Laurent Cantet
(Izkoristek časa)
(2001)
Drugi celovečerec mladega, a že precej odmevnega francoskega režiserja Laurenta Canteta Izkoristek časa je zanimiv vsaj v dveh pogledih. Po eni strani opominja na »odtujitve« industrijske družbe, predvsem na psihološke pritiske zaradi nezaposlenosti in moči patriarhalne družine, po drugi strani pa se domiselno loteva razmerja laži in filma: glavni junak Vincent je sicer obupen lažnivec, a kljub temu nas film sam »potegne« močneje. Medtem ko ta pravi Vincent (resnična zgodba Jean-Clauda Romanda, ki se je 18 let izdajal za zdravnika, potem pa je, ti pred razkrinkanjem, pobil svoje bližnje sorodnike, da bi jim prikrajšal čustvene muke) na koncu svoje odisejade laganja mori, filmski junak tega ne stori. Cantet nakaže dve možnosti, nadrealistično, po kateri najde Vincent novo perspektivno zaposlitev, ter realistično, po kateri pobegne od svoje družine. V tem pogledu Cantet uporabi film kot sredstvo zavajanja oziroma kot je trdil že znani filmski realist André Bazin, da je prav zaradi te prepoznavne moči film le redko posnetek realnosti.
Zgodba. Vincent, moški zgodnjih srednjih let, zaide v neznosne eksistencialistične težave, a jih več ne zna oziroma morda tudi ne zmore rešiti. Ko ga odpustijo iz več kot solidne službe, ker se v njej ni več znašel, postane njegovo profesionalno življenje gola fikcija. O odpovedi svoji družini, ženi in trem mladoletnim otrokom ter očetu in materi, ne pove ničesar, ampak si raje izmisli svojevrsten »alibi« o svojevoljni odpovedi ter o novi službi v Ženevi. Raje spi cele noči v avtu, kakor da bi se soočil z lastno strahopetnostjo. Raje finančno prevara svoje prijatelje, znance in očeta, kot da bi iskal novo službo. Zaposlitve v resnici sploh noče, ampak želi zgolj ohraniti stanje, torej ves ugled, ki mu ga je nudila prejšnja služba. Na tej točki opozarja film na nekaj pomembnih socioloških fenomenov. Po eni strani ga lahko umestimo v polje spoznanj, do katerih so se na osnovi raziskav dokopali nekateri sociologi dela, namreč, da povzroča nezaposlenost številne nezaželene psihološke reakcije, med drugim tudi slabše duševno zdravje (npr. višje stopnje samomorilnosti). Seveda pa je Vincentova zgodba lahko tudi simbol pritiska, ki ga v današnjem času še vedno doživlja »glava« patriarhalne družine, ki plačuje za ceno družbene moči z odvzemom individualne svobode.
Res je sicer, da smo v nekaterih drugih filmih videli mnogo bolj prepričljive upodobitve patoloških lažnivcev (npr. William Macy v izredno prepričljivi vlogi Jerryja Lundegaarda v Fargu bratov Coen), toda v tej rahlo subverzivni psihološki drami je zanimiva predvsem subtilnost laganja. Vincent svojim lažem navkljub ni negativec, saj ima normalno razvit socialni čut, ampak le nekdo, ki zaradi odgovorne zaposlitve zapade v krizo identitete, iz katere ne najde več izhoda. Kakor bi hotel Cantet povedati, kot je nakazal že v svojem prvencu, Človeških zakladih, da je sistem neoliberalnega kapitalizma tisti, ki je vreden kritike in ne Vincent(i).