Jang Sun Woo
(Laži)
(1999)
Pornografski filmi segajo skoraj do začetkov kinematografije. V današnjem času so našli svoje trdno zasidrano mesto v specializiranih kinodvoranah in televizijskih, v glavnem (de)kodiranih programih, ne pa tudi v množičnem kinematografskem prostoru. Obstajajo pa tudi izjeme, ki sicer koketirajo s pornografijo, a s to razliko, da sprožajo prej raznovrstna vprašanja, kot pa zgolj rajcajo. Poglejmo nekaj primerov. Slavni Bertoluccijev Zadnji tango v Parizu, kjer se glavna junaka Jeanne (Maria Schneider) in Paul (Marlon Brando) umakneta v svoj lastni, brezimenski erotični svet, odpira npr. vprašanje (ne)zmožnosti normalnega partnerskega odnosa. Cesarstvo čutil Nagisa Oshime, kjer se Sada Abe (Eiko Matsuda) in Kichizo (Tatsuya Fuji) prav tako predajata svetu seksualnega eksperimentiranja, odpira vprašanja o odnosu med ljubeznijo in smrtjo. Erotična drama Laži Jang Sun Wooja, »porednega dečka« Južno Korejske kinematografije, kjer 38 letni poročeni kipar J (Sang Hyun Lee) in 18 letna dijakinja Y (Tae Yeon Kim) postopoma vse bolj silita v svet skrajnega hedonizma (postaneta popolna seksualna potepuha), jasno pokaže omejenost popolnoma svobodnega partnerskega odnosa. Omenjeni filmi skozi kult osvobojene spolnosti odpirajo mnoga družbeno-psihološka vprašanja, tudi takšna, ki so v normalnem kinematografskem prostoru ponavadi ignorirana.
Laži, ki smo si jih lahko ogledali prejšnji teden v okviru art kino mreže, se pričnejo povsem »nedolžno« (J vzame Y nedolžnost). Po nekaj začetnih seksualnih srečanjih, ki jih še lahko opredelimo kot povsem normalna, družbeno sprejemljiva, se kmalu pokaže, da si ljubimca, predvsem J, želita obscenosti. Tako postane njuno glavno orodje palica v vseh možnih velikostih in materialih, pri čemer postopoma prevzema J vlogo sadomazohista, Y pa, čeprav nekoliko nejasno, vlogo sadistke. Bolečino sicer težko prenašata, na njunih zadnjicah so pogosto sledi krvavi in udarcev od modric, a ju to početje, kot je pač normalno za sadomazohiste, osvobaja. Gledalcu postane kmalu jasno, da postane sprva navidezno svoboden in osrečujoč svet poln boleče obsesivnosti in vedno večje potrtosti. Srečo razumeta le še skozi svet odtujene seksualnosti, kar je najbolje simbolizirano z zadnjim stavkom, ki ga izreče J, ko ga zapusti Y: »Ta dan sem zadnjič videl mojega angela.«
Jang Sun Woojeva tragikomična, surovo dokumentaristična, a skrajno senzibilna erotična provokacija dolgočasnosti in strogosti meščanstva vznemirja s preseganjem meje običajne doze seksualnosti in dobrega okusa. A nič zato. Laži so le na videz pornografski film. So domiselna odslikava sadomazo odvisnosti, s kritično distanco. Obscenost ima povsem drugačno razsežnost kot v duhomornem Nepovratno Gasparja Noeja. Prednost Jangove erotične drame so nekonvencionalna, sproščena, duhovita in domiselna odslikava sicer krute družbene razsežnosti.