Tudi v današnji edukaciji nadaljujemo z čaščenjem in poveličevanjem že padlih filmskih ikon. Tokrat smo si za nalogo zadali gotovo eno največjih. Ponovno moramo kot neposreden motiv za pristop razglasiti obletnico smrti, čeprav je posvetitev imenu kot je Orson Welles, nekaj za kar ne potrebujemo posebnega razloga.
V njegovem primeru bi za motiv prav lahko razglasili tudi obletnico rojstva, saj se je kot George Orson Welles rodil pred devetdesetimi leti in sicer 6. maja leta 1915 v kraju Kenosha v državi Wisconsin. Imel je nadvse nenavadno otroštvo. Že kot majhen otrok je kazal svoje presežne sposobnosti; igral je klavir, slikal, se ukvarjal z iluzionizmom. Pri devetih mu je umrla mati, sicer spoštovana pianistka, oče, prav tako ugleden inovator, pa je posledično zapadel v pijančevanje. Figuro očeta mu je v tem času predstavljal ravnatelj šole, ki jo je obiskoval. Pri petnajstih mu je umrl tudi oče. Skrbništvo nad njim je tako prevzel družinski prijatelj v Chicagu.
Orsona življenjske tegobe niso ovirale, da ne bi naprej razvijal svojih talentov. Že v deški šoli v rosnih letih je napisal, zrežiral in odigral svojo prvo dramo. Po končanem osnovnem šolanju je zavrnil številne ponudbe iz univerz in se raje podal na Irsko. Tam se je začel resneje ukvarjati z gledališčem. Potem ko je neuspešno naskakoval odre v Londonu in na Broadwayu je v znamenitem »Gate Theatru« v Dublinu doživel svoj odrski krst. Po nadaljnjih popotovanjih po Maroku in Španiji, kjer se je med drugim kot bikoborec spopadal z biki, mu je kot gledališkemu igralcu leta 1934 uspel preboj tudi na domačih tleh, v New Yorku. V potujočem gledališču »Katherine Cornell’s road company« je v drami Romeo in Julia odmevno zaigral vlogo Tybalta. Istega leta se je tudi poročil, zrežiral svoj prvi kratki film in prvič spregovoril preko radijskih valov. Leta 1937 je skupaj z Johnom Housemanom ustanovil svojo gledališko skupino »The Mercury Theatre«. Že s prvimi predstavami je vzbudil ogromno pozornosti. Najbolj na udaru zanimanja je bil s postavitvijo Shakespearovega »Julia Cezarja« v fašistični Rim in »voodoo« verzijo »Macbetha«. V letu 1938 je s svojo gledališko skupino produciral posebno radijsko oddajo imenovano “The Mercury Theatre on the Air” v sklopu katere so predvajali razvpito verzijo “The War of the Worlds”. Oddaja je bila zamišljena kot potegavščina ob Halloweenu, a se je sprevrgla v neustavljivo paniko in pravi exodus ameriškega prebivalstva iz mest. Dogodek je prinesel Wellesu prvo večjo medijsko pozornost. Publiciteta mu je prinesla ponudbo in pogodbo za tri filme z filmsko družbo RKO.
