17. 7. 2012 Kotiček

Bushido: Kodeks samuraja

Avtor:

Odlomek

[….]

Pravijo, da je odgovor Japoncev na vprašanje, kaj je pomembneje, govoriti resnico ali biti vljuden, diametralno nasproten tistemu, kar bo odgovoril Američan, vendar tega ne bi rad komentiral, dokler se ne dotaknem

ISKRENOSTI ALI RESNICOLJUBNOSTI,

brez katere je vljudnost samo predstava, farsa. »Dostojnost, ki gre čez mejo,« pravi Masamune, »postane laž.« Starodaven poet je prekašal Polonija z nasvetom: »Bodi zvest samemu sebi: če se v srcu ne oddaljiš od resnice, te bodo bogovi ščitili tudi brez molitev.« Apoteoza odkritosrčnosti, ki jo izraža Zi Si v Nauku o sredini, ji pripisuje transcendentalne moči, izenači jo skoraj z Božanskim. »Odkritosrčnost je začetek in konec vseh stvari; brez odkritosrčnosti ne bi bilo ničesar.« Nadalje jo Zi Si z izbranimi besedami opisuje kot daljnosežno in trpežno vrlino, opisuje njeno moč, prinesti spremembe brez gibanja, in njeno sposobnost, samo s svojo navzočnostjo brez truda doseči svoj cilj. Mamljivo je iz kitajske pismenke za odkritosrčnost (kombinacija pomenskih delov za »besedo« in »popolnost«) potegniti vzporednice z neoplatonsko doktrino Logosa — in omenjeni modrec ji v svojem mističnem opisu res pripisuje podobno.

Laganje in namerna nejasnost sta pri nas veljala za enako strahopetna. Bushi je menil, da njegov višji družbeni položaj zahteva strožje standarde iskrenosti, kot to velja za trgovce in kmete. Bushi no ichigon — beseda samuraja ali v natančno enaki nemški različici ein Ritterwort — je bila zadostno potrdilo o resnicoljubnosti izjave. Beseda samuraja je imela takšno težo, da so se obljube na splošno dajale in izpolnjevale brez pisnega potrdila — to bi bilo za samuraja pod častjo. Veliko vznemirljivih zgodb obstaja o tistih, ki so z življenjem plačali za nigon, prevaro, dobesedno dvojne besede.

Spoštovanje do iskrenosti je bilo tako veliko, da so najboljši samuraji — v nasprotju z večino kristjanov, ki so nenehno kršili jasen ukaz svojega Učitelja proti zaklinjanju — zaprisego imeli za nevredno njihove časti. Dobro se zavedam, da so prisegali pri raznih božanstvih ali pri svojih mečih, a to ni nikoli zapadlo zgolj v formo ali prazne besede. Da bi dali svoji besedi moč, smo se včasih zatekli h krvni zaprisegi. Za razlago takšne prisege se morajo moji bralci samo spomniti na Goethejevega Fausta.

Ameriški avtor je nedavno izjavil, da če vprašaš običajnega Japonca, kaj je bolje: povedati laž ali biti nevljuden, se ta ne bo obotavljal in bo odgovoril, da je laž boljša. Dr. Peery1 ima delno prav in delno ne, prav ima v tem, da bo običajen Japonec, tudi samuraj, mogoče odgovoril, kot mu pripisuje, moti pa se v tem, da izrazu, ki ga prevaja kot »laž«, pripisuje prevelik pomen. Ta beseda (v japonščini uso) se uporablja za označevanje stvari, ki niso resnica (makoto) ali dejstva (honto). Lowell pravi, da Wordsworth ni znal razločiti med resnico in dejstvi, in običajen Japonec je v tem pogledu na istem kot Wordsworth. Vprašajte Japonca ali celo Američana, ki je količkaj prefinjen, naj vam pove, ali vas ne mara in ali ga mogoče boli trebuh, brez obotavljanja vam bo povedal neresnice in odgovoril: »Zelo ste mi všeč,« ali »dobro se počutim, hvala.« Žrtvovati resnico zgolj zavoljo vljudnosti pa je veljalo za »prazno formalnost« (kyorei) in »prevaro z lepimi besedami« in ni bilo nikoli upravičeno.

