27. 8. 2012 Kotiček

»Miselno nategovanje« (Mindfucking)

Avtor:

Kritika miselne manipulacije

Odlomek

Eno je biti obkrožen s »sranjem« (bullshit), nekaj povsem drugega pa je, če te miselno nategujejo. Prvo je nadležno, drugo pa je že nespoštljivo in vsiljivo (razen, če v to privolite). Če nekdo manipulira z vašimi mislimi in čustvi, se poigrava z vašo glavo, je povsem razumljivo, da čutite zamero; izkrivil je vaše dojemanje, vas vznemiril in si morda prilastil celo vaš »jaz«. Miselno nategovanje (mindfucking) je pogost vidik današnje kulture, povzročitelj pa je lahko vsak, v rangu od posameznika do celotne države; lahko gre za miselne igre med posamezniki ali za vsesplošno propagando. V knjigi Miselno nategovanje (Mindfucking) Colin McGinn raziskuje in pojasnjuje ta pojav. S tem ko se posveti starim Grkom, Shakespearu in modernim tehnike miselnega nadzora, McGinn združuje konceptualne komponente tega zapletenega pojma – zaupanje, prevare, čustva, manipulacije, zmotna prepričanja, ranljivost – in raziskuje njegovo naravo. Pojasnjuje v pojmu prisotna namigovanja na spolnost, pri čemer opozarja tako na njene pozitivne kot negativne značilnosti in izpostavlja bistvo psihološkega pretresa in dezorientacije. Rezultat tega je običajno zabloda, včasih pa tudi norost. V kolikšni meri ste »miselno nategnjeni«? Tega se je težko zavedati, toda zavedanje o pojavu vsaj ponuja nekakšno zaščito.

Maver je zaupljiv in prostodušno
ima ljudi za poštenjake – ta se
bo dal lepo za nos voditi…, kakor
se dajo osli.
(Jago, Othello, 1. dejanje, 3. prizor, prevod Milan Jesih)

Uvod

Pionirska razprava o sranju Harryja Frankfurta, prikladno poimenovana O sranju (On Bullshit), me je spodbudila, da sem se lotil podobne poizvedbe sorodnega (toda različnega) pojma miselno nategovanje. Oba pojma sta široko rabljena, toda zaradi številnih razlogov njuna pomena nista bila sistematično razložena. Sta pa to tudi pojma intelektualnega in kulturnega pomena, zato ju ne smemo zamenjevati z drugimi sorodnimi pojmi. Kakor je Frankfurt prepričljivo argumentiral, sranje ni enako laganju in tako tudi jaz trdim, da miselno nategovanje ni enako sranju, čeprav so vsi trije pojmi povezani, pri čemer vsak namiguje na neke vrste zlorabo resnice (kakšno, je eno glavnih vprašanj, na katero bo treba odgovoriti). Pojem miselno nategovanje je sodobnejši kot sranje – vsekakor je izraz novejši – in morda je še vedno v postopku uveljavljanja, tako da bi lahko bilo moje raziskovanje dojeto kot utrjevanje pojma, ki je še v svoji začetni fazi. A podobno kot sranje, je tudi miselno nategovanje pogost vidik današnje kulture, mi pa si moramo prizadevati za dobro razumevanje tega pojma. Tako ali drugače so že vsakemu izmed nas »srali« in verjetno smo tudi že na lastni koži izkusili miselno nategovanje, zato ne more škoditi, če razumemo, kaj nam je bilo storjeno. Vedno je priporočljivo poznati svojega sovražnika.

