Gavin Hood
(Tsotsi)
(2005)
PONOSEN JUŽNOAFRIŠKI FILM
Vdiranje v avtomobile in stanovanja, ropanje trgovin, spopadi z drugimi tolpami, streljanje, mimogrede še osvajanje prsatih lepotic, ki ljubijo barabe in seveda ob vsem tem bežanje pred roko pravice, ponavadi v podobi belopoltih odločnih in brezkompromisnih policajev. Dinamična montaža, urbana glasba, zgodba polna hitrih preobratov, ob koncu moralna pridiga in ponavadi še spreobrnjenje glavnega protagonista. To je pogosto videna verzija ameriškega uličnega žanra.
Tsotsi sicer ni ameriški film, saj je nastal v koprodukciji Južne Afrike in Velike Britanije, odvija pa se v predmestju Johannesburga, a nanj kljub temu zelo spominja. Nosi vse ameriške značilnosti tega žanra, vključno z odločnim, brezkompromisnih in belopoltim policajem. Ima tudi značilno ameriško moralno dimenzijo in spreobrnjenje. Zdaj že verjetno lažje razumemo zakaj je v konkurenci italijanskega, palestinskega, francoskega in nemškega kandidata prejel tudi oskarja za najboljši tujejezični film, kar je ogromen uspeh za mladega režiserja Gavina Hooda in južnoafriško kinematografijo sploh.
Kriminalec ali po južnoafriško Tsotsi je moralno popolnoma razvrednoten 19-letnik, ki je, kot zvemo v enem izmed flashbackov, v otroštvu živel z bolno materjo, kateri se zaradi nalezljive bolezni nikoli ni smel niti približati ter s krvoločnim očetom, povrhu še pijancem. V ogromnem Johannesburgu se sedaj bori za preživetje kakor ve in zna in pri tem ne izbira sredstev. In čeprav film ponuja kar nekaj iztočnic, me je najbolj pritegnila tisti skozi katero je Tsotsi predstavljen kot deček, ki v življenju nikoli ni začutil tiste nežnosti, ki ti jo lahko da samo mati, ko te še v nezavednem, a zelo zavestnem življenjskem obdobju objame in ti da vedeti, da si varen, ljubljen. Kdor je preskočil to materinsko lekcijo ne zmore razumeti pristne ljubezni in je zato niti ne more vračati, še sporoča Tsotsi.
V zgodnji mladosti tako zelo pogrešan občutek topline zato Tsotsi občuti povsem slučajno ob pogledu na doječe dekle, ki živi v njegovi bližini. Takrat ga po vsem telesu prvič oblije tista toplina. In čeprav ne zmore kazati čustev, kaj šele jokati, v tistem prizoru Tsotsija prvič tudi začutimo. Žal eden zelo redkih intenzivnih momentov v filmu je odločilen za razplet zgodbe. Zgodbe, ki, žal, ves čas deluje nekako naključno, kot bi želela opozarjati, da gre »le« za film. Ob tem se mi misel, da je Tsotsi še eden v vrsti filmov, ki knjižno predlogo povzema brez doslednega upoštevanja filmske specifike.
Zato me nemalo čudi, da Tsotsi poleg nekaterih mednarodnih nagrad dobiva tudi dobre novinarske kritike. Skoraj brez izjeme. Verjetno je te kritike bolj kot mene prepričalo vzdušje filma, s katerim režiser razbija »ameriškost« filma. Filmska toplina, ne samo zaradi barv in afriške vročine, pač pa tudi zaradi južnoafriške kulture se odraža v glasbi in temperamentu igralcev. In kljub temu, da ogromno ljudi v Južni Afriki živi človeka, pa tudi psa nedostojno življenje, Tsotsi ostaja prijazen do svojega naroda. Do vseh moralno zelo oporečnih filmskih likov goji visoko spoštovanje in jih ne sodi. Njihovih okrutnih dejanj niti ne dramatizira preveč, pač pa jih uporabi zgolj za zapis krutega afriškega vsakdana.
Ne glede na vse: Tsotsi je vsekakor film, na katerega je lahko vsak Južnoafričan močno ponosen