Še ena Edukacija bo minila v znamenju pred kratkim umrle kreativne in tokrat še posebej navdihujoče duše. Izgubili smo Kurta Vonneguta, enega najboljših sodobnih ameriških avtorjev znanstveno fantastične literature, ki ga v slovenščini lahko spoznamo v delih »Sirene s Titana« iz leta 1959, »Mačja zibka« iz leta 1963, »Klavnica 5« iz leta 1969, »Zajtrk prvakov« iz leta 1973, »Jetniški tič« iz leta 1979, »Galapagos« iz leta 1985, »Hokus Pokus« iz leta 1990 in »Časotresk« iz leta 1998. Bil je samosvoj humanist in cinik, ki stvari nikoli ni jemal za samoumevne.
Kurt Vonnegut se je rodil 11. novembra 1922 v Indianapolisu. Na očetovo željo je študiral biologijo in kemijo, leta 1943 pa je vstopil v vojsko in kot vojni ujetnik doživel bombardiranje Dresdna. Eno največjih morij druge svetovne vojne je preživel v kleti neke klavnice, kar je popisal v izvrstni knjigi »Klavnica 5«. Po koncu vojne je študiral antropologijo, vendar je diplomiral šele leta 1971.
Vonnegut je svojo pisateljsko karieri, kot številni drugi pisci njegove generacije, pričel pri različnih revijah, za katere je ustvarjal kratko prozo. Nikoli ni pisal pravoverne znanstvene fantastike, kljub temu pa so številna njegova dela objavile prav ZF revije. V šestdesetih je javno razglasil svoj umik iz ZFja ter pričel pisati leposlovje, kar so mu številni »fani« in pisatelji močno zamerili, kljub temu pa so njegova dela ostala močno zaznamovana z elementi fantastičnega in na trenutke absurdnega. V literarno zgodovino se je Vonnegut zapisal predvsem z romani »Klavnica pet« (Slaughterhouse-Five), »Mačja zibka« (Cat’s Cradle), »Zajtrk prvakov« (Breakfast of Champions) in »Zaporniški tič« (Jailbird), pisal pa je tudi drame, eseje in kratko prozo. Predvsem v šestdesetih in sedemdesetih je bil idol ameriške protivojno razpoložene študentske generacije.
Ozračje absurda in katastrofičnosti, ki preveva Vonnegutov opus, je pisatelj črpal iz lastnih izkušenj. Pri devetnajstih letih je postal nemški vojni ujetnik in preživel bombardiranje Dresdna. Iz njegovih vtisov o vojni se je rodil roman »Klavnica 5«, ki je ob izidu leta 1969 sprožil vrsto primerjav druge svetovne s takrat aktualno vietnamsko vojno, nekatere knjižnice in knjigarne pa so jo zaradi spolno eksplicitne vsebine in grobega jezika črtale iz svoje ponudbe. Knjiga je kljub temu danes obvezno domače branje večine ameriških univerzitetnih študentov.
Po izidu »Klavnice 5« je pisatelj zapadel v globoko depresijo in se zaobljubil, da ne bo nikoli več pisal. Leta 1984 si je s koktajlom uspavalnih tablet in alkohola celo skušal vzeti življenje.
Nekateri kritiki so mu pripisovali izum novega sloga pisanja (zanj so bili značilni dolgi, zapleteni stavki, polni klicajev in ležečega tiska), drugi pa so ga obtoževali inkoherentnosti ter recikliranja vedno istih likov in tem. Precej piker smisel za humor in odličen občutek za absurd pa sta ga prikupila številnim bralcem po vsem svetu in brez strahu pred patetiko lahko rečemo, da smo izgubili enega od velikanov svetovne literature.
Vonnegut je bil aktiven tudi na stara leta: lani je izdal odmevno zbirko esejev »A Man Without a Country« (Mož brez dežele), v kateri se je brez usmiljenja lotil ameriške vladajoče elite. O predsedniku Bushu in njegovih svetovalcih je Vonnegut mirno trdil, da so »prirojeno defektna človeška bitja brez vsake vesti«. ZDA naj bi bile po zaslugi svojih voditeljev v svetu tako osovražene in strah vzbujajoče, kot je bila nekoč nacistična Nemčija. Glede na trenutni položaj na svetu je bil Vonnegut prepričan, da bo človeštvo najpozneje v petih letih doživelo ekološko katastrofo, najpozneje v stotih pa bo celotna rasa počasi začela ugašati.
Po njegovih romanih in novelah so posneli tudi številne filme. Najbolj uspešna je bila predelava njegove najbolj znamenite knjige Slaughterhouse-Five, ki jo je leta 1972 pod istim naslovom na velika platna prelil režiser George Roy Hill. Navdušenje je požela tudi televizijska priredba njegove kratke zgodbe »Who Am I This Time?« iz leta 1982 v režiji takrat še malo znanega Jonathan Demme, v katerem sta zaigrala Susan Sarandon in Christopher Walken. Leta 1996 so po noveli posneli uspešen film z naslovom »Mother Night«, leta 1999 pa še ponesrečeno filmsko različico uspešnice »Breakfast of Champions«. Na začetku devetdesetih je Kurt Vonnegut gostil tudi svojo tv serijo z naslovom: »Kurt Vonnegut’s ‘Welcome to the Monkey House«, ki je v stilu »The Twilight Zone« pripovedovala nenavadne in tako ali drugače zanj značilne misteriozne zgodbe začinjene z ciničnim humorjem.