24. 1. 2011 Kotiček

Restavracija ob koncu vesolja

(Izbrani odlomki)

Ford Prefect in Arthur Dent sta korakala po brezkončnih ladijskih hodnikih. Drugi je korakal za njima in od časa do časa zabevskal kaj o tem, naj ne poskušata nobenih fint. Zdelo se jima je, da sta prehodila že vsaj miljo hodnika z raševinasto rjavo tapeto. Končno so prispeli do velikih jeklenih vrat, ki so se odprla, ko je Drugi zavpil vanje povelje.

Vstopili so.

Ford in Arthur sta se razgledala po ladijskem mostičku: stvar, ki ju je najbolj osupnila, […], kar ju je resnično vrglo iz tira, je bila kad.

Stala je na šest čevljev visokem podstavku iz grobo klesanega modrega vodnega kristala, prava baročna pošast, na kakršno bi zunaj maximegalonskega Muzeja bolne domišljije težko naleteli. […]

Kot središče poveljniškega mostička na vesoljski ladji je bila seveda neznansko ponesrečena in Drugi se ji je približal z zagrenjenim izrazom človeka, ki se tega zaveda.

»Kapitan!« je zavpil skozi stisnjene zobe – sila težavna zvijača, vendar je imel leta in leta časa, da jo je izvežbal.

Izza roba pošastne kadi se je prikazal velik blag obraz, za njim pa velika blaga, s peno pokrita roka.

»O zdravo, Drugi,« je rekel kapitan in pomahal z gobo živih barv, »si se dobro imel?«

Drugi se je zategnil v pozoru še strumneje, kot je že bil.

»Privlekel sem zapornika, ki sem ju odkril v hladilnem prekatu številka sedem, kapitan!« je zabevskal.

Ford in Arthur sta zbegano zakašljala. […]

Kapitan ju je prijazno pogledal. Torej si je Drugi res našel ujetnike. No, toliko bolje zanj, je pomislil, ali ni krasno, če ljudje počno tisto, kar res znajo.

»O, zdravo,« jima je rekel. »Ne zamerita, če ne bom vstal, na hitro sem si privoščil kopel. No, en žinjin tonix pa bomo, ne? […]

Drugi je stal pred kapitanovo kadjo in se tresel od besa.

»Mar ne boste zaslišali ujetnikov, gospod?« je bevsknil.

Kapitan ga je presenečeno pogledal.

»Le čemu, pri Golgafrinčamu, bi bilo to dobro?« je vprašal.

»Da izvlečete iz njiju podatke, gospod! Da ugotovimo, zakaj sta prišla!«

»Oh ne ne ne,« je rekel kapitan, »najbrž sta prišla na en žinjin tonix, bi rekel.«

»Ampak gospod, moja ujetnika sta! Moram ju zaslišati!«

Kapitan ju je dvomeče pogledal. »No, v redu,« je rekel, »če misliš, da moraš. Vprašaj ju, kaj bosta pila.« […]

»Kaj bosta pila!!!« je zatulil Drugi. […]

»No, Drugi…« je rekel mehko kapitan.

»Gospod?!«

»Malo tišje, če lahko, saj si zlat. Vidiš, da počivam.«

Drugi je stisnil očesi, da sta postali to, kar je v krogih rjovečih ubijalcev znano kot »dve ozki ledeni reži«, namen pa je bržkone, da bi pri nasprotniku ustvarili vtis, da ste zgubili očala ali pa da se komaj še držite pokonci. Zakaj bi bilo to strašljivo, doslej še ni ugotovljeno. Zakorakal je h kapitanu in stisnil ustnice v čvrsto tanko črto. Še ena uganka, zakaj naj bi to veljajo za bojevito držo. […]

»Dovolite, da vas spomnim, gospod,« je siknil Drugi kapitanu, »da ste zdaj v kadi že polna tri leta!« Po tem odločilnem udarcu se je zasukal na petah in odkorakal v kot, kjer je v ogledalu vadil srdite švigajoče poglede.

Kapitanu je bilo malce nerodno. V zadregi se je nasmehnil Fordu Prefectu.

»Veste, moj posel je tak, da si mora človek dobro odpočiti,« je rekel.

