Sebastien Rose
(Življenje z očetom)
(2005)
V zadnjih letih je občutiti velik porast filmskih stvaritev na tematiko občutljive relacije oče-sin. LIFFE je v tem namen ustanovil novo sekcijo V imenu očeta, v okviru katere se je letos predstavilo 5 filmov iz različnih kulturnih okolij.
Eden izmed peterice je še povsem svež izdelek francosko-kanadske produkcije Life with my father, ki pozornost posveča trem moškim karakterjem, dvema sinovoma in očetu. Gre za drugi celovečerec Kanadčana Sebastiena Rosa, kateremu nagrada občinstva v Karlovyih Varyih predstavlja zaenkrat njegov največji mednarodni uspeh.
Življenje z očetom je lahkotna komična zgodba, ki jo občinstvo zlahka sprejme za svojo; publika na LIFFE jo je ocenila z visoko povprečno oceno (4,3 točke od 5 možnih, kar je zadostovalo za 10. mesto med 36. tekmovalnimi filmi). Kljub svoji preprostosti lahko tudi ambicioznejše občestvo v njej najde svojo potešitev, saj v satirni obliki ponuja globljo pripoved. Za vrhunski film pa bi vendarle bilo potrebno, predvsem v režijskem smislu, izvirneje izpeljati nekatere zaplete in doseči večjo prepričljivost igralcev z Paulom Ahramanijem v glavni vlogi na čelu.
Paul in Patrick sta povsem različna si sinova precej neodgovornega očeta, slavnega pisatelja z le eno knjigo v svoji avtorski zbirki in nepoboljšljivega uživača Francoisa Agire. Mlajši, Paul, je boem, ki smisel življenja išče v vinu in pisanju knjig ter je v tem pogledu precej podoben svojemu očetu; Patrick pa je človek ki svoja občutja skriva za debelimi stenami, nakakšna novodobna divja žival, venomer prežeča za kapitalom. Vsi trije se kažejo kot osebe z stabilnim karakterjem, a prav vsi nemočno podlegajo Slyvie-jinim ženskim čarom, ki kot edina opaznejša ženska karika v filmu na prvi pogled deluje zelo nepomembno, a v sebi skriva veliko več ter skozi film moške like postavlja pred težke preizkušnje.
Sebastien Rose nam je predočil vso ironičnost bivanja. Predvsem moški smo lahko v trojici, na začetku še zelo trdnih, a proti koncu že klovnsko iščočih karakterjev prepoznali lastno nemoč v primerjavi z neizogibnimi življenjskih dejstvi. Najsi delujemo še tako superiorno in bojevito, v skritem kotičku naše sobe še vedno prav vsi, brez sleherne izjeme, drkamo na televizijske reklame ali amaterske porniče in jokamo na prsih naših boljših polovic, da se lahko potem, ko zapremo oči in želimo zaspati sprašujemo, kdo za hudiča je imel toliko smisla za humor in nas ustvaril take. Možate in nebogljene obenem.