»Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo«
(Evangelij po Mateju 5,44)
Ta Jezusov stavek ni moralistična fraza, temveč radikalna etična gesta. Postavljen je kot nasprotje logiki moči, ki v zgodovini vedno znova ustvarja razlike med »našimi« in »njihovimi«, med »človekom« in »nečloveškim«.
Vojna kot laboratorij nadzora
Hannah Arendt je zapisala, da je največja nevarnost zla njegova banalnost – dejanja, ki niso sad demonske volje, temveč rutinskega izvrševanja ukazov brez premisleka o posledicah. Današnji konflikti – od Ukrajine do Gaze – so laboratoriji, kjer se preizkušajo nove oblike nasilja, hkrati pa tudi tehnologije nadzora.
Michel Foucault je opozarjal, da moč ne deluje zgolj represivno, temveč tudi produktivno: oblikuje telesa, navade, celo naše želje. Vojna ni zgolj politični spopad, temveč poligon za testiranje dronov, sistemov prepoznave obraza, algoritmov umetne inteligence. Kar se začne na bojišču, pogosto konča v vsakdanjem življenju civilistov.
Zelena agenda in novi obrazi kapitalizma
Čeprav se na prvi pogled zdi, da so okoljske politike odgovor na podnebno krizo, kritiki opozarjajo, da se v praksi pogosto sprevračajo v mehanizme koncentracije moči. ESG-standardizacija, digitalne valute in nadzor nad energetskimi viri lahko služijo kot orodja nove oblike kapitalizma – tistega, ki Antonio Gramsci imenuje »pasivna revolucija«: sprememba, ki ohranja temeljne odnose moči.
Vprašanje, ki se odpira, ni, ali je podnebna politika nujna (to je), temveč kdo jo bo izvajal, kdo bo nosil stroške in kdo bo imel koristi.
Izrael kot primer radikalizacije
Dogajanje na Bližnjem vzhodu predstavlja skrajni primer, kako nacionalna politika in globalni interesi prehajajo v preplet. Izrael je tehnološka velesila, posebej na področju vojaške in nadzorne tehnologije. Njegovi notranjepolitični boji, uporaba vojaške sile in radikalne izjave posameznih politikov ustvarjajo podobo izoliranega naroda, obkroženega s sovraštvom.
Ta »narativ oblegane trdnjave« pa služi dvojni funkciji: notranji konsolidaciji moči in legitimaciji izvoznih praks (tehnologij, doktrin, celo zakonodajnih modelov), ki jih prevzemajo druge države. Tako Izrael postane ogledalo – ne nujno zato, ker bi imel skrivni načrt, temveč ker njegove prakse postajajo zgled v širšem sistemu nadzorne družbe.
Etika kot izhod iz matrice moči
Nietzsche je zapisal: »Bog je mrtev. In mi smo ga ubili.« S tem ni pozival k ateizmu, temveč k soočenju z dejstvom, da moralni kompasi niso več samoumevni. Koliko sramu zmore prenesti naše spoznanje, ko opazujemo, kako se svet spreminja v poligon moči, ki ga legitimirajo visoki cilji – varnost, trajnost, demokracija?
Arendt, Foucault in Chomsky nas opozarjajo: brez kritičnega mišljenja in državljanske budnosti postanemo sužnji sistemov, ki se predstavljajo kot naravni in neizogibni.
Sklep: Ljubiti sovražnika kot politična gesta
Jezusov klic k ljubezni do sovražnika lahko beremo kot povabilo k izstopu iz logike recipročne sovražnosti. To ne pomeni pasivnosti ali sprijaznitve, temveč zavrnitev igre, v kateri moč vedno zmaga. Ljubiti sovražnika pomeni razkriti sistem, ki zahteva, da igramo vloge sovražnikov.
Morda je prav ta »neposlušnost srca« tisto, kar lahko še vedno ustvari razpoke v trdnjavi moči.