Ford je počasi spustil roke. Nič se ni zgodilo. Spustil jih je še Arthur. Prav počasi in previdno se je Ford primaknil k podnožju kadi. […]

»Razumete, čisto nehote,« je rekel Ford […], »čisto nehote sem opazil trupla. V skladišču.«

»Trupla?« je presenečeno vprašal kapitan.

Ford se je ugriznil v jezik in se na tihem okaral. […] Ali mogoče kapitan res ne ve, da prevaža na ladji petnajst milijonov trupel? […]

»Trupla?« je vprašal kapitan.

Ford si je obliznil ustnice. »Ja,« je rekel, »vsi tisti mrtvi telefonski sanitarni tehniki in računovodje, saj veste, doli v skladišču.«

Kapitan ga je debelo gledal. Potem je vrgel glavo v znak in se zakrohotal.

»Oh, saj niso mrtvi,« je rekel. »Sveta nebesa, kje pa, samo zamrznjeni so. Vse bomo oživili.« […]

Arthur se je prebudil iz transa.

»Se pravi, da imate polno skladišče zamrznjenih frizerk?« je rekel.

»Ja, seveda,« je rekel kapitan, »na milijone. Frizerk, zgaranih televizijskih producentov, zavarovalničarjev, kadrovikov, varnostnikov, referentov za stike z javnostjo, poslovnih svetovalcev, kar hočete. Naselili bomo nov planet.« […]

»No, da me ne bi razumeli napak,« je rekel kapitan, »smo samo ena od ladij v Noetovi floti. Mi smo barka ´B´, razumete. […].«[…]

»Sklenjeno je bilo, da gredo v prvo ladjo, v barko ´A´, vsi sijajni voditelji, pa znanstveniki, veliki umetniki, saj razumete, vsi ustvarjalci; in v tretjo, v barko ´C´ vsi, ki dejansko opravljajo delo, ki izdelujejo stvari; v barko ´B´ – to smo mi – pa vsi drugi, vsi posredniki, razumete?«

Nedolžno se je nasmehnil.

»In nas so poslali naprej,« je zaključil in zabrundal drobno kopalno pesmico. […]

»In poskrbeli so, da ste vi odpotovali naprej, kaj?« se je pozanimal Arthur.

»O seveda,« je rekel kapitan, »vsi so rekli, in po mojem zelo pametno, da bo strašno koristno za moralo, če bodo vsi vedeli, da bodo prišli na planet, kjer ne bo težav z dobro pričesko in kjer se bo človek zanesel, da so telefoni čisti.« […]

»Kdaj pa boste prispeli na ta planet, ki ga mislite naseliti?« […]

»Torej, » je rekel kapitan in si zelo previdno izbiral pot čez besede,« kolikor se spomnim, smo programirani, da pademo na planet.«

»Pademo?« sta zavpila Ford in Arthur.

»Ee, ja,« je rekel kapitan, »ja, mislim, da je to del načrta. Takrat je obstajal strašno dober razlog za to, zdajle se ga ne morem natanko spomniti. Nekaj v zvezi s tem, da… da smo…«

Ford je popenil. »Vsi ste kup nesposobnih bedakov!« je zavpil.

»Da, da, to je to,« je zažarel kapitan, »natanko to je bil ta razlog. (128-135)

***

Štoparski vodnik po Galaksiji ve o planetu Golgafrinčam povedati naslednje: to je planet z davno in tajinstveno zgodovino […]. Najskrivnostnejše v vsej tej davni in skrivnostni zgodovini so nedvomno osebnosti Velikokrožnih pesnikov […]. Seveda pa si je prav potomec enega teh neobičajnih pesnikov izmislil zgodbo o skorajšnji pogubi, ki je ljudstvo Golgafrinčama omogočila, da se je znebilo cele svoje nekoristne tretjine. Preostali dve tretjini sta ostali lepo doma in živeli v sreči in zadovoljstvu […]. (136-7)

***

To noč je ladja treščila na skrajno nepomemben modro zelen planetič majhnega neuglednega rumenega sonca nekje v neraziskanih zaplotjih nemodernega konca zahodnega galaktičnega rokava. […]

Sonce, ki je to jutro vstalo, je razlilo svojo redko svetlobo čez pokrajino, po kateri je mrgolelo javkajočih frizerk, referentov in referentk za stike z javnostjo, zbiralcev javnega mnenja in kar je še takih […].