Za besedno zvezo »miselno nategovanje« sem prvič slišal pred približno petnajstimi leti. V New Yorku sem imel javno predavanje o problematiki duh-telo in zavesti, kjer sem predstavil radikalno tezo z namenom, da bi občinstvo nekoliko izzval. Prijatelj mi je nato poročal, da je eden izmed njegovih študentov mojo predstavitev označil za »mindfuck« (»miselni nateg«). Takoj sem vedel, kaj je mislil, čeprav izraza nisem poznal, sem pa poznal naravo svoje trditve. Lahko sem po slovarju povezal besedi »mind« (»misel, um«) in »fuck« (»nategovanje, jebanje«) tako, da sem lahko razumel na kaj v moji predstavitvi je namigovala ta vpadljiva fraza. Frazo sem si dobro zapomnil (lahko bi rekli, da me je beseda »mindfuck« rahlo »miselno nategovala«) in sem začel opazovati še druge uporabe te besede, ki pa so po karakterju običajno bolj negativne. Toda dokler nisem prebral Frankfurtove proste razprave O sranju si nisem znal predstavljati, kako bi bolj podrobno in sistematično raziskal ta pojem. Zdi se mi, da je to pojem s prihodnostjo (beseda bullshit« (»sranje«) ima zame prizvok Amerike iz petdesetih let dvajsetega stoletja, čeprav se še danes množično uporablja) – miselno nategovanje je nekaj, o čemer bomo še veliko slišali. Dvomim, da kdorkoli ve kdo je izumil ta izraz (prav tako, kot se je skozi čas izgubil avtor besede »sranje«), toda kdorkoli je bil ali bila, je bil/bila na sledi nečemu pomembnemu. Priča smo fenomenu človeškega življenja, ki skupaj s spremno analizo »kliče« po samostojnem zbadljivem poimenovanju.

Predhodna opredelitev koncepta

Vsi verjetno ne poznajo domačega izraza »mindfuck« (»miselni nateg«), čeprav sestavni besedi sami sugerirata vsaj del pomena sestavljenega izraza. Izraz združuje dva protislovna elementa – miselnega in fizičnega –, ki ustvarjata nekakšno pomensko neskladje (lahko bi rekli celo leksikalno trenje). Slišati je kot oksimoron, vendar je razumljiv. Ko slišimo izraz, si običajno izoblikujemo sliko neke vrste napada na misli, o vdoru, izvedenem na psihološko stanje osebe. Seksualni pomen besede »fuck« (»fukanje, nategovanje, jebanje«) predlaga nekaj neobičajno intimnega in potencialno vsiljenega, celo nasilnega, čeprav tudi konotacija prijetnega ni povsem izločena. Toda to je vrsta nategovanja, ki je usmerjena proti miselnemu delu osebe in ne telesnemu (čeprav ima tudi običajno nategovanje neko mentalno tarčo). Spletna enciklopedija Wikipedia je izraz jedrnato definirala tako: »Mindfuck lahko pomeni stvar, ki se poigrava z mislimi tistih, ki so ji izpostavljeni, ali pa samo tovrstno dejanje.« HarperCollinsov slovar Ameriški sleng vsebuje pod geslom »mind-fuck« naslednjo definicijo (obdržali so vezaj): »nekoga zmanipulirati, da misli in deluje kot želi nekdo drugi,« in tako enači besedo z izrazom »pranje možganov«. Oxfordov angleški slovar (Oxford English Dictionary) (OED) ponuja več možnih definicij. V vlogi samostalnika je beseda definirana kot »navidezno dejanje spolnega odnosa« in »moteča ali razkrivajoča izkušnja, še posebej tista, ki nastane pod vplivom drog ali jo povzroči namerna psihološka manipulacija. Tudi: prevara.« Definicija glagolske oblike pa je »manipulirati ali se kakorkoli drugače vmešavati v psiho osebe; psihološko vznemirjati.« OED datira prve uporabe izraza v šestdeseta leta 20. stoletja, ko so bile droge in politična manipulacija vidne kulturne značilnosti in citira uporabe kot je ta: »Njihova zavest je bila trajno, za vedno spremenjena. Bili so miselno nategnjeni,« in »Redko mu vstane, toda miselno nategovanje je resnično neustavljivo privlačno« (izjava hollywoodskega »pomembneža«)). To so povsem zadostne definicije, ki ponujajo jasne smernice za uporabo izraza, vendar je to le začetek poizvedovanja. Biti moramo veliko bolj natančni glede same ideje o »poigravanju« z mislimi nekoga oziroma manipuliranju človekove psihe in glede obsega ter omejitev pojma. Kaj natančno je vpleteno v ta poseben način manipuliranja posameznikovih misli? Kakšen je razpon tega pojma? Ali je biti miselno nategnjen dobro ali slabo?