Priznam, da sedaj govorim o ideji iskrenosti, kakršna velja v bushidu, a mogoče ne bo odveč nameniti nekaj besed tudi naši trgovski integriteti, o kateri sem prebral toliko pripomb v mnogih tujih knjigah in revijah. Res je največji madež na našem narodnem slovesu ohlapna poslovna moralnost, a preden ta sloves zlorabimo ali odpravimo celotno raso na njegovi podlagi, ga mirno preučimo in nagrajeni bomo s tolažbo za prihodnost. Od vseh velikih poklicev je bila trgovina še najbolj oddaljena od vojaščine. Trgovec je bil postavljen najnižje v hierarhiji poklicev — vitez, obdelovalec zemlje, obrtnik, trgovec. Samuraj si je včasih privoščil, če se mu je zahotelo, amatersko kmetovati, prodajni pult in abak pa sta mu bila odvratna. V tej družbeni ureditvi je bilo veliko modrosti. Montesquieu je pojasnil, da je bila preprečitev, da bi se noblesa ukvarjala z dobičkonosnimi posli, občudovanja vredna družbena praksa, saj je bilo tako preprečeno, da bi se bogastvo kopičilo v rokah že tako močnih. Ločitev moči in bogastva je poskrbela, da je bila delitev tega drugega enakopravnejša. Profesor Dill, avtor knjige Rimska družba v zadnjem stoletju zahodnega cesarstva, nam je osvežil pogled na to, da je bil eden od vzrokov za propad rimskega cesarstva dovoljeno trgovanje noblese, kar je prineslo monopol moči in bogastva manjšini senatorskih družin.

Trgovina tako v fevdalni Japonski ni dosegla stopnje razvoja, ki bi jo dosegla v svobodnejših okoliščinah. Zaničevanje, ki se je držalo tega poklica, je seveda vanj privleklo tudi tiste, ki jim je bilo družbenega ugleda malo mar. »Označi človeka za tatu in kradel bo« — stigmatiziraj poklic in tisti v njem bodo uskladili svoje norme po tej stigmi. Povsem običajno je, da se bo »običajna zavest«, kot je rekel Hugh Black, »dvignila proti zahtevam, ki ji jih zastavimo, in tudi zlahka padla na mejo pričakovanega standarda.« Ni treba dodajati, da je za vsak posel, trgovski ali ne, potreben moralni kodeks. Naši trgovci v fevdalnem obdobju so imeli interni kodeks, brez katerega ne bi bili nikoli mogli razviti cehov, bank, borze, zavarovanj, čekov, menic itd., a v poslovanju z ljudmi izven svojega poklica so trgovci hitro upravičili svoj sloves.

Tako so ob odprtju naše države tuji trgovini samo najbolj pustolovski in brezobzirni trgovci pohiteli v pristanišča, ugledne poslovne hiše pa so kar nekaj časa zavračale vztrajne zahteve oblasti po odprtju izpostav za tujino. Ali bushido ni bil zmožen ustaviti toka trgovske nečasti? Poglejmo.

Tisti, ki se bolje spoznajo na našo zgodovino, se bodo spomnili, da je bil le nekaj let po odprtju naše države mednarodni trgovini ukinjen fevdalizem in da so takrat samurajem odvzeli fevde in jim v zameno ponudili obveznice, s katerimi so lahko prosto trgovali. Vprašali se boste: »Zakaj niso v trgovino prinesli svoje opevane iskrenosti in ovrgli obstoječih obtožb?« Tisti, ki so imeli oči, da so videli, niso mogli pretočiti dovolj solz, tisti, ki so imeli srce, da so čutili, niso mogli imeti dovolj sočutja do usode mnogih plemenitih in poštenih samurajev, ki so neverjetno grdo in nepovratno propadli na tem novem in nepoznanem polju trgovine in proizvodnje, zgolj zaradi pomanjkanja prebrisanosti in neprilagojenosti svojim spretnim plebejskim tekmecem. Če vemo, da že v tako industrijski deželi, kot je Amerika, propade 80 odstotkov podjetij, je potem sploh presenečenje, da je samo eden med stotimi samuraji, ki so šli v trgovino, v tem novem poklicu tudi uspel? Še veliko časa bo preteklo, da se bomo zavedeli, koliko premoženj je uničil poskus uveljavljanja etike bushida v poslovnih metodah, a hitro je bilo vsakemu pozornemu opazovalcu jasno, da pota bogastva niso pota časti. Kako so se ta pota torej razlikovala?

