Jonathan Dayton in Valerie Faris
(»Naša mala mis«)
(2006)
»Naša mala mis« oziroma kako postati spet srečen
Družinski film »ceste« »Naša mala mis«, ki je za mnoge v času izbire nominacij za Oskarje predstavljal prijetno presenečenje, tudi zaradi neodvisne produkcije, v kateri je nastajal, ni niti tipičen film ceste, še manj pa tipičen družinski film, četudi večina filma ne daje tega vtisa. Sicer na prvi pogled dokaj nenavadna družina Hoover postane v nekem momentu popolnoma ameriška: globoka, topla, povezana, junaška, zmagovalna, dobra, najboljša, skratka boljša od Supermana. In že nas postane strah, da se bo zgodilo kot ponavadi s takšnimi filmi, kjer se dober scenarij razvodeni v okovih predvidljive filmske industrije.
Zato se ob prvem brcanju v filmsko sporočilo poraja vprašanje, ali je tako predvidljivo klišejski zaradi tega, ker Američani mimo tega več ne morejo, ker jim npr. ustroj njihovega uma ne dopušča več nikakršne inovativnosti; ali pa zaradi tega, ker je režijski par zakoncev Valerie Faris/Jonathan Dayton kliše uporabil le kot orodje za prikaz tipičnih lastnosti ameriške družbe, pri katerih vsekakor precej izstopata uspeh in šov. Prej drugo.
Na te dve lastnosti so opira tudi ves film, četudi jih na naše začudenje v razpletu obrne na glavo. Kar je seveda nekaj redko videnega in kar smo gledalci že dolgo tega zakopali v temne predele naše vedno bolj ameriške percepcije. Redko vidiš ameriški film, ki je hkrati patetičen in to patetiko presega oziroma še več, se iz nje celo norčuje. Da ne bo pomote, »Naša mala mis« je predvsem zelo družinski film oziroma celo nekakšen hvalospev vrednosti družine. A tudi poln cinizma. Ves čas poslušamo pridigo o zmagovalcih in poražencih, a tudi jasne namige, da v naši celotni percepciji sodobne družbe nekaj ni v redu.
Ko se ameriška disfunkcionalna družina Hoover odpravi v Kalifornijo, kamor peljejo najmlajšega člana družine, devetletno Olive, da bi nastopila v lepotnem tekmovanju, je še vsa čudna, apatična, nesigurna. Oče Hoover je prikazan kot tipičen Američan, dolgočasen, fanatičen motivacijski trener, ki ne vidi več drugega, kot žrtvovanje sebe in družine za ameriški ideal. Tako v nekem momentu svoji hčerki, ki očitno ni rojena za lepotna tekmovanja, kljub nasprotovanju žene teži z negativnimi učinki sladoleda. A ga naslednji dogodki, kot tudi celotno družino Hoover, prerodijo.
Doživi namreč enega tistih spontanih trenutkov otroške zanesenosti, ko postanejo znamka avtomobila, stanje transakcijskega računa in pospravljanje hiše odveč. Hooverjevi se ne prerodijo zaradi ameriškega ideala uspeha. Prej nasprotno. To dokončno spoznamo v velikem finalu, v katerem je nastop debelušne, špeglaste Olive popolna katastrofa, ki navduši le nekega čudnega zavaljenega rokerja. Prerodijo se v trenutku, ko jim postane jasno, da četudi jih od ameriškega ideala ločijo svetlobna leta, imajo za trenutek vsaj drug drugega. Ne religije, ne uspeha, ampak samo sebe.
In še več. Ugotovijo, da bi morali za nek abstraktni ideal, o katerem ne vedo ničesar, plačati preveliko ceno, namreč svojo lastno srečo. Ko jim postane jasno, da je lahko ameriški ideal za mnoge tudi velika travma, oživijo. »Naša mala mis« je »road movie« v ponovno vrnitev družine in zanikanje absolutne vrednosti ameriškega ideala oziroma ideala potrošniške družbe, a tudi komedija z mnogimi domiselnimi in posrečenimi gagi.
Glede na povedano si upam trditi, da postane povsem odveč vednost, kako se bo zgodba odvijala dalje, je pa seveda možno, da bo nekatere premamila zgodba o uspehu in bo kak »major« studio ta film spremenil v nadaljevanko. Upiranje ne pomaga.