Fizično nategniti nekoga nedvomno pomeni, da se nekdo z nekom na nek način »igračka«, fizična »manipulacija« je jasno implicirana. Miselno nategovati nekoga po analogiji pomeni igračkati se z mislimi te osebe na primerljiv način; je neke vrste poseganje ali vmešavanje oziroma vdor. Je dejanje z rezultatom in z njim povezanim pomenom. Razlikovati bi morali dejanje miselnega nategovanja od njegovega sredstva. Raba izraza v obliki glagola, je morda bolj naravna kot kasnejša raba izraza v obliki samostalnika, ki pomeni neke vrste bistva, vendar sta obe rabi legitimni in uporabni. Kljub temu se ena morda bolj nanaša na določen del diskurza ali na film kot žanr »mindfuck«1, kakor tudi na proces miselnega nategovanja z izvajanjem temu primernih dejanj. V obeh primerih govorimo o nečem, kar storimo mislim in ki ima neko podobnost s tem, kar lahko storimo telesu (in osebi) s seksualno penetracijo, naj bo to kot proces ali kot sredstvo. Vprašanje je, kaj naj bi ta podobnost pomenila (pri tej zadevi zagotovo ne gre za dobesedno vstavljanje faličnega predmeta v možgane!). Kje je torej analogija?

Na začetku bi morali opozoriti, da pomen izraza »miselno nategovanje« ni samo negativen. Ko so tako opisali moje predavanje o problematiki duh–telo, namen ni bil negativen; rekli so, da sem se na nek način »igračkal« z mislimi ljudi, toda niso namigovali na nekaj nezakonitega ali moralno spornega. Poleg tega frazo včasih uporabljamo za opisovanje pozitivnega občutka ob spoznanju ali predstavitvi neke nove, udarne ideje, ali ko doživimo kakšno prijetno izkušnjo, ki nam spremeni življenje (od tod v OED omemba »razodevajoče« izkušnje). Dejansko, v nekaterih rabah besedna zveza miselno nategovanje izraža določeno obliko romantičnega doživetja, ko druga oseba nekako prijetno deluje na misli, da ustvari sprejemljiv odziv (kasneje bomo obravnavali ali je vsaka romantična ljubezen zgolj vrsta miselnega nategovanja). Ko je knjiga, film ali pogovor opisan kot miselni nateg, je to lahko mišljeno kot pozitivno vrednotenje; psihološko igračkanje, ki se je pojavilo, je bilo zaželeno. Verjetno pri takem miselnem nategovanju vedno obstaja neko tveganje, toda rezultat je še vedno pozitiven. Po tem se besedna zveza »miselno nategovanje« razlikuje od besed »sranje« in »laž«: ničesar dobrega ni v sranju ali laganju, kar bi lahko postavili ob bok slabemu. Čeprav obstajajo nedolžne laži in neškodljivo sranje (kot pri »moških debatah2« (bull sessions), ki jih tako dobro opiše Frankfurt), vseeno ne moremo reči, da so na nek način dobre; to so v bistvu slabe reči, njihovo že tako slabo naravo pa so nevtralizirali oziroma jo zamejili. Nemogoče si je zamisliti pravilno rabo besede »sranje« ali »lažnivec« in hkrati s tem nekomu dajati kompliment (»Hej, danes si pa odlično sral«, ali »To je bila ena najbolj hvalevrednih laži, na katero sem kdaj padel«), razen v ironičnem pomenu. Nasprotno pa lahko besedno zvezo »miselni nateg« uporabljate v povsem pohvalnem smislu, kot če na primer navdušeno pritrdite: »Pojdite si pogledat Fight Club, to je odličen miselni nateg«. Laži in sranja ne moremo kar razvrstiti na dva kupa – dobri in slabi primeri –, medtem ko se primeri miselnega nategovanja lahko pojavljajo v dveh različnih oblikah. Lahko grem v kino ali na predavanje v upanju, da bom deležen miselnega natega, vendar pa ne morem isto upati za laganje ali sranje (razen, če sem mazohist). Seveda pa ta dvojnost v razumevanju »miselnega nategovanja« odraža svoj izvor v opisovanju seksualnega dejanja, kjer tudi obstajata dve vrsti: dobra in ne tako dobra. Obstajata torej dobrodošlo in vsiljeno dejanje spolnega odnosa; dejanje prostovoljnega odnosa in dejanje posilstva (kot dejanje, ki je sicer prostovoljno, a nevoljno in brez dvoma še kakšno drugo). Miselno »fukanje« kot običajno »fukanje« po definiciji ni slabo ali nezaželeno, čeprav je zagotovo lahko tudi takšno. Toda pojma sranje in laganje sta veliko bliže pojmu posilstva; vse to so po definiciji slabe stvari.

