1. 8. 2005 Filmsko

Pervye na lune

Avtor:

Aleksey Fedorchenko

(Prvi na luni)
(2005)

Popeljani smo v trideseta leta 20. stoletja. Naj spomnim, da se je takratno razmerje sil precej razlikovalo od današnjega. Na zemljevidu še ni bilo zarisane združene evropske skupnosti in tudi vzhodne države v obliki Japonske, Koreje in predvsem Kitajske še niso predstavljale nobene nevarnosti takratnima supersilama Ameriki in Rusiji. Znanost je bila v razcvetu, v ljudeh se je začela pojavljati močna želja po spoznavanju drugih planetov, želeli so više, če se že širiti niso mogli. In ker se je tako Rusom kot Američanom že pošteno mudilo, saj si noben ne eni ne drugi niso želeli biti drugi na luni, časa za zagotavljanje varnosti ni bilo. Nekdo je enostavno moral prevzeti to čast, sesti v vesoljsko plovilo, neke vrste raketo in se eksplodirati v vesolje.

Iz tega razloga spoznamo štiri ruske osebe, ki se ne krivi ne dolžni, znajdejo v ožjem krogu izbora imenovanega »Prvi človek na luni«. Urjenje ni enostavno in zajema nešteto preskusov, od streljanja s puškami, gimnastike, Juda, do večurnega vrtenja na vrtljivem stolu. Vse to naj bi služilo za lažje preživetje tekom poleta in v primeru uspešnega pristanka na luni, ki takrat še ni bila raziskana in, čisto možno, polna sovražnikov v še nedefiniranem agregatnem stanju.

Seveda, gledamo igrane posnetke, tako da tukaj ne gre za osnovno dokumentarno formo, pač pa za zaigran dokumentarec, ki bi iz angleške besede mockumentary lahko poslovenjeno poimenovali ponarejen dokumentarec. Vse skupaj, z nenaravno hitrim, mestoma komičnim, gibanjem, spominja na tipično izročilo tistega časa, burlesko. Že sama oblika tega dokumentarca torej nakazuje, da gre za izmišljeno zgodbo, ki avditorij želi predvsem animirati, ne pa na primer seznanjati s kakimi zgodovinskimi dejstvi.

Prvenec Alekseya Fedorchenka pa svojemu neresnemu značaju navkljub, v sebi nosi nekaj zanimivih sporočil in znova odpira dvome o prvem ameriškem pristanku na luni. Pa ne na način, da bi kot mnogi predhodniki poskušal prvi ameriški izlet na luno označiti za zrežiranega pod dirigentsko palico samega Stanleya Kubricka, ki se mimogrede v Dr.Strangelovu tudi sam ukvarja z rusko-ameriškimi tenzijami, pač pa porogljivo priča o tem, da so Rusi Američane enostavno prehiteli, kar na samem koncu podkrepi še s povsem »avtentičnim« posnetkom lune iz leta 1938.

Hudomušen projekt, ki po svoji zabavni vsebini močno odstopa od večine dokumentarcev letošnje Dokme, prav zato zanimiv in neke vrste osvežujoč cocktail letošnjega programa, vendar nič več kot to.