1. 8. 2009 Filmsko

Bernard Herrmann

»Kombinacija Hitchcocka in Herrmanna je bilo največje sodelovanje dveh umetnikov filmskega sveta, kar sem jih imel možnost spoznati. Že ko se je pričelo in kasneje, ko se je nadaljevalo in poglobilo, je predstav­ljalo največjo možno perfekcijo združitve v filmu. Hitchcock je zmeraj dovolil glasbi, da je nosila njegove slike na način, ki je fascinanten in svojevrsten še dandanes in me zmeraj napolnjuje z nekakšnim posebnim žarom! Kaj bi naj drugega dodal? Sem, povedano na koncu, prevzet.«

Danny Elfman

Bernard Herrmann, se je rodil davnega leta 1911 v New Yorku. Leto in kraj njegovega rojstva sta v glasbeni zgodovini zaznamovana z nekim drugim dogodkom. S smrtjo. Le nekaj mesecev prej je namreč umrl velik komponist in dirigent, ki je nekoč izjavil: »kot skladatelj sem tujec med dirigenti, kot Evropejec sem tujec v Ameriki, kot Žid pa sem tujec povsod.« Ime mu je bilo Gustav Mahler.

29. junija se je v izredno ne-glasbeni nemško-ameriški družini rodil sin. Poimenovali so ga Bernard. Kot mladenič se je rad podpisoval kot Bernhard, čeprav je bil vse prej kot močan, velik ali neustrašen. Violino se je učil kar v domačem New Yorku, leta 1931 pa je oblikoval svoj New Chamber Orchestra, s katerim je prirejal koncerte v Washingtonu in New Yorku. Seveda se je preizkusil tudi kot komponist. Najprej z nekaj kratkimi skladbami za komorni ansambel, nato pa z zahtevnejšo literaturo. Pri srcu mu je bil glasbeni oder. Opera ga ni pritegnila, zato je raje pisal glasbo za balet. Nastale so partiture: Americana (1932), The Skating Rink (1934) in Body Beautifitl (1935). Največje delo tega obdobja je kantata po literarni predlogi Moby Dick iz leta 1936.

V Herrmannovi družbi najdemo zanimiva imena tedanjega časa: Charles Ives, Orson Welles in John Green. Predvsem slednja dva sta zaznamovala njegovo nadaljnjo pot. Welles ga je povabil k sodelovanju pri prvi radiofonski izvedbi znamenite radijske srhljivke Vojna sve­tov – War of the Worlds iz leta 1938. Znana je vsesplošna panika, ki je ob predvajanju zajela ves New York in okolico. Iz mesta je bežalo več tisoč ljudi, ki so (kljub opozorilom, da gre za montirano radijsko igro) mislili le na to, kako so svet napadle izvenzemeljske pošasti, ki so se z letečimi krožniki spustile na zemljo. Moč radia je postala očitna. John Green je bil glasbeni direktor na radiu CBS in tesen sodelavec filmske družine Metro-Goldwyn-Mayer. Herrmannu sta se tako odprla dva pomembna svetova v medijski prostor: radio in film hkrati. V tistem času je napisal zanimivo glasbo (simfonično poemo) po literarnem navdihu znanstveno-fantastične predloge Aldousa Huxleya z naslovom »Brave New World«. Orson Welles ga je povabil k sodelovanju z gledališko skupino Mercury Theatre in trenutek, ko je Bernard Herrmann spoznal svojo pravo kompozicijsko smer – filmsko glasbo, ni bil več daleč.

RKO Radio Pictures in Orson Welles so mu leta 1941 ponudili pravo stvar: film Citizen Kane. Uspeh je bil neizbežen in Herrmann je postal zelo iskan hollywoodski komponist. Sledili so filmi prvega obdobja: All That Money Can Buy iz istega leta, Veličastni Ambersonovi iz leta 1942, Hangover Square 1944, Anna and the King of Siam 1946, The Ghost and Mrs. Muir 1947, The Snows of Kilimanjaro 1952, White Witch Doctor 1953 in seveda Garden of Evil iz leta 1954, če omenimo le nekatere. Nato se je pričelo njegovo morda najznamenitejše prijateljevanje z režiserjem, ki je vpeljal v filmsko industrijo popolnoma nove metode. Njegovo ime je bilo Alfred Hitchcock. Sledili so njuni veliki filmi: The Trouble with Harry iz leta 1955, The Man Who Knew Too Much 1956, The Wrong Man 1957, Vertigo 1958, North by Northwest 1959, Psycho 1960 in Marnie iz leta 1964, zadnji film njunega sodelovanja.

