Takashi Miike
(Obiskovalec Q)
(2001)
Na začetku vidimo na črnem ozadju napis: »Ali si kdaj spal-a s svojim očetom?« Med tem, ko ga beremo, slišimo pisk digitalnega fotoaparata in takoj za tem še glas ženske (najstnice): »Izvedeti želiš resnico o današnjih najstnikih. Pripovedujejo prihodnost Japonske.« Prvi prizor. Z digitalno kamero iz roke zagledamo najstnico, katere naslednji stavek izgovori resno, a se tik zatem nasmehne: »Ta brezupna prihodnost!« Nato slišimo glas moškega: »Ali počneš to pogosto?« »Počnem kaj?« Ženska vzame fotoaparat, nakar vidimo nekaj posnetkov moškega s kamero v rokah, ki jo snema: »To!«.Ženska vpraša: « Zakaj si tukaj?« Odgovor je kratek »Delo.« Ženska se prične slačiti, moški se s tem ne strinja in ji pravi, da je to hudo narobe. Ženska ga prisili, da se sleče. Vmes ga ves čas fotografira, tudi nagega. Očitno je prostitutka. Potem sledi skoraj štriminutni erotični akt, ki se konča z navdušenim moževim glasom: »To je bilo tako dobro!« Seksajva še!« Nadaljujeta, toda, ko konča v njej, se mu ponovno oglasi moralni maček: »To ni bilo prav«« Zakaj? Preprosto zaradi tega, ker je njen oče. In kaj počne s kamero? Za televizijo snema reportažo. Ker nima dovolj denarja, obljubi, da ga bo dal njeni materi oziroma svoji ženi. Proti koncu scene še neumno doda: »Tega ne bi smela početi, ampak bi se morala v prostem času učiti!« Njej je vseeno, njega skrbi le to, da zadeva ne bi prišla v javnost. Očetu, neuspešnemu televizijskemu reporterju, je ime Kiyoshi, hčerki Miki. Čeprav bi moralo biti nagnusno, gre za filmsko govorico, ki je v ozadju vse kaj drugega.
Ne, to ni niti erotičen film, ampak nekaj, čemur bi lahko dali preprosto oznako in to z veliko začetnico Bizarno. Gre za enega bolj nenavadnih japonskih filmov zadnjega časa, Obiskovalec Q, ki ga je posnel trenutno najbolj vroč, zanimiv in provokativen filmski avtor iz Japonske, Takashi Miike. Tako v tem kot tudi v svojih drugih avtorskih delih združuje nasilje, incest, nekrofilijo, mazohizem, narkomanijo, sadizem, umor, prostitucijo, vendar vse skupaj obarva z dobro mero bizarnosti in duhovitosti, kar rodi povsem svojstveno filmsko govorico, v kateri gledalec izgubi občutek gnusa in se je sposoben do neke mere celo zabavati. Fenomen, ki kot Fassbinder ali kot Godard v svojih najboljših letih, s »svetlobno hitrostjo« letno posname vsaj štiri nizkoproračunske celovečerne filme (leta 2002 npr. celo osem), v glavnem srhljivke, drame, Yakuza in erotične filme, posnete pogosto tudi za razvpiti japonski video trg. Resda prizna, da v celoti zasnuje in ustvari le en projekt letno, pri ostalih je »le« režiser, a mu uspe prav v vseh svojih delih vnesti svoj avtorski pečat. Miike, izven Japonske znan predvsem od filma Avdicija (1999) dalje, je danes priljubljen gost številnih evropskih filmskih festivalov (predvsem Rotterdamskega, ki velja že dolgo kot najbolj reprezentativen za azijski film) in uživa sloves enega najbolj krvavih filmskih provokatorjev in brezkompromisnih vizionarjev, pri čemer je očitno, da sledi samo lastnim pravilom igre. Tematsko se v glavnem osredotoča na razsrediščenje moderne japonske družbe, kar zrcali predvsem skozi ognjevit prikaz nasilja, v katerem rad pretirava. Je pa res, da je lahko po drugi strani tudi neverjetno eleganten, kar lahko opazimo tudi v primeru Obiskovalca.
