Argumentacijski kotiček
Po tistem, ko je slavni Slavoj, Žižek namreč, v New York Timesu objavil kratek zapis, v katerem se zavzema za ateistično držo pred verskimi fundamentalizmi sveta, so prevod objavili v Dnevniku in Delu. Je takšno postopanje nenavadno? Le zakaj bi bilo: besedilo je odmevno, tehtno in spretno napisano, avtor je najbolje profiliran Slovenec v svetu, pa tudi časopis ni nepomemben. A glej ga zlomka: v resnici povprečen odmev v slovenskih medijih ni bil povšeči vsem. Teolog dr. Drago Ocvirk vidi v natisu pol časopisne strani dolgega prevoda nič manj kot dokaz kulturnega boja, ki ga bijejo ateisti proti katoličanom. Povzemanje slovenskega filozofa v obeh časnikih bržčas kaže na to, da se to počne premišljeno in nalašč. Svojo kolumno uvede s spraševanjem, zakaj se ga »promovira pri nas« in »zakaj tolikšna pozornost Žižkovemu članku.« To naj bi dokazovalo določeno zadrtost: »Pozornost, ki je je deležno Žižkovo pisanje, kaže, da smo še daleč od sprejemanja pluralnosti in pametne razprave.« (Dnevnik, 24. 3. 2006)
Omenjenemu kolumnističnemu ocvirku delajo enakovredno dobro družbo še številni drugi, a se ustavimo le pri njem. Vez, ki jo vzpostavlja, je namreč očitno abotna: med tem, da naš časnik objavi zapis slovenskega filozofa, in tem, da naj bi to dokazovalo odsotnost pametne razprave in nekakšno stranpot našega pluralizma medijev, so namreč morja in gorovja. Zares čudno bi moralo biti dokazovanje – če bi ga že bili deležni – po katerem ti besedilo, s katerim se intimno ne strinjaš, predstavlja grožnjo za razum in medijsko uravnoteženost, kot ji pravijo. Če to ni mišljeno kot kakšno posebno navodilo lastnikom in urednikom, potem je v perspektivi bralca, na katerega se naslanja, lahko izražanje nestrinjanja z objavo nekega prevoda v formalnem smislu le sklicevanje na njegova čustva. Imenujmo ta nenavaden tip zmote sklicevanje na pristranost medijev, za njegovo nalogo pa, da domnevno pretirano pozornost – izraz zapiše Ocvirk trikrat – pri bralcu oziroma naslovniku ustrezno zmanjšamo. Avtor je prepričan, da so mediji bodisi zrežirano bodisi zavedeno zapadli v kulturnobojne šablone, iz katerih bi jim, če prav razumemo, rad osebno čimprej pomagal. Žižkov izvirni greh je namreč bil, da se je razpisal o ateizmu kot možni obliki ustavitve religioznega nasilja in terorizma v svetu. Nevarna misel, dovolj dobra za ameriški, ne pa nujno za slovenski NYT? Da je sklicevanje na pristranost medijev trenutno karseda popularen politični bojni krik, sploh v času sprejemanja medijske zakonodaje, je indikativno po sebi. Že mogoče, da si nekateri želijo, da je o nekaterih temah preprosto treba molčati, ne pisati in ne poročati, a k sreči v ameriški New York Times slovenske nove poti v pluralizem medijev še niso uvozili.