Ne glede na to mislim, da je splošna raba besedne zveze »miselno nategovanje« v glavnem negativna. To je prevladujoč pomen besede oz. kar običajno označuje. V glavnem se neradi izpostavljamo miselnemu nategovanju in krivimo tiste, ki so za to odgovorni; tehnike miselnega nategovanja (ki jih moramo raziskati) pa imajo običajno slabe namene. V nadaljevanju se bom posvetil prav temu negativnemu razumevanju izraza, vendar bo pozitivna raba še vedno pomembna. Definicija v smislu »igračkati se z mislimi« izraža negativen pomen, saj »poigravanje« z neko osebo ni dejanje, ki bi do nje izkazovalo najboljši interes, prav tako pa nihče ne mara zmede. Poigravati se s kom pomeni, da ga pustimo v zmedi. Lahko bi rekli, da je miselno nategovanje v prvi vrsti slaba stvar, čeprav lahko v določenih okoliščinah to slabo naravo presežemo, preobrnemo ali preusmerimo na nekaj bolj zaželenega. Pojem se tako ne obnaša popolnoma po njegovem modelu – fizičnem »fukanju«, saj pri rabi tega koncepta ni negativne predpostavke. Z drugimi besedami, »miselno nategovanje« je, kljub možnosti naklonjene rabe v nekaterih posebnih primerih, po pomenu bliže »posilstvu« kot preprosto »fukanje«. Ne bi bil presenečen, če bi izraz izviral iz v celoti negativnega pomena, kasneje pa je pridobil tudi drugotno, bolj naklonjeno rabo (morda podobno kot beseda »natepavanje«, ki opisuje spolni odnos). V vsakem primeru se bom v nadaljevanju ukvarjal predvsem z negativnim pomenom besede; z vrsto miselnega nategovanja, ki se ji je bolje upreti.

Obstaja nekaj sorodnih izrazov, ki pomagajo pojasniti pomen našega izraza in tudi pričajo o njegovi domnevni negativnosti. Najbližje je verjetno izraz »jebanje v glavo« (fuck with a person’s head). Spet se pojavi »jebanje«, vendar zdaj tudi v »glavo«, ki je uporabljena kot fraza za »misli«, čeprav nosi bolj telesno konotacijo in nedvomno predlaga felacijo. Felacija je enostavno vrsta jebanja v glavo in jebati nekoga v glavo pomeni izvajati tovrstno dejanje. Če ste bili pri jebanju v glavo uspešni, potem ste gotovo miselno zjebali to osebo in, kot pravijo filozofi, je to analitično (tavtologija). Ko govorimo o jebanju v glavo, mislimo predvsem na proces in ne toliko na rezultat, toda uspešno tovrstno dejanje je primerno opisano kot primer miselnega jebanja: rezultat tega pa je miselno zjebano stanje. Če nekoga obtožimo, da nas poskuša jebati v glavo, potem ga obtožimo, da nas skuša miselno zjebati. Temu so jezikovno blizu tudi fraze »igrati se miselne igre« in »pritiskati na tvoje gumbe« (pushing your buttons). Pri teh izrazih se najbolj poučni elementi nanašajo na idejo igre in na občutljive točke psihe, ki jih lahko aktivirajo. Ideja igre sugerira, da storilčevi nameni niso resni v smislu, da se oseba resno zavzema za resnico ali za izvabljanje čustev, ki bi bili primerni dejanski situaciji. Če nekoga iskreno obvestimo o dejstvih, to ni »miselna igra«, čeprav namerava sprožiti psihološki rezultat; večinoma je to prepričanje ali znanje. Da je miselna igra pravo dejanje (ali več dejanj), mora biti neke vrste pretveza; nekaj ponarejenega, lažnega ali nepoštenega (k temu se bom vrnil v naslednjem poglavju). Ideja o občutljivih psihičnih sprožilcih nas uvede v svet čustvene dojemljivosti, občutljivost pa se izkorišča za doseganje določenih namenov (običajno moralno spornih). Pritiskati na gumbe drugih pomeni, da jih čustveno izkoriščamo, da uporabljamo njihova čustva proti njim. To že sodi v kategorijo zlorabe. Če združimo te različne izraze, potem lahko rečemo, da »jebemo nekoga v glavo« z »igranjem miselnih iger«, »pritiskanjem na gumbe«, ki se nato odraža kot »miselno nategovanje« dotičnega posameznika. Če to razložimo nekoliko manj slengovsko: nekdo moti psihološko ravnovesje osebe tako, da se poigrava z njeno čustveno občutljivostjo in to osebo pusti mentalno zlomljeno. Bolj zajedljiv jezik, ki je zajet v ulični pogovorni verziji, nakazuje na agresivno in brezobzirno naravo dejanja ter obup, ki lahko sledi. Ostrost besed nakazuje na intenzivnost dejanja in njegove psihološke posledice.