Po incestu se po tekočem traku vrtijo naslednje bizarnosti. Prvič se pojavi obiskovalec Q, ki se kljub temu, da s kamnom dvakrat po glavi udari Kiyoshija, pozneje naseli v njegovi hiši. To se lahko zgodi samo zaradi tega, ker ga pri tem Kiyoshi nikoli ne vidi, saj je proti njemu obrnjen s hrbtom. Kiyoshijevo družinsko življenje je popolna katastrofa in edini izhod iz takšne dezorientiranosti so le še ekscesi. Žena je narkomanka, denar si služi tudi s prostitucijo. Sin pretepa mater, ker ga vsak dan tepejo trije njegovi vrstniki. Mož ubije sodelavko, ki jo nato mrtvo posili ter na koncu še razžaga. Miike dodatno začini nekrofilijo s situacijo, ko se Kiyoshijev penis zatakne v vagini mrtve sodelavke in ko ju poskuša družina spraviti narazen. Obiskovalec Q ima odnos z materjo Keiko. V eni izmed najbolj čudaških scen se obiskovalec z razprtim dežnikom »brani« pred litri mleka, ki jih Keiko kot iz topa brizga iz svojih dojk. Na točki, ko se starša maščujeta sinovim vrstnikom in jih nekega dne krvavo ubijeta, se prične družina ponovno zbliževati. Film se konča s psihoanalitično vrnitvijo k izvoru ugodja. Hčerka in mož se v skrajno čutnem kadru prilepita na dojki svoje matere/žene. V tej sceni se močno disfunkcionalna družina ponovno prerodi, kljub vsej svoji bizarnosti oziroma s pomočjo vseh prej naštetih situacij.
Na tej točki se moramo vprašati, kdo je bil obiskovalec Q? V prvi vrsti, na najbolj očitni ravni je bil vsekakor le še en čudak, ne povsem drugačen od članov družne Yamazaki. Simbolično gledano so njegove akcije nekaj drugega in jih lahko razumemo kot streznitev iz brezizhodnosti položaja glavnih protagonistov. Po glavi udari tako hčerko kot očeta, v ženi prebudi občutek materinstva, kar spozna gledalec simbolično skozi hektolitre mleka, ki jih brizga mati iz svojih dojk. Po njegovih čudaških akcijah se družina vrne sama k sebi: Kiyoshi k svoji ženi Keiko, sin preneha pretepati mater, hčerka se vrne k družini. Sina, ki svoje situacije več ne more prenašati (Miike simbolizira to skozi asmatičnost) in se odziva le še s sovražnostjo, v neki situaciji obiskovalec objame ter mu reče, naj ne gleda več na tak (sovražen) način. Na koncu se uleže v poplavo materinega mleka (ponovno vzljubi mater) ter vpraša obiskovalca, ali je prišel uničiti njihovo družino. Obiskovalec ne odgovori ničesar, sin se mu zahvali. Zakaj? Za uničenje? Kaj pa bi sploh še lahko uničil? Seveda je zadeva obrnjena. Uniči lahko le uničeno družino, torej je v resnici njen rešitelj. Vsekakor nenavadno, ampak očitno je v Miikejevi filmski govorici lahko bizarnost zdravimo le z bizarnostjo. Le norec lahko pozdravi bolnike.
Film, ki ga je Miike posnel v enem tednu za samo 70 tisoč dolarjev in ki predstavlja zadnji del za video trg posnetega opusa šestih filmov, se lahko razume kot popoln uživaški provokativni egotrip »norega Japonca« ali kot kritični prispevek umetnika o Japonski družini oziroma o popolnem razvrednotenju tradicionalnega načina življenja. Čeprav je verjetno resnica nekje vmes, je Miike več kot očitno našel povsem svoj način pretiravanja, s katerim tako kritizira japonsko družbo kot tudi uživa ob lastnih domislicah. Četudi je portret družin v Obiskovalcu Q absolutno pretiran, se v njemu skriva nek pedagoški input. Kršitve tabujev njegovih protagonistov so tisti družbeno-kritični indikator, ki se na šaljiv način spoprijema z očitnimi japonskimi obsedenostmi, med katerimi še najbolj izstopa obsedenost z delom. Pri očetu družine se kaže to na ta način, da snema svojo hčer-prostitutko in situacijo, ko pretepajo vrstniki njegovega sina, ne da bi pri tem sploh ukrepal. V primeru Obiskovalca Q družino ta obsedenost uničuje in da bi bila situacija še bolj drastična, je družina Yamazaki tipičen primerek marginalne oziroma neuspešne družine, daleč vstran od cilja japonskega vrednotnega sistema, uspeha. Vzroki za razpad družine so vedno v okolju (obsedenost, sina pretepajo vrstniki, zato on pretepa mater, kajti, ko ni več tepen, tudi ni več vzroka nasilje in preneha z mučenjem svoje matere). Le še popoln norec je tisti, ki lahko ozdravi tako skrahiran organizem. Le norec lahko prodre v srž problema in le norca lahko disfunkcionalna družina razume. Le norec lahko pokaže, da je ljubezen tisto najnujnejše, na kar so zaradi premočnega vpliva okolja pozabili oziroma ji je bilo onemogočeno. Prav zaradi svoje sporočilne vrednosti, ki jo Miike podaja na svoj genialno svojstven način, se gledalcu Obiskovalec Q ne gnusi, ampak se le nasmeji in predvsem zamisli.