Od treh vzpodbud Iskrenosti, ki jih našteje Lecky, se pravi industrijske, politične in filozofske, je bila prva v bushidu popolnoma odsotna. Druga se je v politični skupnosti v fevdalnem sistemu lahko komaj kaj razvila. Poštenost je pri nas dosegla visoko raven med vrlinami v svojem filozofskem, in kot pravi Lecky, najvišjem vidiku. Z vsem spoštovanjem do visoke trgovske integritete anglosaške rase, kadar povprašam po najvišjem vzgibu, mi povejo, da je »poštenost lepa čednost«, torej da je koristno biti pošten. Mar ni ta krepost že sama po sebi nagrada? Če pa se poštenost uporablja zgolj zato, ker prinese večji dobiček kot laganje, potem bi bushido imel raje laži!

Bushido zavrača doktrino quid pro quo, prebrisani trgovec pa se je bo takoj polotil. Lecky je imel zelo prav, ko je pripomnil, da se lahko Iskrenost za svoj porast zahvali trgovini in manufakturi; oziroma kot je rekel Nietzsche: »Poštenost je najmlajša od vrlin« — z drugimi besedami, je posvojenka industrije, moderne industrije. Brez te matere je bila Iskrenost kot modrokrvna sirota, ki jo je lahko prevzel in vzgajal samo najplemenitejši um. Teh med samuraji ni manjkalo, a zaradi pomanjkanja bolj demokratične in utilitarne mačehe se temu nežnemu otroku ni uspelo razrasti. Z razvojem industrije se Iskrenost izkaže za zlahka izvedljivo, še več, dobičkonosno vrlino. Samo pomislite, še novembra 1880 je Bismarck poklicnim konzulom nemškega cesarstva razposlal okrožnico o »obžalovanja vrednem pomanjkanju zanesljivosti nemških dobav inter alia, očividnem tako pri kvaliteti kot kvantiteti«, dandanes pa slišimo razmeroma malo o nemški nezanesljivosti in nepoštenosti pri trgovanju. V samo dvajsetih letih so se nemški trgovci naučili, da je poštenost koristna. Tudi naši trgovci se začenjajo tega zavedati. Za več o tem priporočam bralcu pisca, ki sta pred nedavnim o tem podala dobro pretehtani oceni.2 V zvezi s tem je zanimivo opomniti, da sta bili integriteta in čast najboljši zagotovili, ki ju je celo zadolžen trgovec lahko zastavil v zadolžnicah. Dokaj običajni so bili zapisani členi, kot je recimo: »Če ne bom zmožen plačati vsote, ki mi je bila posojena, se ne bom pritoževal zaradi smešenja v javnosti. ali »Če mi ne uspe odplačati dolga, me lahko zmerjate s tepcem« in podobno.

[….]

Življenje je bilo sredstvo za služenje gospodarju in ideal je bil čast. Celotna

IZOBRAZBA IN TRENIRANJE SAMURAJA

sta bila podrejena temu.