Kot svetovalec za zvoke in posebne učinke je delal tudi pri filmu The Birds iz leta 1963, v njem pa ni niti ene glas­bene note. Skupaj z Remmijem Gassmanom je bil tako imenovan komponist za zvočne učinke. Med zanimivejšimi in seveda vidnejšimi partiturami filmske zgodovine, pa so še nedvomno: Mysterious Island 1961, Cape Fear, J. Lee Thompsona iz leta 1962, Jason and the Argonauts, Dona Chaffeya iz 1963, Fahrenheit 451, Francoisa Truffauta 1966, Bitka na Neretvi, Velka Bulajića iz 1969, It s Alive, Larrya Cohena 1975, Obsession, Briana De Palme 1976 in legendarni film Taxi Driver, Martina Scorsesa iz leta 1976. Skupaj z Alfredom Newmanom pa je naredil še partituro za film The Egyptian Michala Curtisa iz leta 1954.

Filmska Aka­demija ga je opazila zelo zgodaj. Že leta 1941 je sodeloval v nomi­nacijah za kipce s kar dvema velikima partiturama. Oskarja za glasbo je kakopak Herrmann dobil za film All That Money Can Buy, medtem ko je njegov Državljan Kane ostal manj opažen. V izboru za nomi­nacije je naslednjič prišel na vrsto šele leta 1946 s partituro za film Ana in Kralj, vendar se je sreča nasmehnila Hugu Friedhoferju za film Najboljša leta našega življenja. Bernarda Herrmanna zasledimo med nominacijami samo še enkrat, pa še to leto dni po smrti leta 1975. Predlagan je bil za partituri filmov Obsedenost in Taksist, dva izdelka produkcijske hiše Columbia Pictures. Komisija je bila mnenja, da si je oskarja za glasbo tistega leto zaslužil film »The Omen«, Richarda Donnerja in komponista Jerrya Goldsmitha, ki se je ob sprejemanju nagrade v zahvalnem govoru spomnil tudi nedavno preminulega Herrmanna. Prav tako je v ugledni filmski reviji sledil precej obširen intervju, v katerem so se režiser Martin Scorsese, igralka Jodie Foster ter igralec Robert De Niro spomnili sodelovanja z Bernardom Herrmannom v njegovem zadnjem filmu Taksist. Kljub temu – glasba ostaja.

Marnie. Kriminalka. Pa ne kakršnakoli, temveč zapletena. Režiser je seveda veliki Alfred. Ves film je sestavljen iz dveh močnih glasbenih motivov: prvi se imenuje Red, drugi nosi naslov filma – Marnie. Oba sta zasnovana po strogem kompozicijskem principu, kot bi se Herrmannu poznalo, da je nadaljeval življenje velikega simfonika Gustava Mahlerja. Izjemno natančno izdelana partitura nas subtilno popelje v svet kriminalke samo z francoskim rogom, godali, pihali in harfo. Lahko bi rekli, da je nastala nekakšna glasbena srhljivka, horror partitura, ki pa je čista kot voda. Vsekakor se je možno s Herrmannom in njegovimi koncepti filmske glasbe ukvarjati zelo natančno. Študije njegovih partitur in dogovorov med njim in Hitchcockom so seveda učna knjiga sodobne kriminalne drame in njenih filmsko-glasbenih konceptov. Kakorkoli, glasba nas vodi naprej. Pred tem le še beseda o filmu: Marnie igra fantastična Tippi Hedren.

Prav poseben učinek v tem filmu nosi tišina. Lahko bi celo rekli, do jo je Herrmann izredno natančno komponiral, ravno zaradi tega pa v melodiji ni pavz. Krasna ideja.

Pred nami je ena bolj ironičnih melodičnih sekvenc, ki jih moramo pri Herrmannu iskati skoraj s povečevalnim steklom. Lahko bi rekli, da je bil kot komponist nekako bolj usmerjen v fantastiko, pravljičarstvo in psihogrozljivke.

Glasbeno kodo je možno razrešiti le tako, da gledamo na filmsko glasbo kot na konceptualno tvarino, ki sicer oblikuje zvočni prostor, toda z natančnimi koordinatami in nikakor ne po principih všečnosti, dopadljivosti ali cenene popularnosti.

To je zelo očitno v glasbi za film North by Northwest, kjer ostane brez tovrstne razveze, brez rešitve. Melodični obrazec nam je to že povedal, mi pa še zmeraj gledamo film. Do konca. Kot bi pričakovali, da bomo s tem rešili uganko. A uganka se reši sama in to le pred nami in za nas. Le mi lahko naredimo sklep in s tem melodično kadenco sijajno zasnovane Herrmannove glasbene domislice.

Herrmann je bil v svojem bogatem opusu zelo natančen in premišljen. S skrbnostjo in zbranostjo resničnega filmskega komponista je izbiral zvočni material, ki daje filmom pravo podobo. Herrmann je filme oblikoval, Hitchcock jih je snemal, bi lahko dejali. In navsezadnje: filmska glasba ima svoje korenine v kompoziciji slike in kadru. Filmska glasba ima dramaturgijo v igri in moč v komponistovem znanju. Bernard Herrmann je imel vse našteto.