Potrebno je omeniti (morda z obžalovanjem), da ni spodobnega izraza za fenomen, ki ga obravnavam, prav tako pa zanj ni veliko evfemizmov. V tem je miselno nategovanje podobno sranju. Kot je opazil že Frankfurt, imamo besede kot npr. »prevara« (humbug), »nesmisel« (balderdash) in »širokoustenje« (hot air), vendar nobena ne ustreza popolnoma angleškemu izrazu »bullshit«, ki se nanaša na nekaj povsem specifičnega in škodljivega. Ker je izraz opisno tako uporaben, je v angleščini razvil evfemistična krajšanja kot sta »bull« ali »BS«, da se lahko pojavlja v različnih družbenih situacijah. Besedna zveza »miselno nategovanje« je prikrajšana tudi za primerno sopomenko; ne uporabljamo vnemar slenga za nekaj, kar smo že poimenovali in klasificirali (čeprav imajo, kot bomo kasneje videli, določene podvrste svoje primerne izraze). Niti ne mislim, da je v jeziku karkoli, kar bi lahko zamenjalo »prevaro« v razmerju do »sranja« brez redčenja pomena pojma. Najbolj se temu približamo z zamenjavo besed »poigravanje« (mess) za »jebanje« (fuck), toda to nas vodi k medlemu »miselno poigravanje« (mind-mess), kar ne izraža prave ideje. Kolikor vidim, želeni koncept v jeziku nima drugega pojma, zato smo prisiljeni ostati pri vulgarnem izrazu. Prav tako nimamo ustaljene krajšave besede, ki bi iz besede odvzela ostrino, kot npr. pri »BS« za »bullshit« ali »mofo« za »motherfucker«. Nihče ne govori, da bo nekoga »MFing«, čeprav bi to lahko bila možna zamenjava, pa tudi mind-hump (»miselni naskok«) na ulicah nima svojega mesta. (Pred kratkim sem naletel na novo televizijsko oddajo z naslovom »Mindfreak«, kar je nekoliko zamaskirana različica »miselnega nategovanja«, vendar je izraz »mindfreak« kot splošna zamenjava jezikovno omejen.) V skladu s tem se moramo držati skromne čistosti »miselnega nategovanja« in iz njega potegniti najboljše. Večkrat ko uporabiš besedo, manj žaljivo se sliši; zame je zdaj to povsem tehnični termin, ki je bolj ali manj že izčrpal svojo šokantnost.

