Matjaž Klopčič
(2005)
Po večletni filmski abstinenci se mojster sedme umetnosti Matjaž Klopčič, znan predvsem po filmih »Na papirnatih avionih«, »Cvetje v jeseni« in »Moj ata, socialistični kulak«, na velika platna vrača z zgodovinsko dramo. Film, premierno predstavljen na LIFFE, je bil na nedavnem 8. festivalu slovenskega filma napovedan, kot glavni favorit za kar nekaj nagrad, a ga je nato strokovna žirija skoraj spregledala. Dobil je namreč le 2 Vesni – Nataša Barbara Gračner za glavno žensko vlogo in Urban Koder za filmsko glasbo – ter posebno omembo žirije za režijo (glavno režijsko nagrado je odnesel Igor Šterk za Uglaševanje).
Kadar se pod film podpiše Matjaž Klopčič, vemo, da lahko pričakujemo vsaj precizen, senzibilen in režijsko izpiljen avtorski izdelek. Vse te filmske veščine so v »Ljubljana je ljubljena« zvezene v silno ambiciozen projekt. V današnjem času je prava osvežitev videti slovenski film tako kustomsko in scenografsko dodelan. A njegova ambicioznost je vidna predvsem v sporočilnosti, saj želi, ne le pričarati mračno vzdušje slovenskega glavnega mesta v času okupacije, pač pa se dotakniti rak-rane slovenskega naroda: naše pritlehne hlapčeske morale, katere sadove obiramo tudi današnje generacije. Cankar, Prešeren in ostali budniki so bili vrženi v nič, ko je bila v 2. svtovni vojni pred dejstvo postavljena slovenska nacionalna zavest.
Zgodba se večidel omejuje na obdobje med 2. svetovno vojno. Osrednji karakter Oton, se mora, kot šolarček leta 1934 na kolenih pokloniti v Franciji ubitemu kralju Aleksandru, ko ga mrtvega z vlakom prepeljejo skozi Ljubljano; le 7 let kasneje se od njega pričakuje, da se bo priklanjal italijanskim okupatorjem, jim ustrezal v njihovih ambicijah po prevzemu našega teritorija in naše kulture. Vse kar je v Otonu ostalo svobodomiselnega je zmedeno in postavljeno pred hudo preizkušnjo. Njegova družina se je že uspešno pokorila »špagetarjem«, tisti uporni so se ubili ali pa so bili ubiti. Kaj mu preostane? Se boriti? Prepustiti? Upati? In Oton predstavlja le eno zmedeno človeško dušo tistega kraja in časa.
Skozi prikaz večih človeških usod avtor odseva kritiko takratne slovenske družbe in jedro te kritike je moč prenesti tudi na današnji čas, ko Slovenci še vedno iščemo primerno identifikacijo z našo kulturo. Film pripoveduje iz prve roke, saj je bil Klopčič v času italijanske okupacije tudi sam prebivalec Ljubljane, tako, da gre delno za avtibiografsko pripoved.
Kar me je pri filmu osebno zmotilo je jezik, ki je bolj gledališki, kot filmski. Pravilna, knjižna slovenščina, tudi iz ust otrok, resda dosega svoj namen v prikazu vsesplošne dvoličnosti, a deluje nenaravno in zategnjeno. Art-vložki, nekakšen prostor, kamor Oton in ostali odplavajo s svojimi mislimi, ko bežijo pred bedo vsakdana, so sicer vrhunsko odigrani in glasbeno pospremljeni, a se nekdo, ki sam ni bil del kake vojne okupacije, z njimi stežka identificira. S tako abstrakcijo se briše »prvotna« iluzija in verjetno je zato občinstvo slovenskega filmskega festivala, film ocenilo za najslabšega med šesterico.
Matjaž Klopčič tokrat ni stvaril novega »evergreena«. In ga tudi ni želel. Ali je bil njegov namen obeležiti spomin, komunicirati z gledalci, podajati lastna stališča ali kritizirati slovenstvo, ve le sam. Producent Franci Slak je o sodelovanju z režiserjem pri tem projektu dejal: »Delo s Klopčičem je velik užitek, on nikoli ni pustil nobenega producenta ali direktorja na cedilu«. Morda bi jih kdaj moral.