Andrew Jarecki
(LOV NA FRIEDMANE)
(2003)
Leta 1988 je FBI, na podlagi pedofilskega časopisa iz Nizozemske, aretirala 56. letnega upokojenega učitelja Arnolda Friedmana in njegovega najmlajšega, 18. letnega sina Jesseja. Oče in sin naj bi namreč že štiri leta sodelovala v pornografiji ter spolno zlorabljala Arnoldove dijake, ki sta jih v domači kleti »inštruirala« računalništvo. Seveda je bil sodni proces v Ameriki medijsko zelo odmeven dogodek, policija in javnost pa sta o obtoženih že imela vnaprej izoblikovano mnenje. Posledično, Arnoldu in Jesseju ne preostane nič drugega kot, da priznata krivdo in upata na dim nižjo kazen.
Dokumentarec »Lov na Friedmane« je bil na letošnjem 15. LIFFu prikazan v novi sekciji programa imenovani »Gverila«, katera naj bi gledalcem »ponudila neposredna, brezkompromisna in pretresljiva dela dokumentarne produkcije«. Idejo za ta »intimni« dokumentarec o dobro situirani disfunkcionalni druzini je Andrew Jarecki, režiser in scenarist filma, dobil, ko je med snemanjem dokumentarca o klovnih za otroške zabave slučajno naletel na Davida Friedmana, Arnoldovega najstarejšega sina. Ta je namreč celotno afero o največjem pedofilskem sojenju v Ameriki ves čas snemal z domačo videokamero, posnetke shranil in jih režiserju tudi posodil za izdelavo filma. V »Lovu na Friedmane« bi nas Andrew Jarecki rad prepričal, da so Friedmani »popolnoma normalna druzina«, ki so jo naključni pedofilski časopis ter aretacija očeta in sina zaradi domnevnega nadlegovanja otrok, pripeljali na rob propada. Vsi tisti, ki mislite da je to »hard-core« dokumentarec, ste se zmotili. Kajti »Lov na Friedmane« je predvsem dokument družine na robu destrukcije ter hkrati zgodba o pomanjkljivem pravnem sistemu v Ameriki, ki naj bi kršil pravice Friedmanovih. Trdnih dokazov za spolna nadlegovanja naj ne bi bilo, Arnold in Jesse naj bi bila obtožena LE zato, ker je imel oče doma pedofilske časopise. V Ameriki je zavladala pedofilska histerija, starši zlorabljenih otrok pa so se bojda med seboj prepirali v stilu:«Moj sin je bil posiljen 6x, tvoj pa le 5x!«. Film je na lanskem »Sundance« festivalu prejel veliko nagrado žirije in naj bi bil kontroverzen predvsem zaradi »odkritih« seksualnih pogovorov o spolnem nadlegovanju otrok. Vendar na koncu filma vecina gledalcev več ne ve komu naj verjame, saj je več kot očitno, da NEKDO tukaj laže!
To je dokumentarec v katerem ni naratorja, ki bi te vodil skozi dejstva. V filmu so samo intrevjuji z glavnimi protagonisti, arhivski in Davidovi posnetki iz časa sojenja, ni pa nikakršnega režiserjevega komentarja ali poglobljenih vprašanj, kot so :zakaj se je to sploh zgodilo in kaj sploh je resnica. In od režiserja bi pričakovali, da bo pri tako resnih obtožbah kot je 200 obtožb za posilstva 12ih dečkov starih od 6-12 let, predstavil dokaze na podlagi katerih so dosegli obsodbo. Pa jih ni. Nobenih. Niti tistih za, niti proti. A vendar se na koncu izkaže, da je največji obremenilni dokaz proti Friedmanom ravno Davidova amaterska »videoprodukcija«, s katero je dokumentiral družinske dogodke. Ja, Friedmani so res veliki ljubitelji filma le »igra« jim ne gre tako dobro od rok, kolikor režija. Osebno se mi je zdelo, da vse osebe lažejo. Ne le kameri temveč eden drugemu, predvsem pa sami sebi. Po pravici povedano sem šla film gledat v prepričanju, da sta Friedmana kriva, vendar sem seveda dopuščala tudi možnost, da so ju obtožili po krivem. No vsaj upala sem lahko, a žal je resničnost precej kruta.
Film se začne z arhivski posnetki Arnolda Fridemana, navdušenega ljubitelja filmov, ki rad zabeleži odraščanja svojih treh sinov. Toda kaj kmalu vidimo, da Friedmanova družina niti slučajno ni »popolna«, saj so se štirje moški – oče in sinovi- precej zarotniško združili proti Elaine, svoji ženi in materi, ki je ne pustijo blizu. O.K. boste rekli, saj ima vsaka družina svoje probleme, ampak tu se ti res zazdi, da ti otroci resnično sovražijo svojo mater. Še posebej David, najstarejši sin, ki ves ogorčen nadnjo stresa svojo jezo in snema svoj »dokumentarec«. Friedmani plačajo varščino za Arnolda in Jesseja, tadva doma čakata na sojenje, že itak krhki odnosi pa se dokončno spremenijo. Arnold, ki se je na vseh prejšnjih posnetkih hvalil in veselo »gobcal«, je po aretaciji presenetljivo pasiven. Tudi takrat, ko vsa družina kriči okoli njega ne reče nič. V svojo in sinovo obrambo ne pove ničesar. Niti enkrat ne reče, da sta nedolžna. Medtem, ko Elaine ne ve kaj naj si misli o moževi domnevni krivdi, se sinovi se tesneje povežejo. Vsi trdno stojijo na očetovi strani, matere ne spustijo zraven, jo zaničujejo in celo verbalno zlorabljajo. Očitno so vsi razen Elaine prepričani, da je Arnold nedolžen, ampak nihče ne izreče najbolj očitnega vprašanja: Kaj se je v resnici zgodilo? Navadno se družine v takih okoliščinah se tesneje povežejo, njihova popoka še po zadnjih šivih. Mogoče zato, ker vedo da so krivi in da jim je policija tokrat za petami.
Zgodba se počasi začne razpletati, ko se Elaine končno vpraša: »Kako se je kaj takega lahko sploh zgodilo?« Takrat izvemo, da je Arnoldu in njegovemu bratu Howardu v otroštvu umrla sestrica, zaradi česar sta se starša ločila. Brata sta z materjo živela v eni sami sobi, ki je bila hkrati tudi skupna spalnica. Njuna mati si je domov rada pripeljala različne moške in dečka sta bila večkrat priča »seksu v živo«. Zato naj bi Arnold že pri 13. letih spolno zlorabljal mlajšega, 8. letnega brata Howarda. Ta se tega pri svojih 65. letih bojda ne spomni. Prav tako je Arnold ženi priznal, da je nekoč spolno zlorabil prijateljevega sina, a ta ni nikomur nič povedal. Ko je Arnold dobil lastne otroke je začel hoditi k psihoterapevtu, saj se je bal, da bo začel nadlegovati tudi njih. Ko na skupnih terapijah prizna, da je v resnici zlorabil dva dečka, Elaine jezna vpraša: „Kako dva?! Rekel si, da je bil samo eden!!« Kot da je številka vazna, če je človek pedofil! Vendar Elaine ostane z Arnoldom, ki na sojenju prizna krivdo, zato da bi rešil sina. Za domnevna posilstva 12ih otrok dobi 10-30 let zaporne kazni. In ko ga odvetnik obišče v zaporu, ga Arnold prosi, da se presedeta, saj ga poskakovanje 5. letnega dečka za sosednjo mizo spolno vzburja! Bliža se tudi Jessejevo sojenje. Tudi on prizna krivdo in s solzami v očeh prizna, da ga je oče v otroštvu zlorabljal. Kasneje vse to zanika, češ da si je vse izmislil njegov odvetnik. Vseeno so ga pri 19. letih obsodili na 6-18 let zapora, saj ni pokazal niti malo sočutja do »posiljenih« otrok, čeprav naj bi bil tudi sam spolno nadlegovan. Arnold po nekaj letih zaporne kazni napravi samomor z antidepresivi in ker je bil takrat samomor se izplačljiv, zapusti sinu Jesseju 250.000$ vredno življenjsko polico.
»Propagandni« dokumentarec kontra medijski histeriji zaradi pedofilije je bil lani celo nominiran za Oskarja za najboljši dokumentarec, vendar se mi osebno bolj zdi kot precej amaterska produkcija z domačimi videoposnetki, ki je po nekem »čudežu«dobila nagrado. Zakaj je ta film dobil tolikšno pozornost, čeprav v njem ni nič novega? Vse to smo namreč že videli: grozljive obtožnice, zagovarjanje domnevno nedolžnih pedofilov, jokanje žrtev in družine prizadetih. Odgovor je: voajerizem. Tukaj imamo namreč »real life« TV dramo o najbolj disfunkcionalni družini v Ameriki. Friedmani so res tako obsedeni s filmom, da se med ogledom počutiš kot pravi voajer, ki brska po njihovih zaprašenih posnetkih in boleči oz. bolani preteklosti. Dejstvo je, da Friedmani Jareckiju verjetno nikoli ne bi dali domačih posnetkov, če bi jih ta hotel predstaviti v »slabi luči«, zato v filmu ni nobenih obremenilnih dokazov. A vseeno si lahko na podlagi izjav in obnašanja glavnih akterjev ustvarite »svojo resnico«. Kot vidimo tudi Elaine ni ravno angelček. Njeni lastni otroci jo sovražijo, ona pa je ljubosumna na njih, ker so ji »prevzeli« moža. Mogoče je pa celo vedela, da jih oz. ga (Jesseja) oče posiljuje, pa ni nič naredila. Onadva bojda seksala nista, saj je bil seks za Arnolda isto kot delo ali pomivanje posode, čeprav mu je dopovedovala da »mora biti zabavno«. In kako je sploh lahko ostala poročena z njim, ko ji je priznal, da je pedofil? David je v poskusu obrambe očeta patetičen. Ko mu režiser prebere odvetnikovo izjavo, da je očeta v zaporu vzburil deček, ta reagira: „Saj ne veš kaj je s tem mislil. Niti jaz ne vem. To si je mogoče razlagati na več načinov«. V očetovo nedolžnost očitno verjame ali pa si ga ne upa vprašati, kar pa ne velja za Jesseja. Njega šele na poti v zapor vpraša: “Jess, did you do it?« »Ne«, odgovori Jesse z nasmeškom na obrazu, potem pa pleše in oponaša Monthy Pytone pred sodiščem. Gre celo do očeta nekega dečka in ga začne iz čistega mira provocirati. Pa mi povejte kateri normalen človek bi storil kaj takšnega? Očitno si tudi glede svojih posilstev ni čisto najbolj na jasnem, saj enkrat s solzami v očeh prizna, da ga je oče posilil, drugič pa vse to spet zanika. Sam je celo izjavil, da mu je bila očetova pozornost všeč, zato se je držal bolnega dogovora. Je očetova življenjska polica vredna 250.000$ plačilo za »dobro opravljeno delo« ali pa mogoče »odškodnina za povzročeno škodo?« Ne vem.Vemo samo, da Jesse, ko po 13. letih pride iz zapora, izjavi:«Bog ve, da nočem več biti podoben očetu«. In hkrati poudari, da ni kriv. Howard zanika incestuidni odnos z bratom, češ da se on ničesar ne spomni. Mogoče je naključje, ampak: Howard je gej. Očitno je sin Seth, ki edini ni sodeloval v dokumentarcu, še najbolj normalen član družine Friedman.
Ampak mene bolj zanima zakaj so Friedmani snemali te grozne dogodke o propadu njihove družine? Le kdo bi hotel imeti kaj takega posnetega in zakaj? Mogoče David, da se bo spominjal kaj sta storila oče in brat, tako da no bo ponovil njune »napake«. Kajti, če niste vedeli, je David najboljši New Yorški klovn za otroške zabave. Če je režiser Andrew Jarecki hotel iz tega materiala posneti samo dramo o disfunkcionalni družini, potem je uspel. Vendar bi si za tak film lahko izbral vsako drugo družino s svojimi težavami. Dejstvo je, da je Jarecki vedel, da mu bosta tema in znan priimek obtožencev prinesla veliko publicitete. In edino kar se mi zdi bolj perverzno od posilstva otrok je to, da je režiser tragedijo izkoristil v svoje promocijske namene. Gledalca je »kvazi« pustil da si sam ustvari mnenje, v resnici pa ni imel niti toliko »jajc«, da bi se opredelil za katerokoli stran.