Mislim, da imamo sedaj zadostno osnovno razumevanje izraza. Zdaj lahko izraz uporabimo za opisovanje določenih situacij, izdelkov in postopkov. To bi moralo pomagati pri nadaljnjem razumevanju koncepta. Morda se sliši čudno, vendar mislim, da pojem miselno nategovanje izvira že vsaj iz časov Platona (torej je ta esej še ena opomba Platonu). Platon se je zagrizeno boril proti tistim govornikom v antični Grčiji, ki so bili znani pod imenom sofisti, in so v bistvu prvi znani miselni nategovalci, za katere vemo. Sofisti so proti plačilu, na vse možne načine zmagovali v razpravah. Še prav posebej na sodiščih. Resnice pa niso iskali z utemeljenimi argumenti in resničnimi predpostavkami, temveč so se do soglasja dokopali na vse možne načine: z uporabo retoričnih zvijač, privlačnih zmot, sklicevanjem na sočutje, strah, predsodke in na vse ostalo. Namesto razumnega prepričevanja, s katerim bi vključili razumnost občinstva, so se raje posluževali metod psihološke manipulacije. Svojemu občinstvu so se dobrikali, ga zapeljevali, se poigravali z njihovimi mislimi ter brez obžalovanja uporabljali zmote in neresnice. Še več, lahko so vas teh spretnosti tudi naučili -, da ste tudi sami lahko postali »miselni nategovalec«. Bistvo njihove tehnike je bilo prepričati ne s sklicevanjem na razumnost, temveč s sklicevanjem na čustva (vam zveni znano?). Platon je močno nasprotoval sofistom, ker je cenil racionalni diskurz in ostro razlikoval med racionalnimi procesi pravih filozofov, kakršen je bil sam, in med »vrečo« psiholoških trikov, ki so jih uporabljali sofisti.

Iz tega zgodovinskega primera lahko vidimo, da moramo miselno nategovanje najprej postaviti v kontrast z racionalnim prepričevanjem: gre za vrsto retorične zlorabe ali trika. V osnovi je varljiv ali nepošten (v svoji negativni konotaciji). Po definiciji potem racionalno miselno nategovanje ne more obstajati (v negativnem smislu), kajti miselno nategovanje je manipulativno, ne pa racionalno prepričljivo. To je pomembno, kajti nihče te ne more obtožiti, da nekoga miselno nateguješ, če podaš dober argument, čeprav morda obstajajo primeri, kjer je tudi racionalno prepričevanjem nekoga v nekaj moralno sporno (recimo prepričevanje otroka, da so njegovi starši v smrtni nevarnosti, ko ni za to nobenega posebnega razloga, četudi je to morda res). Oseba se bo morda upirala racionalnemu prepričevanju, ne more pa v tem primeru upravičeno protestirati, da je bila miselno nategnjena. Seveda so sofisti hlinili uporabo racionalnega prepričevanja (kako tudi ne bi, če pa so nameravali prepričevati?), v resnici pa so »pritiskali na gumbe« in »jebali v glavo«. Bili so prvi in mojstrski izvajalci »umetnosti miselnega nategovanja«.

Malo bolj benigen primer miselnega nategovanja lahko na delu vidimo v dobro znani ideji Thomasa Kuhna o »spremembi paradigme« v delu Struktura znanstvenih revolucij (The Structure of Scientific Revolutions). To je primer pozitivnega pomena izraza, saj so v splošnem spremembe paradigem usmerjene proti resnici (ali pa vsaj v smeri večje teoretične skladnosti). Razlog, da sem v razpravi izpostavil to idejo je, da spremembe paradigem vključujejo veliko spremembo v perspektivi oziroma radikalni preobrat v načinu razmišljanja. Vzbudijo šok in čudenje, so pa tudi globoko vznemirljive, čeprav tudi razveseljive. Ko so geocentrično teorijo vesolja nadomestili s heliocentrično, se je človeški pogled na vesolje popolnoma preoblikoval, z velikimi posledicami za mesto človeka v shemi stvari. To je moralo biti globoko vznemirjajoče, kakor da bi se vse v kar ste do tedaj verjeli, sesulo v prah in bi morali začeti živeti v povsem novem intelektualnem svetu. Z drugimi besedami, sprememba paradigme je bila kot miselni nateg: daljnosežni konceptualni preobrat. Nismo središče vesolja! Podobno je bilo v primeru Darwinove revolucije. »Prebavljanje« Darwina je gotovo bila izkušnja spremembe miselnosti, preobrat misli in nič čudnega ni, da si zaradi tega še vedno veliko ljudi razbija glavo. Sprememba paradigme, kot si jo je zamislil Kuhn, je temeljno preoblikovanje pogleda, pogosto z globokim čustvenim odzivom, ki se mu večkrat pridruži upor, kar se zdi prikladno označiti kot miselno nategovanje (neškodljive oblike, čeprav je lahko izkušnja tudi boleča in sprejeta z zadržki). Ne gre za običajno zamenjavo enega prepričanja z drugim, temveč za usodno spremembo pogleda na svet. V takih primerih smo zato nagnjeni k razpravljanju o ne le prepričanjih, temveč o revoluciji v »zavesti«. (Sprememba bi lahko bila primerljiva z izgubo nedolžnosti, ko se nam odpre povsem novi svet.) Pri spremembi paradigme sprva obstaja močan odpor, ki je končno premagan in prejemniki novega pogleda vstopijo v novo fazo zavesti – v novo realnost. Kadarkoli znanost spodkoplje osrednje in zakoreninjeno načelo zdrave pameti, imamo primer miselnega nategovanja (čeprav v pozitivnem smislu, ker je znanost oblika racionalnega poizvedovanja). Učenje o obsegu in naravi fizičnega vesolja z vsemi ogromnimi razsežnostmi in nemogočimi količinami, je tudi neke vrste miselno nategovanje, ki moti običajne samozadovoljne predpostavke o svetu, v katerem živimo. Bizaren svet kvantne teorije je prav tako eden največjih znanstvenih miselnih nategov sedanjega časa. Einsteinova relativnostna teorija je miselno nategovanje našega pogleda na prostor in čas. Te revolucije v znanstvenem razumevanju so sposobne osupniti in vznemiriti, naredijo pa več kot samo da nadomestijo eno prepričanje z drugim. To psihološko dejstvo o znanstveni podjetnosti se mi zdi vredno zapisati in izpostaviti, kajti zagotovo ne gre le za čustveno nevtralno kopičenje podatkov.