Dve postavi sta se prebili daleč naprej.

Ford Prefect in Arthur Dent sta z bližnjega griča opazovala grozni prizor […].

»Kakšno umazano zvijačo so jim podtaknili,« je zamrmral Arthur.

Ford je risal s palico po tleh in skomignil z rameni. »Jaz bi temu prej rekel domiselna rešitev nekega problema,« je rekel. […]

»Kaj pa misliš, da bo z njimi?« […]

»V neskončnem vesolju karkoli,« je rekel Ford. »Lahko celo preživijo. Resnično, kakor je že čudno. […]

»Ne vem, kako se boš odločil ti,« je spet spregovoril čez nekaj časa, »ampak jaz grem.« […] Vzdignil se je, pobral svojo robo in se odpravil. Arthur se je ozrl po pobočju. […] Odtrgal si je travno bilko in jo mahnil za Fordom. (138-140).

***

Visoko na drevesu ob robu jase je čepel Ford Prefect, ki se je pred kratkim vrnil iz tujih dežel. […]. Z Arthurjem Dentom sta že skoraj teden dni opazovala Golgafrinčmovce in Ford se je odločil, da je prišel čas, ko je treba stvari malo pospešiti.

Jasa se je napolnila. Na stotine mož in žena je posedlo, nekateri so polegli, vsi so klepetali […]. Trenirke so imeli vsi že precej umazane in tudi strgane, zato pa so bile vse pričeske brezhibne. Fordu ni bilo jasno, zakaj so si mnogi natlačili svoje trenirke z listjem […]. Menda se niso na lepem vsi začeli zanimati za botaniko. […]

Ford je skočil z drevesa.

»Zdravo,« je rekel.

Množica se je obrnila k njemu.

»Ah, dragi moj,« mu je zaklical kapitan, »imate mogoče vžigalice? Ali vžigalnik? Karkoli?« […]

»Nimam,« je povzel, »nimam vžigalic. Pač pa vam prinašam novico…«

»Škoda,« je rekel kapitan, »zmanjkalo nam jih je, veste. Že tedne nimam tople vode.«

Ford se ni dal odvrniti.

»Prinašam vam novico,« je rekel, »o odkritju, ki bi vas nemara zanimalo.«

»Je to na dnevnem redu?« je siknil mož, ki ga je Ford prekinil.

Ford si je nadel široki nasmeh […]. »Oh, daj no,« je rekel.

»Prav žal mi je,« je užaljeno vztrajal mož, »ampak kot upravni svetovalec z dolgoletnimi izkušnjami vas moram opozoriti, da je izredno pomembno spoštovati poslovnik zasedanja. […] Zaprosite visoki sedež za besedo,« je ukazal upravni svetovalec.

»Nobenega sedeža ni,« je pojasnil Ford, »samo skala.« […]

»Očitno nimate pojma,« je rekel upravni svetovalec in dopolnil trmo še z dobro staro vzvišenostjo, »o modernih metodah poslovanja.«

»In vi nimate pojma o tem, kje ste,« je rekel Ford.

Dekle z vreščečim glasom je skočilo na noge in odprlo svoje registre.

»Tiho, vidva,« je zavpila, »rada bi predložila amandma.«

»A na skalo?« se je zahihitala neka frizerka.

»Mir, mir!« je zabevskal upravni svetovalec. […]

Kapitan je spravljivo pokašljal.

»Rad bi vas pozval k redu,« je prijazno spregovoril, »in otvoril petstotriinsedemdeseto zasedanje odbora za naselitev […]«

»To je brezupno,« je vzkliknil [Ford], »petsto triinsedemdeset sej, pa še ognja niste odkrili!«

»Če bi se potrudili pogledati na dnevni red,« je reklo dekle z vreščečim glasom, »bi… […] bi…lahko…videli,« je neomajno nadaljevalo dekle, »da je predvideno tudi poročilo frizerskega pododbora za razvoj ognja.« […]

»In kaj ste napravili? Kaj boste napravili? Kakšne so vaše zamisli o razvoju ognja?« […]