Prva stvar, ki je bila nujna v viteški pedagogiki, je bilo izoblikovanje značaja; to je bilo pomembnejše od subtilnejših lastnosti preudarnosti, inteligence in sposobnosti debatiranja. Videli smo že pomembno vlogo, ki so jo pri vzgoji igrali estetski dosežki. Kolikor so bili ti neizogibni za moža kulture, so bili v samurajski vzgoji dodatki, ne pa osnove. Intelektualna superiornost je bila seveda cenjena, a beseda chi, ki je bila rabljena za označevanje intelektualnosti, je v veliki meri pomenila modrost, znanje pa je bilo samo njen majhen pomenski del. Za trinožno stojalo, na katerem je stalo ogrodje bushida, je veljalo, da ga podpirajo Chi, Jin in Yu, ki pomenijo Modrost, Dobrosrčnost in Pogum. Samuraj je bil v svojem bistvu mož dejanj. Znanost ni bila pod njegovim okriljem. Izkoriščal jo je samo toliko, kolikor je koristila njegovemu poklicu. Religija in teologija sta bili domena duhovnikov, samuraj se je z njima ukvarjal samo toliko, kolikor sta mu pomagali krepiti pogum. Kot neki angleški pesnik je samuraj verjel, da »ni veroizpoved tista, ki reši človeka, ampak je človek tisti, ki upraviči veroizpoved. Filozofija in literatura sta bili glavni del samurajevega intelektualnega razvoja, a tudi pri teh dveh ni bila objektivna resnica tisto, kar je iskal — literatura je bila v glavnem namenjena preživljanju prostega časa, filozofija pa je bila praktična pomoč pri oblikovanju značaja, kadar ni bila rabljena za osvetlitev kakšnega vojaškega ali političnega problema.

Glede na pravkar povedano ne preseneča, iz česa je bil sestavljen kurikulum samurajevega študija po pedagogiki bushida. Sestavljali so ga v glavnem mečevanje, lokostrelstvo, jujutsu oziroma yawara, jahanje, raba sulice, taktika, kaligrafija, etika, literatura in zgodovina. Od teh je treba nekoliko podrobneje pojasniti jujutsu in kaligrafijo. Lepa pisava je bila pomembna, verjetno zato, ker imajo naše pismenke, primarno izvirajoče iz slik, umetniško vrednost in ker je hirografija veljala za odsev značaja. Jujutsu lahko na kratko definiramo kot uporabo anatomskega znanja za napad ali obrambo. Od zahodne rokoborbe se razlikuje po tem, da se ne zanaša na mišično moč, od drugih načinov vojskovanja pa, da ne uporablja orožij. Njegov cilj je zagrabiti ali udariti nasprotnika tako, da ta otopi in se ne more več upirati. Njegov namen ni ubijati, ampak začasno onesposobiti.

Matematika je študijski predmet, ki bi ga pričakovali v vojaški izobrazbi in katerega odsotnost v poučevanju po bushidu se bo zdela sumljiva. A to je moč razložiti s tem, da fevdalno vojskovanje ni bilo posebej eksaktna znanost. Ne le to, celotno samurajevo izobraževanje ni bilo naklonjeno ukvarjanju s števili.

Viteštvo je neekonomsko, ponaša se z uboštvom. Strinja se z Ventidijem, ki pravi, da »stremljenje, vojakova krepost, raje izbere izgubo kot dobiček, ki bi ga lahko omračil«. Don Kihot je ponosnejši na svojo zarjavelo sulico in konja, ki so ga same kosti in koža, kot na zlato in ozemlja, in samuraj se z vsem srcem strinja s tem karikiranim vitezom iz La Manche. Samuraj prezira denar — umetnost služenja in njegovega kopičenja. Zanj je denar dobesedno umazan. Preprosta razlaga, ki opisuje zaton veka, pravi, da so »civilisti ljubili denar, vojaki pa so se bali smrti«. Skopuštvo pri denarju in življenju je enako necenjeno, kot je njuna radodarna raba hvaljena. »Bolj kot karkoli,« pravi aktualno vodilo, »mora človek zaničevati denar — bogastvo ovira modrost.« Zato so otroke vzgajali v popolnem zaničevanju ekonomije. Govoriti o denarju je bilo nevljudno in nevednost o vrednosti različnih kovancev je bila znak dobre vzgoje. Števila je bilo treba poznati pri sestavljanju vojska in pri deljenju uslug in ozemelj, ampak štetje denarja je bilo prepuščeno manj plemenitim rokam. V mnogih fevdih so denarne zadeve urejali nižji samuraji ali duhovniki. Vsak misleči bushi je dobro vedel, da je denar gonilo vojne, a ni mu padlo na pamet, da bi iz cenjenja denarja naredil krepost. Res je, da je bushido cenil varčnost, a ne iz ekonomskih razlogov, ampak zato, ker se je tako izvajala vzdržnost. Razkošje je veljalo za največjo nevarnost možatosti, od vojaške kaste se je pričakovala stroga preprostost življenja in mnogi klani so bogastvo zakonsko omejevali.

