Argumentacijski kotiček
Ena izmed tradicionalnih oblik sklicevanja na čustva, ko želimo prepričati publiko, je tudi tista s poudarjanjem naše ali tuje resnosti, odgovornosti in zavzetosti. ”John Kerry je resen človek za resno delo v resnem trenutku zgodovine naše države”, je za demokratskega protikandidata G. W. Bushu leta 2004 navijala Hillary Clinton.
Z resnim in odgovornim pristopom seveda ni nič narobe, sfiži se le, če z njim pretiravamo v retorične namene, ko ga fingiramo ali pa nam služi kot zaslomba za naše nevestno ravnanje. Dobrega posnemovalca v »sklicevanju na odgovornost« imamo tudi pri nas. Obrambni minister Karl Erjavec, tudi novopečeni predsednik koalicijske stranke DeSUS, je v zadnjem desetletju zamenjal članstvo v kar petih političnih strankah. Na zadnjih parlamentarnih volitvah, še preden je bil kot koalicijski človek DeSUSa nastavljen za ministra za obrambo, je njegova zavzetost in odgovornost povzročila »resen« zaplet: ni bilo namreč jasno, ali je Erjavec še zmerom član tudi poražene LDS – pravzaprav smo se to spraševali vse od kampanje za državnozborske volitve od sredine prejšnjega leta. Celo več: po razlagah iz LDS je bil član njihove stranke vse to 20. maja 2005, ko naj bi ob 10. uri zjutraj, na dan kongresa DeSUSa, podal izstopno izjavo. Ta dan je postal novi predsednik »upokojenske« stranke. In kako je predsednik in minister obenem predstavil svoje širokosrčne afinitete do drugih političnih strank? Na vprašanje novinarke, zakaj je še leta 2004 plačal članarino LDS, če po lastnih izjavah ni član te stranke, je februarja letos odgovoril: »Res je, da sem plačal članarino, glede na to, da so mi poslali položnico. Jaz sem pač človek, če dobim položnico, to plačam, ne pomeni pa to, da sem pa sedaj neki aktivni član.« (citirano po Mladina, 21. 2. 2005)
Varljivost postopanja je bila predvidljiva – minister Erjavec je svojo gesto strankarskega koketiranja želel zakrito predstaviti kot vrlino in sebe kot žrtev lastne velikodušnosti: če po pošti prejme položnico, jo marljivo plača. Mimogrede: tudi Zofijini ljubimci smo mu jo vpričo takšne darežljive načelnosti poslali, a žal nekam pričakovano ostali praznih rok. »Sklicevanje na odgovornost« je ob milozvočnih besedah in pogledu ministra obrodilo sadove in prav nič ne kaže, da bo pri članstvu svoje stranke zaradi tega deležen kakšnega moralnega ukora. Zato bi bila »karmična« naloga, ki bi jo ministru duhovito svetovali sloviti bratje Marx, naslednje sporočilo slovenskim strankam, ki jim plačuje članarino: »Prosim, če sprejmete moj izstop. Ne želim postati član nobenega kluba, ki bi me sprejel za svojega člana!«