»Očitno ste totalno naivni,« je reklo dekle. »Če bi delali v trženju tako dolgo kot jaz, bi vedeli, da je treba za vsak nov proizvod najprej raziskati trg. Ugotoviti moramo, kaj ljudje pričakujejo od ognja, v kakšnem odnosu so do njega in kakšne predstave jim zbuja. […]

»Pa kolo,« je rekel kapitan, »kako je s to kolesniško zadevo? Meni se je zdel projekt strašansko zanimiv.«

»Ah,« je rekla tržna raziskovalka, »naleteli smo na nekaj težav.«

»Težav?« je vzkliknil Ford. »Težav? Kaj se to pravi? Kolo je najpreprostejša naprava v vsem vesolju!«

Tržna raziskovalka ga je jezno premerila.

»No, gospod Brihta,« je rekla, »če si že tako pameten, pa povej, kakšne barve naj bo.« […]

»Kapitan,« je kriknil Drugi – kajti on je poveljeval – »dovolite, da raportiram!«

»Ja, seveda, Drugi, dobrodošli in tako naprej. Ste našli toplice?« je malodušno vprašal kapitan.

»Ne gospod!« […] »Odkrili smo novo celino!« […] »Napovedali smo jim vojno.« […]

»Samo trenutek,« je zavpil Ford Prefect, »samo trenutek!« […] »Vojno?« je rekel.

»Da!« Drugi je prezirljivo zrl čez Forda.

»Sosednji celini?«

»Da! Totalno vojno! Vojno, ki bo končala vse vojne!«

»Saj tam vendar še ni žive duše!« […]

Drugi je neomajno strmel v daljavo. Njegove oči so bile kot par komarjev, ki naklepno lebdi tri palce pred nosom in se ne zmeni ne za mahanje z roko ne za muhalnik in niti za zvit časopis.

»Vem,« je rekel, »pa še bodo, prej ali slej! Zato smo jim tudi pustili odprt ultimat.« […]

Upravni svetovalec je ves ta čas molčal kot kamen, prste obeh rok si je pritisnil na senca, da bi se videlo, da čaka in da bo čakal ves dan, če bo treba. […] Vstal je.

»Če bi se torej,« je začel jedrnato, »zdaj za trenutek posvetili problemom finančne politike…«

»Finančne politike!« je zatulil Ford Prefect. »Finančne politike!«

Upravni svetovalec mu je navrgel pogled, ki bi ga lahko ponovila le riba pljučarica.

»Finančne politike…« je ponovil, »natanko to sem rekel.« […]

»Če bi mi le pustili, da nadaljujem…«

Ford je obupano pokimal.

»Hvala. Odkar smo se pred nekaj tedni odločili, da proglasimo list za zakonito plačilno sredstvo, smo seveda vsi neizmerno obogateli.«

Ford je nejeverno strmel v množico, ki je odobravajoče mrmrala. Vsi so veselo prebirali šope listja, s katerim so si natlačili trenirke.

»Zabredli pa smo tudi,« je povzel upravni svetovalec, »v manjšo inflacijo, pač glede na sorazmerno visoko razpoložljivostno funkcijo listja, kar pomeni, če prav vem, da je trenutni tečaj približno tri orale listavcev za en ladijski kikiriki.« […]

»Da bi torej odpravili ta problem,« je povzel, »in učinkovito revalvirali list, bomo izvedli obsežno razlistovalno akcijo in… ee, požgali gozdove. Mislim, da se vsi strinjamo, da je v danih okoliščinah to edino razumna poteza.«

Za hip ali dva množica ni bila čisto prepričana o tem, potem pa je nekdo pojasnil, za koliko se bo vzdignila vrednost listov, ki jih imajo zdaj v žepih, in že so se razlegli radostni klici. Upravni svetovalec je doživel aplavz na odprti sceni. Vsi prisotni knjigovodje so si začeli meti roke v pričakovanju donosne jeseni. (159-166)

Knjiga Restavracija ob koncu vesolja je kot drugi del »trilogije v petih knjigah« Štoparskega vodnika po vesolju, izšla leta 2002 pri Tehniški založbi Slovenije.

Prevedel Alojz Kodre