Beremo lahko, da so v starem Rimu bogati kmetje in drugi možje financ sčasoma postali vitezi, s čimer jim je država izkazovala hvaležnost za njihove usluge in pomembnost samega denarja. Lahko si predstavljamo, kako zelo je bilo to povezano z bogatunstvom in pohlepnostjo Rimljanov. Kodeks viteštva je drugačen. Po njem so bile finance sistematično razumljene kot nekaj nizkotnega — nizkega v primerjavi z moralnimi in intelektualnimi poklici.

S to marljivo ignoranco do denarja in ljubezni do njega je bushido lahko dolgo ostal čist vsega zla, ki ga prinaša denar. To je zadosten razlog, da naši javni možje dolgo niso poznali korupcije, a na žalost se plutokracija v našem času hitro širi.

Mentalna disciplina, ki bi jo dandanes dosegli večinoma s študijem matematike, je bila pridobljena z razčlenjevanjem literature in deontološkimi debatami. Zelo malo abstraktnih predmetov je obremenjevalo um mladine in glavni cilj njihovega izobraževanja je bil, kot sem že povedal, krepitev značaja. Ljudje, ki niso počeli kaj več kot to, da so v glavah hranili velike količine podatkov, niso imeli preveč občudovalcev. Od treh uslug študija, ki jih je naštel Bacon — se pravi užitek, okras in sposobnost — je imel bushido najraje zadnjo, ki je bila namenjena »ocenjevanju in opravljanju poslov«. Naj so bili ti posli javni ali pa je bil njihov namen samoobvladovanje, izobraževanje je imelo popolnoma praktične cilje. »Učenje brez razmišljanja,« je rekel Konfucij, »je prazno delo, razmišljanje brez učenja pa je nevarno.«

Ko učitelj za svoj material vzame značaj, in ne inteligence, dušo, in ne glave, njegovo delo privzame svet značaj. »Starši so me rodili, učitelji so iz mene naredili moža.« Zato je bilo spoštovanje do izobraževalcev zelo veliko. Mož, ki v mladini vzbuja tako veliko zaupanje, mora nujno biti človek vrhunske osebnosti in seveda tudi izobražen. Bil je oče osirotelim in svetovalec tistim v zmoti. »Tvoja oče in mati,« pravi naša maksima, »sta kot nebo in zemlja, tvoj učitelj in tvoj gospodar sta kot sonce in mesec.«

Zdajšnji sistem, ko se za vse mogoče usluge plačuje, med sledilci bushida ni imel zagovornikov. Bushido je verjel v usluge, ki se lahko opravljajo samo brez denarja in nimajo cene. Duhovne usluge, kakršne so opravljali duhovniki in učitelji, se niso plačevale z zlatom ali srebrom, ne zato, ker bi bile ničvredne, ampak ker so bile neprecenljive. V tem primeru je nearitmetični nagon časti bushida učil resničnejši nauk kot moderna politična ekonomija — plače se namreč lahko izplačujejo le za usluge, katerih rezultati so jasni, oprijemljivi, izmerljivi, medtem ko najboljše usluge, ki jih lahko ponudi izobraževanje, to je razvoj duha (ki vključuje tudi usluge duhovnikov), niso jasne, oprijemljive ali izmerljive. Ker niso izmerljive, v njihovem primeru denar, navidezna izmera vrednosti, ni uporaben. Dogovorjeno je bilo, da so učenci svojim učiteljem ob različnih letnih časih prinesli denar ali dobrine, a to niso bila plačila, ampak darila, ki so jih prejemniki radi sprejeli, saj so bili možje strogega značaja, ponosni na svojo častno revščino, preveč vzvišeni za delo z rokami in preveč ponosni, da bi prosjačili. Bili so resnobne poosebitve visokega duha, ki ga ne premaknejo vsakodnevne težave. Bili so utelešenje tistega, kar je veljalo za končni cilj vseh učenj, bili so živi primeri discipline nad disciplinami,

