delavce itd. (Klein 2009, 110)«, šele ko je oblast prevzela vojaška hunta. A to je samo drobec. Ford je hunti dobavljal avtomobile, hunta pa je v zameno odpravila sindikate. Za nameček je argentinska Fordova tovarna v času diktature postala vojaško taborišče s stalno nameščenimi vojaki. »Vojaki so prežali po tovarni, zgrabili in s kapuco prekrili najbolj dejavne člane sindikata, na katere je ustrežljivo pokazal tovarniški preddelavec […]. Preprečevalni napadi pa niso doleteli le sindikalistov, ampak vsakogar, kdor je predstavljal vizijo družbe, zgrajene na drugih vrednotah kakor na dobičku. Po vsej regiji so bili posebno brutalni napadi na kmete, ki so sodelovali v boju za zemljiško reformo. Voditelje […] so preganjali in mučili, pogosto na poljih, kjer so delali, pred očmi cele skupnosti.« (Prav tam, 111).
Kot vemo, je v Argentini izginilo na tisoče ljudi. Podobno se je dogajalo drugod v Latinski Ameriki: v Čilu, Braziliji, Urugvaju, pa tudi v Venezueli, Boliviji in Ekvadorju, čeprav nemara z manj nasilja. Za nas je še zlasti zanimiva bolivijska zgodba, ker je povezana s Sachom, harvardskim čudežnim dečkom, ki ga je nekdanji predsednik vlade Drnovšek povabil tudi k nam. Težava Bolivije je bila inflacija. Sachs je predlagal radikalno zdravilo –neoliberalno revolucijo, sestavljeno iz odpiranja meja za neomejen uvoz, množičnega odpuščanja, zniževanja plač in drugih ukrepov, s katerimi sodobne vlade nacionalnih držav omejujejo same sebe in skrbijo za dohodke korporacij. Seveda, tudi v Boliviji je bila takšna šok terapija mogoča le s pomočjo vojske in policije. Politična zborovanja so prepovedali, izvajali so množične aretacije, dvesto najvidnejših sindikalnih voditeljev pa so naložili na letalo in jih odpeljali v oddaljene zapore v Amazoniji (prav tam, 153–4). Toda inflacija v Boliviji se je drastično znižala in Sachs je postal mednarodna zvezda, s polnim nabiralnikom vabil – od Rusije do Poljske in Slovenije. Naivneži bi pomislili, da je korelacija med ekonomskimi ukrepi vlade v Boliviji in delovanjem njenih represivnih organov zgolj naključna, toda poglejte, kaj se je zgodilo v Rusiji, naslednji od držav, ki jo je zdravil Sachs in kjer je – kako zanimivo – doživel spreobrnjenje, podobno kot naš pokojni predsednik.
»Jelcin je poklical pet tisoč vojakov, na ducate tankov in oboroženih oklepnikov, helikopterjev in elitnih čet ›šokvojakov‹, oboroženih z avtomatičnim orožjem – vse za obrambo novega ruskega kapitalističnega gospodarstva pred resno nevarnostjo demokracije (prav tam, 225).« Vojaški napad je, kot vemo, terjal življenja okoli petsto ljudi.
Ali vidite? Kleinova nam želi pokazati vzorec. Kadar kakšnemu močnemu gospodarskemu subjektu grozi kakšna ovira, pa čeprav se ta kaže kot iskreno prizadevanje za boljši svet, za človekove pravice, za demokracijo ali celo le za bolj humano ravnanje z živalmi – kot nam kaže primer aktivista, borca za pravice živali Martina Ballucha iz sosednje Avstrije –, se bodo oblasti prej postavile na stran močnega gospodarskega subjekta (še posebno, če gre za velikansko korporacijo) in vas – tako kot Martina Ballucha – sredi noči zvlekle iz postelje in vam uperile puškino cev v glavo.
Kleinova nam kaže vzorec ravnanja oblasti v boju zoper demokracijo in pravice zaposlenih in ta vzorec je – kot virus – že vsepovsod. Celo v naši ožji soseščini.
In kot rečeno, je povsem isti vzorec na delu tudi v filmu Avatar. Zanimivo je, da je Jake Sully, glavni junak filma, nekdanji vojak, ki je zaradi poškodbe v neki akciji ohromel od pasu navzdol in zato ni več sposoben za bojevanje. Ker denarja za drago operacijo, s pomočjo katere bi zopet lahko uporabljal noge, nima (še ena replika na svet, kjer je vse – vključno z zdravstvom – postavljeno na trg), se prijavi za znanstveni projekt na Pandori, ki ga sicer ravno tako financira korporacija. Njegova naloga je vodenje avatarja, telesa staroselca, ki je ustvarjeno s pomočjo genskega inženiringa in ga je mogoče voditi na daljavo. Korporaciji bi to omogočilo infiltracijo med staroselce in doseči ali njihovo preselitev (kot denimo v Boliviji) ali uničenje z ognjem (kot v Rusiji in večini drugih primerov, še zlasti pa v Iraku). Kakorkoli že, Na’vije, ki ovirajo rudarske podvige korporacije, je potrebno odstraniti in zagotoviti velike dobičke in zadovoljne delničarje.
Maloprej smo omenili tudi Irak. Morda je strašljiva zgodba o Iraku najboljši del knjige Naomi Klein. Iračani seveda niso Cameronovi Na’viji, a njihova usoda je, da živijo na tretjem največjem nahajališču nafte na svetu. Ker je očitno, da prebivalcev ene najstarejših kultur na svetu ni bilo mogoče preseliti, so se Američani v imenu povezanega korporativnega kapitala –točno tako kot v filmu Avatar, kjer vojska zažge mogočno drevo staroselske kulture – odločili za ogenj. Med 20. marcem in 2. majem 2003 je ameriška vojska »na Irak odvrgla več kakor trideset tisoč bomb, poleg tega pa še dvajset tisoč natančno vodenih manevrirnih raket – 67 odstotkov vseh, ki so jih kdaj izdelali« (prav tam, 327).
Tako torej – množični strah je postal ključni del strategije uvajanja korporativnega »prostega« trga in zdi se, da sodobni oblastniki sredstev več ne izbirajo. Vse v imenu svobode, a sedaj vidite, da ne vaše svobode, temveč svobode tistih, katerim se boste – če ste še študentje in se ne menite za okolico, v kateri živite – nekoč v bližnji prihodnosti razprodali. Zares, prav zanima me, kako se bo izteklo pri nas, katera so tista presenečenja, s katerimi nam v napovedih žugajo naši izvoljeni predstavniki in nam jih nočejo zaupati.
Sicer ne vem, kako lahko neka, na volitvah izvoljena vlada sploh skriva svoje načrte pred tistimi, ki so jo izvolili; a kot rečeno, bomo videli!