Jean-Pierre Dardenne & Luc Dardenne
(Otrok)
(2005)
Brata Dardenne sta Otroka premierno predstavila lani v Cannesu. Njun novi film je bil takrat med nominiranci za glavno festivalsko nagrado skoraj neopazen, saj so ga zasenčile premiere nekaterih slavnih avtorjev; med drugim Strti cvetovi Jima Jarmuscha, Zgodovina Nasilja Davida Cronenberga in Manderley Larsa von Trierja. Kljub temu je žirija, ki ji je predsedoval Emil Kusturica, pod žaromete postavila prav ta droben film, ki se kar malce sramežljivo loteva obravnave dveh mladih usod.
Sonia in Bruno, ki ju maksimalno prepričljivo upodobita Jeremy Renier in Deborah Francois, sta zaljubljena najstnika, ki bi bila povesem neopazna, če jima ne bi spodletelo. Posledica: Otrok. Lastni družini sta jima obrnili hrbet; o tem, da bi sinčka dala v rejo nadomestnim staršem nočeta niti slišati. Konec koncev se jima zdi dojenček prav fina igračka. Resnosti problema se ne zavedata, saj sta še sama v procesu odraščanja. In če Sonia nekako še sledi materinskemu nagonu in prepričljivo opravlja vlogo otroške mamice, je Bruno nastali situaciji popolnoma nedorasel. Pri preživljanju družine si pomaga s krajami in nelegalnimi posli..
Pred nami se tako v nerodni starševski vlogi kaže dvojica, ki še svojega življenja ni dobila v roke, pa že ima odgovornost za skrb drugega. A brata Dardenne nista želela izpostaviti problematike vzgoje otrok pri mladih starših, pač pa potrkati na našo vest in popridigati, da smo za nastalo situacijo soodgovorni vsi. In vsi tudi nosimo posledice. Tragika mladega para ni samo v njunih skromnih socialnih prihodkih, pač pa, kot običajna najstnika živita iluzije velikih, uspešnih in bogatih, kar je v kombinaciji z njuno naivnostjo in nebrzdano željo po premiku na bolje, usodno. Bruno sicer sledi očetovskemu nagonu in poizkuša družina ohranjati pri življenju, a mu kmalu spodleti. Besede nagon pa ne uporabljam naključno; prav nagon je tisti, ki ju vodi v tak način življenja, ne pa njuna človeška nemarnost in malodušje, kot jima je očitano. Gre za še neizdelana človeka, ki se v nastali situaciji obnašata povsem intuitivno. Njuni zločini so jima bili vsiljeni in ne izhajajo iz njune sprevrženosti ali želje po kriminalu. V tej točki nosi film pomembno družbeno-kritično svarilo. Problem enega je problem nas vseh. Bolj, kot bi to želeli razumeti.
Pa ne bi želel, da recenzija izzveni biblijsko, saj tudi sam film ne ponuja takšnih asociacij. Je namreč zelo preprost, jasen, nezapleteno podan in povedan povsem brez okraskov. Namerno se izogiba vsem sredstvom filmske manipulacije in se kot tak niti ne reklamira. Kot da Jan Pierre in Luc Dardenne nista, niti z najmanjšim drobcem ustvarjanja napetosti ali z minimalnim zvočnim dodatkom, želela posegati v naše doživljanje filma. Z vsem spoštovanjem sta ga prepustila nam samim, naj z njim počnemo kar sami hočemo. Pa nas zaradi neambicioznosti osnovnega okvira zgodbe ob gledanju ne popade črnogledost. Še vedno namreč ostaja prijeten priduh otroške nagajivosti, iskrenosti in iskrivosti, ki kljub temu, da filmski liki izgubljajo svoj boj v družbi, nadvlada nad tragično prihodnostjo izgubljenih likov. Otrok tako kljub razpadli ljubezenski zvezi ostaja nežen, kljub katastrofalni usodi posameznika upajoč in kljub pustim prizorom bogat.
Sicer pa sta brata Dardenne že posnela nekaj kvalitetnih celovečercev, nazadnje Rossete leta 1999 in Sina leta 2002, a ju bo med »pomembnejše« režiserje izstrelila šele canneska Zlata palma. Odkar sta jo dobila so prepoznavnost pridobili tudi vsi ostali njuni filmi. Običajen postopek selekcioniranja na podlagi blagovnih znamk, v tem primeru režiserjev, ki se mu med množico ponudbe ne moremo več izogniti. Z veseljem lahko oznanim, da je z Otrokom, tudi Belgija dobila prestižno filmsko znamko v svetovnem merilu.
Bratoma Dardenne bo še naprej sledil Rene, vi pa le bodite pozorni, da kljub kruti usodi, ne izgubite vere v svetlo prihodnost, tako kot je tudi otroci ne.