Za svoj prvenec si je vzel kar nekaj časa za premislek. Po nekaj zavrnjenih drznih predlogih je naletel na scenarij Hermana Mankiewicza z naslovom »American«. Slednjič je ta predloga o mogočnem časopisnem magnatu postala »Citizen Kane«, še danes za mnoge deklarirano najboljši film vseh časov. Film je komercialno pogorel in je prinesel družbi RKO, okoli 150,000 dolarjev izgube. Tehnična avantgardnost in pripovedniška kvaliteta tega filma sta bila zanemarjena na račun tračev, ki so v podobi državljana Kanea videli paralele z resnično zgodbo Williama Randolpha Hearsta. Wellesov naslednji projekt za RKO, leto kasneje, je bil bolj tradicionalne sorte. »The Magnificent Ambersons« je zgodba adaptirana po večkrat nagrajeni noveli Bootha Tarkingtona. S tem filmom so poskušali producenti povrniti denar, ki je bil izgubljen s prvim filmom. Na videz trivialna zgodba o pripetljajih ameriške aristokratske družine koncem 19. stoletja in njihovih ljubezenskih srečah in nesrečah, je v rokah Orsona Wellsea postala eden najbolj temačnih in melanholičnih zgodb kadarkoli videnih na velikem platnu. Družba RKO navkljub posegom v film, ki jih Welles ni odobril, ni dosegla svojega namena, temveč je doživela še en finančni polom več. Tako so se pričela krhati razmerja med Orsonom in studijskim sistemom. Da bi dokazal, da zna posneti komercialno uspešen film je leta 1946 posnel noir film o lovu na prebeglega nacista z naslovom »The Stranger«. Po tem blagem finančnem uspehu, ki bo ostal do konca njegovega življenja edini njegov film z finančnim dobitkom, je podpisal za novo produkcijsko hišo Columbia Pictures. Zanje je leta 1947 posnel nepozabni noir »The Lady from Shanghai«, v katerem je ob njem zaigrala njegova druga žena Rita Hayworth. Film narejen v klasičnem ekspresionističnem Wellesovem slogu je bil tudi za ta studio prevelik zalogaj, zato ga je premontirala, a vendarle ohranila Wellesovo prepoznavnost. Za studio Republic Pictures, znanem predvsem po produkciji B filmov, je leto kasneje posnel še svojevrstnega »Macbetha«, nato pa je ločen tudi od druge žene in razočaran nad Hollywoodom odšel v Evropo.
Ta mu je odprla nove možnosti za kreativnost. Sprva predvsem kot igralec je nastopal v številnih evropskih produkcijah. Najbolj znana je njegova vloga v filmski klasiki Carola Reeda »The Third Man«. Vloga v tem filmu je začela serijo negativnih likov, zaradi katerih je postal nekakšen zaščitni znak hudobnega, krutega kriminalca, ki se ne ozira na življenja. Najbolj je ta karakter proslavil njegov film iz leta 1958 »Touch of Evil«, prvi režiserski projekt posnet potem, ko je leta 1952 v Evropi dokončal še eno Shakespearovo delo »Othello« in leta 1955 ekspresionistično mistično kriminalko »Mr. Arkadin«. Za »Touch of Evil« se je na kratko ponovno vrnil pod okrilje hollywoodskega studijskega sistema, ki pa ga je ponovno pustil na cedilu. Čeprav je film v ZDA pogorel, je zunaj njenih meja žel velik uspeh, kar mu je odprlo mnogo možnosti za sodelovanje zunaj meja domovine. Po tem filmu je ameriški filmski sistem za vedno pustil za sabo. Vso svojo dejavnost je preselil v Evropo, kjer je sicer delal v težjih razmerah in z manj denarja, a je kljub temu ohranjal visoko stopnjo kreativnosti. Posvečal se je številnim projektom v glavnem pa je v svojem slogu na film prenašal literarne in dramske klasike kot so »Jane Eyre«, »Chimes at Midnight«, »The Merchant of Venice«, Kafkin »Proces«, Cervantesov »Don Kihot« in druge. Veliko je delal v televizijski produkciji, na področju kratkih filmov in dokumentarcev. Nenazadnje pa je svoj pečat pustil tudi v naših krajih. Ob Yulu Brynnerju je zaigral v legendarni jugo klasiki »Bitka na Neretvi«. Na žalost ga navezava s tem igralcem povezuje tudi z njegovim koncem. Oba sta namreč umrla na isti dan 10. oktobra 1985. Na njegovo zahtevo je bil njegov pepel prepeljan in shranjen na prijateljevo posestvo v Španiji.
Navkljub komercialnim neuspehom se mu je Hollywood uspel vsaj delno oddolžiti že za življenja. Leta 1971 je prejel častnega Oskarja za prispevek k filmski umetnosti, ob tem pa je prejel Oskarja tudi za scenarij za film »Citizen Keane« in bil ob tem še štirikrat nominiran. Leta 1975 je prejel nagrado ameriškega filmskega inštituta za življenjske dosežke in leta 1984 še nagrado združenja ameriških režiserjev imenovano po D.W. Griffithu.
Čeprav je v tako kratkem spisu nemogoče zaobjeti vso veličino tega filmskega genija in njegov pomen na širše smernice zahodne kulture, smo vsaj v glavnem poskušali skicirati osnovne poteze tega veleuma filmske umetnosti, ki mu nesporno pripada naziv enega največjih hollywoodskih ustvarjalcev.