Jesenska filmska šola (JFŠ) v Mariboru: posnetki s popoldanskega mini simpozija filmske teorije
Jesenska filmska šola je simpozij filmske teorije, ki že leta poteka v Ljubljani in pod drobnogled jemlje pri nas spregledane vidike teorije filma. Letošnja edicija Jesenske filmske šole je v obliki mini simpozija prvič gostovala tudi v Mariboru. Mariborski post-dogodek je bil zasnovan kot šolski uvod in predstavitev misli ameriškega filozofa Stanleyja Cavella. Šolski usmeritvi je botrovalo dejstvo, da Cavell v slovenski filozofiji oziroma filmski teoriji še ni pustil globljega pečata.
Stanley Cavell velja za enega največjih sodobnih ameriških filozofov, ki teoretsko slavo črpa iz grešne in nezaslišane poteze – napisal je namreč prva filozofska dela, ki se posvečajo izključno filmu in utemeljijo specifično področje, filozofijo filma. Cavell je premislil film kot »veliko delo duha«, primerljivo s filozofskimi tradicijami, zato v teh delih najdemo nenavadno sopostavitev z velikopotezno namero – vzpostaviti razpravo o Hollywoodu kot skupni kulturni dediščini Amerike in Evrope. Cavell je prebil led, ki je ločeval filozofijo in pogrošne ameriške izdelke (komedije!, melodrame!, romance!), med drugim je ob bok postavil Franka Capro in Immanuela Kanta, Caryja Granta in Friedricha Nietzscheja, Howarda Hawksa in Ludwiga Wittgensteina.
Tomaž Grušovnik: Cavell, skepticizem in film
Kljub svoji prodornosti je Stanley Cavell pri nas manj znan avtor, zato je skušalo uvodno predavanje letošnje Jesenske filmske šole predstaviti širše ozadje Cavellove misli, ki se osredotoča na ontologijo filma in na dva hollywoodska žanra: komedijo ponovne poroke in melodramo neznane ženske. Film, ki za Cavella »eksistira na način filozofije«, nam omogoča, da gledamo svet, ne da bi bili v njem prisotni, kar ga približa poziciji novoveškega skepticizma in njegovega subjekta. Omenjena žanra, ki sta alternativni nadaljevanji Ibsenove »Hiše lutk«, pa po drugi strani raziskujeta rekonstitucijo (ženskega) subjekta, zastavljeno na »pripoznanju«, osrednjem pojmu Cavellove filozofije, ki ga skuša uvodno predavanje pojasniti v navezavi na izbrane komedije in melodrame.
Tomaž Grušovnik je docent na Pedagoški fakulteti in znanstveni sodelavec na Inštitutu za filozofske študije Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru Univerze na Primorskem. V stik s Cavellovo filozofijo je prišel na Univerzi Nove Mehike, kjer je raziskovalno bival v sklopu Fulbrightove štipendije.
Darko Štrajn: Melodrama skeptičnega filozofa
Kako v ameriški kulturi razložiti koncept »cogita«, namreč kartezijanskega subjekta? Če je to sploh kdaj komu uspelo, je uspelo Stanleyju Cavellu s sklicevanjem na filma »Stella Dallas« in »Na razpotju« (Now, Voyager). Za mnoge filozofe, kot je zapisal William Rothman, je odnos Cavellovih pisanj o filmu z njegovimi bolj izrecno filozofskimi spisi nejasen. Vendar pa je, nasprotno, lahko ta odnos razjasnjujoč prav zaradi Cavellovega nenehnega in ne vedno razvidno metodičnega dvoma, oprtega na pojmovanje wittgensteinsko zarisane meje filozofije. Sam Cavell daje glede tega več avtobiografsko opredeljenih namigov, še posebej v izvirnem povezovanju pojma kulture z mišljenjem v njej. Vzajemnost delovanja mišljenja o filmu s tistim, ki poteka v filozofiji pa je, med drugim, nazorno vidna v njegovem razpravljanju o melodrami. Razpravljanje o melodrami presega opredelitev samega žanra. Za Cavella je posebni refleksivni presežek dosegljiv skozi opredelitev subjekta, kakor se prikaže v »hollywoodski melodrami neznane ženske«.
Darko Štrajn je znanstveni svetnik na Pedagoškem inštitutu in redni profesor na fakulteti za podiplomski humanistični študij ISH.
Gregor Moder: Lady Eve in ponovitev izvirnega greha
V »Pursuits of Happiness« Stanley Cavell z nezmotljivim čutom zaznamuje dva bistvena momenta komedije Prestona Sturgesa »Lady Eve«. Prvi moment je prizor, v katerem Charles nikakor ne more verjeti, da je lepotica Eve ista ženska, ki jo je spoznal kot prevarantko na ladji, ko je odplul z »rajskega otoka«. Zakaj ne? Zato, ker ji je na las podobna! Drugi moment je okvir, na katerega se film ves čas sklicuje: mit o Adamu in Evi, o izvirnem grehu in o izgonu iz raja. Vodilno vprašanje predavanja je, kako se momenta vključujeta v osrednji koncept Cavellove knjige, v zamisel o komediji ponovne poroke.
Gregor Moder je filozof in sodelavec na Filozofski fakulteti v Ljubljani, deluje pa tudi v polju umetnosti.
Božidar Kante: »Plinska svetilka« – poskus interpretacije v okviru treh temeljnih pojmov Cavellove teorije filma: skepticizma, zasledovanja sreče in moralnega perfekcionizma
V nasprotju s Cavellovo tezo, da je »Plinska svetilka« ravno nasprotje tistega, na kar naletimo v melodrami, pa tudi komediji ponovne poroke, je predavatelj poskušal dokazati, da se da tudi ta film razložiti na podoben način kot melodramo oziroma komedijo ponovne poroke. Pri tem se je oprl na tri temeljne pojme Cavellove teorije filma: skepticizem, zasledovanje sreče in moralni perfekcionizem. Skepticizem glavne protagonistke filma Paule se nanaša predvsem na njo samo, ne pa toliko na problem eksistence zunanjega sveta in drugih ljudi (gre za problem tako imenovanega zaupanja v samega sebe, kar je kajpada povezano s samozavedanjem). Paula se nenehno sprašuje, ali lahko zaupa tistemu, kar se njej zdi, da se dogaja (Ali sem nora? Sem res sama skrila sliko? itn.). Drugič, vse Paulino delovanje in obnašanje je mogoče pojasniti s tem, da je to pravzaprav prizadevanje za dosego sreče (kar predstavlja ponovna poroka pri komediji ponovne poroke). In tretjič, Paula se ves čas filma poskuša izboljšati (tako v moralnem kot epistemološkem smislu), si torej prizadeva za nekakšno stopnjo moralnega perfekcionizma.
Božidar Kante je doktor filozofije in redni profesor estetike in filozofije umetnosti na Filozofski fakulteti v Mariboru in FHŠ v Kopru. Pedagoško in raziskovalno se ukvarja predvsem s teorijo in filozofijo umetnosti in pri tem uporablja metode in orodja analitične filozofije. S tega področja je objavil več monografij in člankov v domačih in mednarodnih publikacijah. Omenimo zgolj njegovi knjigi »Metafora in kontekst« (1996) in »Filozofija umetnosti« (2001)
Dogodek smo pripravili v sodelovanju Kinoteke (http://www.kinoteka.si), društva Zofijini ljubimci (zofijini.net), bloga Humanistična postaja (https://postaja.wordpress.com/ in Narodnega doma (www.nd-mb.si)