Dejal sem že, da je miselno nategovanje (v negativnem smislu) v nasprotju z racionalnim argumentom; s sofisti na eni strani in s Platonom na drugi. Toda sledeč mnenju nekaterih sodobnih teoretikov, pogosto jim pravimo »postmodernisti«, je to nasprotje zavajajoče, neke vrste sofistično. Zanje je ves diskurz izvajanje retoričnih in (drugih) moči, brez možnosti objektivnega racionalnega prepričevanja. Resnica ni primeren cilj intelektualnega poizvedovanja (tako pravi filozof Richard Rorty). Katerikoli diskurz, ki bi naj bil več kot le izraz subjektivnosti ali solidarnosti, je že sam po sebi miselni nateg, največji od vseh pa je promoviranje zablode, da obstaja kaj takega kot je objektivna resnica. Vse naše standardne institucije diskurza, vsaj kakor so bile razumljene v zgodovinskem kontekstu (znanost, zgodovina, filozofija in tako naprej), so za pristnega postmodernista na koncu krive miselnega nategovanja, saj vse težijo k zmotnemu idealu o objektivni resnici in racionalnem argumentu. Edino, kar lahko storimo je, da razkrijemo zablodo in priznamo, da ne obstaja nič drugega kot subjektivnost in skupnost; miselno nategovanje moramo izpostaviti tako kakršno je. S tem ne mislim, da sem naklonjen temu vidiku, za katerega mislim, da ga je mogoče z lahkoto ovreči (vendar to tukaj ni moj namen). To sem omenil samo, da prikažem, kako se pojem miselno nategovanje povezuje z bolj znanimi pogledi. Postmodernist verjame, da imamo vsi oprane možgane, zaradi česar smo sprejeli idejo o univerzalnem razumu in objektivni realnosti, vendar je vse to samo veliki miselni nateg, ki ga poganja kapitalizem, patriarhalnost ali karkoli drugega. Moramo se osvoboditi učinkov tega miselnega nategovanja tako, da ga razkrijemo kot to, kar je: surova psihološka manipulacija s prikritim namenom. Koncept je torej na delu tudi v tej podobi, četudi ne s tem imenom, ki ga tukaj obravnavamo. Za postmodernista je psihološka manipulacija preoblečena v racionalni argument (kot staromoden koncept). S tega vidika je potem Platon zamaskiran sofist ravno zato, ker teži k zmotnemu idealu resnice, razuma in objektivne realnosti, kar je veliki platonski miselni nateg zahodne civilizacije.

