Brit Jorunn Hundsnes
(Moj ljubljeni otrok)
(2004)
Vsi filmi, ki se prikazujejo v okviru sekcije medregionalna retrospektiva, vsebujejo še dodatno komponento neodvisnosti in objektivnega pogleda na družbeno-politično situacijo v Evropi, saj niso člani velike osvajalke, poimenovane EU. Prav to naj bi tem projekcijam dalo dodaten naboj in jih zaradi svoje nevtralnosti in jasnega pogleda razlikovalo od ostalih. Tekmovalni program »ptičje perspektive« bo v petih dneh predstavil 15 dokumentarcev, ki izvirajo iz Srbije in Črne Gore, Romunije, Bosne in Hercegovine, Švice, pogledali pa smo lahko tudi že 3 sadove Norveške ustvarjalnosti. Pretenciozno zgodbo »Oče in Sin«, čustveno nabito »Nov začetek« in incestno »Moj ljubljeni otrok«, ki jo bomo nadrobno obdelali tekom samega članka. Kot lahko že iz naslovov razberemo pa se vse tri norveške zgodbe ne ubadajo z globalno politično, pač pa z veliko bolj občutljivo temo – medčloveškimi odnosi. Sploh bi se med vsemi tremi norveškimi filmi dalo potegniti precej vzporednic, saj se vsi ukvarjajo z odnosom starš-otrok, torej relacijo, ki v sebi nosi neštete zagonetke in nepopisljivo emocionalno navezanost, osredotočeni so predvsem na čustvena stanja glavnih likov, na njihovo neodločnost, izgubo, trpljenje…
Empatija v psihološki terminologiji pomeni vživljanje v čustva in intimno drugega človeka in prav od vaše stopnje empatičnosti je odvisno kako bi vas pripovedi prevzele, oziroma kako močne močne posledice bi pustile na vas. Norvežani slovijo po svoji hladnosti, nekateri ji zlobno pravijo kar čustvena zadrtost, a na Dokmi smo jih lahko pogledali iz povsem drugega vidika; njihovih čustev res ne izražajo tako evforično, a niso zato nič manj močna ali iskrena, so bolj pritajena, težje dosegljiva, a prav zaradi tega morda najlepša.
Že res, da Severno-evropski filmi skoraj praviloma uokvirjajo strašljive in ganljive človeške usode, a takšnih senzitivnih ekspedicij skozi prepleteno človeško notranjost vendarle ni bilo moč pričakovati. Skandinavski film tudi skozi Dokmo razkazuje svoj razkošen talent in neumorno kreativnost izražanja, kar ga že dolgo uvršča v samo svetovno špico. Kot velik občudovalec Danske, Norveške, Finske in tudi Švedske produkcije, sem se ob pogledu na letošnji festivalski program le nasmehnil in tudi tokrat me »hladneži« niso pustili hladnega.
Neskončne so polemike o tem, kakšna je moč človeškega individuma v primerjavi z močjo božje usode. Ali sploh obstaja kdo na našem planetu, ki bi imel življenje v svojih vajetih in bi se uspel distancirati od vseh možnih ugodnih in neugodnih okoliščin, ki nas tekom bivanja doletijo? Pridemo na svet že zaznamovani, ali smo le nepopisani listi? Sigrid je ena tistih, ki ji življenje ne prizanaša z ničemer. Oče jo je pri 8.letih prvič posilil in od takrat naprej se je vse samo še stopnjevalo. Je tragični lik, ki mu ni bilo omogočeno normalno živeti, saj ji je kruta človeška narava pristrigla peruti. O svoji preteklosti govori presenetljivo trezno, z veliko mero razuma, a jo »izdajo« dolgi, molčeči kadri. Takrat se ji lahko zazremo v oči in niti distanca med filmskim platnom in nami ne more zakriti bolečino človeške duše; čutimo lahko, kako se njena notranjost razkraja pod težo krute otroške usode. Ko ji mama izda, da je tudi njo oče posiljeval, in sicer tik pred nosečnostjo, Sigrid le še zaprepadeno pripomni: no, torej me je posiljeval že pred rojstvom. K tej ugotovitvi ni moč več nič dodati, že z samo utemeljitvijo tega stavka skozi dokumentarec nam Sigrid podaja pogled na svojo in posredno tudi našo življenjsko usodo.
Mnogi se v takem duševnem stanju odločijo za lažjo pot in končajo svoje življenje. Sigrid se je odločila drugače; poskusila bo zaživeti znova, a jo razklanost med kruto preteklostjo in željo po vzpostavitvi novih temeljev v življenju, neskončno utruja. Od tega, koliko človeške trme bo uspela pokazati, je odvisno njeno preživetje.
Britu Jorunnu Hundsnesu, režiserju te ironije o človeški usodi, že sama, milo rečeno, tragična junakinja ustvari klavstrofobično ozračje, tako ga ni bilo več potrebno ustvarjati. Sigrid je dal le priložnost, da spregovori in na ta način apelira na našo bit. Njeno življenje govori samo zase, ni ga potrebno krasiti ali na kak drug način poudarjati, tako je v tem primeru nemogoče podajati sodbe o formi dokumentarca.
Film odsvetujem mamicam, ki imajo majhne otroke ali so visoko-noseče in tistim, ki na kakršnikoli način niso opravili s pedofilijo, ter ga močno priporočam vsem »vsemogočnim« neomajnim subjektom, ali tistim, ki bi to le radi bili.