SAMOOBVLADOVANJA,

ki je bilo vsesplošno zahtevano od samurajev. Disciplina neuklonljivosti, po kateri je bila zabičana potrpežljivost brez jadikovanja po eni strani, in učenje vljudnosti, sposobnost, da ne kvarimo užitka ali miru drugega z izražanjem lastnega žalovanja ali bolečine po drugi, sta se združila v stoičnega duha in sčasoma postala narodna lastnost navideznega stoicizma. »Navidezni stoicizem« pravim, ker ne verjamem, da je lahko stoicizem kdaj lastnost celotnega naroda, in ker se lahko nekatere naše navade tujim opazovalcem zdijo trdosrčne. A vendar smo v resnici dostopni za nežna čustva kot katerakoli rasa pod nebom.

Verjamem, da vsaj v enem pogledu moramo čutiti več kot drugi — tako je, dvakrat več — kajti že sam poskus obvladovanja naravnih impulzov vključuje trpljenje. Predstavljajte si fante — pa tudi dekleta — ki jih vzgajajo, da nikoli ne pretočijo solze ali zaječijo, da bi jim to olajšalo čustva — tu imamo fiziološki problem: ali ta prizadevanja okrepijo živce ali jih naredijo občutljivejše.

Nemožato je bilo za samuraja, da je s svojim obrazom izkazal čustva. »Ne kaže veselja ali jeze« je bila fraza, ki je označevala močen značaj. Najbolj naravna izkazovanja čustev so bila obvladovana. Oče je lahko objel sina samo za ceno svojega dostojanstva in mož ni nikoli poljubil svoje žene — vsaj ne pred drugimi, pa če je to še tako pogosto počel v zasebnosti svojega doma. Mogoče je nekaj resnice v pripombi duhovitega mladeniča, ki je rekel: »Ameriški možje poljubljajo svoje žene v javnosti in jih doma pretepajo, japonski pa jih pretepajo v javnosti in poljubljajo doma.«

Umirjenost obnašanja in zbranost duha nista smeli biti prekinjeni s kakršnimikoli strastmi. Spominjam se naše nedavne vojne s Kitajsko, ko je regiment zapustil neko mesto in se je na postaji zbrala velika množica ljudi, da bi se poslovila od generala in vojske. Ob tej priložnosti je bil v množici tudi ameriški opazovalec, ki je pričakoval glasno odobravanje, saj je bilo ljudstvo navdušeno nad vojno in so bili med množico očetje, matere in ljubljeni vojakov. Američan je bil razočaran, kajti ko je vlak zapiskal in se začel premikati, je množica tiho snela klobuke in z globokim spoštovanjem pospremila regiment; ni bilo mahanja z robčki, spregovorjena ni bila niti beseda, vladala je samo globoka tišina, v kateri bi le pozorno uho lahko zaslišalo nekaj pritajenega joka. Tudi domače življenje je bilo podobno, poznal sem moža, ki je vse noči prečul in poslušal dihanje bolnega otroka, a je stal za vrati, da ga ne bi kdo zalotil pri tem trenutku očetovske slabosti.

Prevedel Aleksander Mermal

Slovenski prevod je leta 2011 izšel pri založbi Sanje.

Show 2 footnotes

  1. Peery, The Gist of Japan, str. 86.
  2. Knapp, Feudal and Modern Japan, knjiga I, poglavje IV; Ransome, Japan in Transition, poglavje VIII.

Oznake: