Larry Charles
(Borat)
(2006)
Mr. Bean proti Boratu
Tako kot je Rowan Atkinson že večkrat na filmsko platno spravil svoj svetovno znani TV lik Mr. Beana, tako zadnja leta tudi Sacha Baron Cohen, trenutno vsekakor eden najbolj originalnih in vplivnih svetovnih komikov, počne s svojimi liki Ali G-ja ali Borata. Čeprav je Atkinsonov lik v svoji pojavnosti mnogo bolj dovršen in predvsem bolj raznolik, je Cohenov lik Borata vsekakor nekaj presežnega v smislu vsebine. Provokativen, bizaren, a tudi skrajno Tatijevski ali Chaplinovski v svoji ne sicer najbolj očitni neškodljivosti in družbeni kritičnosti. Seveda predvsem v stilu tistega dela sodobne komike, ki na najbolj bizaren način provocira nekatere družbene pojave, npr. South park.
Ozadje Cohenovega Borata je vsekakor več kot zanimivo, še posebej, če imamo v mislih njegovo vsaj navidezno nacistično, anitisemitistično in seksistično držo. Boratov lik deluje za zahodnjaka kot nekaj popolnoma neumenga, bizarnega in provokativnega, če ne celo tudi skrajno nevarnega. Kazahstanska vlada je ostro nasprotovala njegovemu liku in med drugim celo prepovedala eno izmed njegovih internet strani. Celo samemu predsedniku ZDA se je pritoževal Nasarbajew, kazahstanski predsednik. V zvezi s to občutljivo temo je zanimivih kar nekaj podatkov iz Cohenovega življenja. Rodil se je v židovski družini, pri čemer je bila mati Iranka iz Izraela, oče pa iz Walesa. Po enoletnem bivanju v Izraelu se je vrnil v Anglijo, kjer je v Cambridgu študiral zgodovino. V diplomski nalogi se je ukvarjal s kulturami »obarvanih« in z Židi, še posebej s težavami manjšin v družbi. Za razliko od svojih likov je uglajen gospod. Tudi v tem slednjem je podoben Rowanu Atkinsonu.
Kritiki so film že označili kot za eno boljših komedij zadnjega časa, na imdb-ju je prejel visoko oceno 8,4. Dejansko gre za slabo uro in pol raztegnjen Cohenov šov, s tem, da ima film kar nekaj odličnih momentov, še posebej takrat, ko je med dvema kulturama najmanjši presek. Borat odpotuje na željo ministrstva za informiranje iz rodnega Kazahstana v Ameriko oziroma kot sam pravi v ZD in A, da bi o njej posnel dokumentarec. Ljubezen do Amerike se sprevrže v ljubezen do Pamele Anderson, v katero se noro zaljubi. Bizarno do konca.
Za oba pristopa v komiki bi lahko rekli, da sta identična predvsem v načinu prezentacije. Pri obeh gre namreč za dodaten zaslužek v filmskem formatu, ki lahko svet obkroži še s pomočjo kinodvoran. Seveda je v obeh primerih v ozadju velika želja produkcijskih hiš po zagotovljenem zaslužku. Tako se že sedaj številne produkcijske hiše potegujejo za snemanje nadaljevanja Borata, kljub temu da prvi del šele zdaj prihaja v kinodvorane, med katerimi po poročanju Hollywood reporterja izstopa Universal pictures, ki za pravice za nadaljevanje ponuja kar 42 milijonov dolarjev. Prav zaradi tega se lahko likom zgodi, da postanejo nekakšna globalna mašinerija zabavne industrije; stereotip, ki izgubi svojo svežino. Zaenkrat to za Borata še ne velja, čeprav ni nujno, da se mu to ne bo zgodilo v prihodnje, še posebej v primeru, če bo nizal nove in nove dele istega.