Ali bi lahko potem miselni nateg v tem do zdaj površno skiciranem smislu vodil do posledic, podobnih tistim, ki nastanejo pri fizičnem spolnem odnosu? Vprašanje ni tako lahkomiselno, kot se morda sliši, kajti vedeti moramo kakšne so razsežnosti metafore in posledično kako globoko lahko gre. Ali je tu možna kakšna analogija z nosečnostjo in potomstvom? Mislim, da je. Miselni nateg lahko v misli zaseje semena, ki zaplodijo novo življenje, ki se prav tako lahko razširi po svetu in se razmnožuje naprej. To vsekakor drži za benigno obliko miselnega natega, ki se sklada s spremembo paradigme, saj se bo nova perspektiva ukoreninila v misli, rasla, dozorela in odšla v svet, kjer bo oplojevala misli drugih. Tukaj imamo analogijo z biološko reprodukcijo. Richard Dawkins je v knjigi Sebični gen (The Selfish Gene) po analogiji z genom predstavil idejo mema (meme); kakor se materini geni združijo s tujimi, očetovimi geni, ki se nato prenesejo na potomce, tako se memi prenašajo iz enih misli v druge in se nato širijo naprej v misli mnogih drugih ljudi. Dawkins tako primerja reprodukcijo memov (nosilcev informacije) z reprodukcijo genov, kakor da je prenos idej neke vrste miselni seks in kaj je to drugega kot miselni nateg? Miselni nateg vključuje sejanje semen v misli nekoga drugega, nato se osamosvoji in se morda celo razširi med populacijo. Obstajata dve vrsti memov, s katerimi se spoprijemamo: dobri in slabi memi. Dobri so tisti, ki so kot nove paradigme, ki izvirajo iz zdrave, racionalne osnove. Od osebe do osebe prehajajo z razumnim prepričevanjem (Platon je odobraval to vrsto memov). Vendar so tukaj tudi škodljive vrste, ki se enostavno zasidrajo v človeške misli in ne popustijo; to je negativni miselni nateg. Dawkins podaja primer »jingla«: zvok vam stopi v glavo, se vam tam ugnezdi in ne spusti; tako ste bili glasbeno miselno nategnjeni. Skladatelj jinglov ve, da so vaši možgani občutljivi na melodije in trapaste rime, ki gredo hitro v uho, zato igra na to noto, da spravi reklamni »jingle« v vašo glavo, da si ga boste nato pri sebi ponavljali in ga tako potem prenašali tudi na druge. Na vas so miselno vplivali, nadlegovali so vas v glavi. Enako velja za krilatice, klišeje in predsodke; vse to so primeri negativnega miselnega nategovanja. To so memi, ki se širijo v misli različnih ljudi s postopkom, ki je analogen oplojevanju. Mem pomeni za miselno nategovanje to, kar pomeni gen za navadno »nategovanje«. In prav tako, kot moramo biti previdni pri tem, s kom imamo spolni odnos, ki se lahko konča z nosečnostjo in razmnoževanjem (da ne omenjamo bolezni), tako moramo biti previdni tudi pri miselnem nategovanju, ki se dogaja okoli nas. Ne želimo si v naših glavah teh nadležnih memov, ki nam mešajo štrene in nam onesnažujejo mentalno pokrajino. V vsakem primeru se metafora miselnega nategovanja odraža v ideji miselnega oplojevanja in razmnoževanja ter se ne ustavlja pri enostavnem dejanju. Včasih samo dejanje miselnega nategovanja nima takšne posledice in je samo mimobežna epizoda, ki ne pusti trajne posledice, vendar pa včasih nekaj vseeno ostane v mislih, raste in mutira ter se razraste v svet. Ta ideja morebitne trajnosti je tudi del namena metafore; prav lahko boste miselno nategnjeni do konca svojega življenja.

Knjiga »Mindfucking: A Critique of Mental Manipulation« Colina McGinna, je izvirno izšla leta 2008 pri založbi Acumen Publishing.

Prevedla Neža Gajšek

Show 2 footnotes

  1. Za primer filmskega žanra je v slovenščini prevzet kar izraz mindfuck. Pri tem žanru gre običajno za filme, ki imajo na gledalce močan psihološki vpliv, ki jih drži v nekem napetem, morda že mučnem pričakovanju, kaj bo sledilo. (p. prev.)
  2. Angleški izraz bull sessions pomeni srečanja mladih in intelektualnih ljudi, ki razpravljajo o različnih temah. Gre za neformalen pogovor ali razpravo, posebno med moškimi (p.prev.)